Jedro

Predmet očitka je ogrozitveni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev konkretne nevarnosti, tj. nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine, torej v obravnavani zadevi ogrozila premoženje velike vrednosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu A. A. na podlagi prvega odstavka 492. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo varnosti ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvajal v B. B. in sme trajati najdalj dve leti, ker je v neprištevnem stanju izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Po preteku šestih mesecev bo sodišče vsakokrat znova odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. V kolikor bi obdolženec zdravljenje samovoljno opustil ali se ne bi hotel zdraviti, ali če bi bilo zdravljenje neuspešno, lahko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1 odredi, da se ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplača iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik trdi, da je zapis obrazložitve v delu, ko je sodišče prve stopnje povzelo izjavo priče C. C., in sicer da je videl, da je obdolženec v kletnem boksu pred svojimi nogami zanetil požar, v nasprotju z listinami spisa. S povzetim uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Za tako imenovano protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre namreč le v položaju, ko sodišče v sodbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Zgolj zato, ker je ob povzetku izpovedbe priče C. C. zapisalo, „videl je...“, pa to ne pomeni, da je napravilo zaključek, da je priča neposredno videla zanetenje požara, kot si to prizadeva prikazati zagovornik, temveč iz navedene besedne zveze, upoštevaje preostale razloge izpodbijane sodbe, izhaja zgolj subjektivno doživljanje oziroma videnje priče inkriminiranega dne. Po navedenem zatrjevana kršitev ni podana.

5. Po prepričanju zagovornika je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in obrazložene sodne odločbe, saj je dokazni predlog obrambe za angažiranje izvedenca požarne varnosti in plinskih inštalacij brez obrazložitve zavrnilo. Slednja bi lahko potrdila ali ovrgla tezo obrambe, da v obravnavani zadevi ni obstajala konkretna nevarnost za nastanek premoženjske škode, saj se požar zaradi požarnih zidov in betonskih pregrad nikakor ne bi mogel razširiti iz kleti na stanovanjske dele večstanovanjske stavbe. Delček plinske inštalacije, ki je v stropnem delu nad vhodnimi vrati hodnika kletnih boksov, pa je na takšnem mestu in na takšni razdalji od mesta požara, da ne omogoča razširitev požara ali eksplozije plina še v druge predele hiše. Tudi v tem mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi utemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za angažiranje izvedencev za požarno varnost in plinske inštalacije, pri tem pa navedlo tehtne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (točka 30 obrazložitve izpodbijane sodbe). Odločilna dejstva glede okoliščin požara (lokacije, njegovega širjenja ter posledic) je namreč ugotovilo na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, še zlasti na podlagi fotografij in skice kraja, iz katerih je ugotovilo tudi razporeditve prostora v kleti in kletnem boksu, kjer je prišlo do požara. Tako je soglašati z razlogi izpodbijane sodbe o nepotrebnosti izvedbe predlaganih dokazov. V nasprotno pa zagovornik ne more prepričati z navedbami, da v tem delu kleti ni nobenih ventilov ali plinskih instalacij ter njegovim subjektivnim mnenjem o (ne)možnosti razširitve požara. Ni namreč mogoče prezreti, da sta požar (po uvodni intervenciji priče C. C.) gasili kar dve skupini gasilcev in da se je le-ta hitro širil v notranjosti kletnega boksa, kjer so bile vnetljive stvari (barve, laki,...), kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah 20-22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Po obrazloženem, z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe (niti pravice do obrazložene sodne odločbe) in s tem določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

6. Zagovornik z navedbami, da iz izreka ne izhaja zadosten opis nastopa konkretne nevarnosti ogroženosti objekta smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člen ZKP. Vendar mu ni mogoče pritrditi. Bistvo kazenskopravnega očitka obdolžencu je, da je v času, ko ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje – amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, v kletnih prostorih večstanovanjske hiše s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti, ko je na na neugotovljen način zanetil požar, ki se je razširil v notranjost kletnega boksa, nato pa se je dim širil in skupaj z ognjem povzročal nevarnost za premoženje velike vrednosti (večstanovanjsko stavbo), saj bi se ogenj lahko razširil tudi na druge kletne bokse in stanovanja v hiši. Predmet očitka je ogrozitveni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev konkretne nevarnosti, tj. nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine, torej v obravnavani zadevi ogrozila premoženje velike vrednosti. Upoštevaje navedeno je ugotoviti, da so v opisu protipravnega dejanja, kot je naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1, torej opis splošno nevarnega dejanja - povzročitev požara, kakor tudi prepovedano posledico - povzročitev nevarnosti za premoženje velike vrednosti zaradi ognja in širitve dima, ker bi se ogenj lahko razširil na druge kletne bokse in stanovanja v hiši. 7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki tega sklepa in jih kot pravilne povzema.

8. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se zagovornik ne strinja. V pritožbi poudarja, da v obravnavani zadevi nihče ni ugotavljal, kdo vse je bil z obdolžencem v inkriminiranem času v kletnih prostorih. Ker te okoliščine niso bile raziskane, je ustvarjen dvom, da bi lahko požar zanetile tudi druge osebe, morda celo obdolženčev sin.

9. S povzetim ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo tehtne in prepričljive razloge za svoj zaključek. Pravilnosti tega pa pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, ne morejo ovreči. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje za nedvomen zaključek, da je ravno obdolženec iz malomarnosti povzročil požar, zadostno podlago zlasti v izpovedbah prič Č. Č. in C. C. ter poročilu o intervenciji gasilcev in albumu fotografij s kraja. Priča C. C. je tako prepričljivo pojasnil, da ga je soseda Č. Č. (ki je prva zaznala dim in odšla v kletne prostore) obvestila, da v kletnih prostorih gori, zato je odšel v klet, kjer je videl obdolženca ob katerem je gorel ogenj, priča C. C. pa je zato sam začel gasiti ogenj ter obdolženca izvlekel iz kletnega boksa. Prav tako sta priči C. C. in Č. Č. skladno izpovedala, da je bil obdolženec edini v kletnih prostorih in da nikjer ni bilo nikogar drugega, obe priči pa sta tudi pojasnili, da obdolženec sploh ni reagiral na požar in da so mu gorele že hlačnice. Ob tem ne gre prezreti še pojasnilo priče Č. Č., ki je tedaj obdolženca videla kaditi, nenazadnje pa je obdolženec v zagovoru sam navedel, da je v kleti vedno kadil in imel vedno v ustih cigareto. Vse navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obširno obrazložilo ter navedlo dokaze, na podlagi katerih je pravilno ugotovilo, da je do požara prišlo v posledici malomarnega ravnanja obdolženca, kot mu to očita tožilstvo in da do večje škode ni prišlo iz razlogov, ker je bil požar takoj opažen s strani priče Č. Č. (ki je poklicala policijo, policija pa gasilce) in ker je priča C. C. opravil pomembno začetno gašenje, prav tako pa so gasilci na kraj prišli v dveh minutah in širjenje ognja preprečili z gašenjem. V luči navedenega zato zagovornik ne more uspeti s parcialnim povzemanjem izpovedb prič Č. Č. in C. C. ter podajo lastne ocene o neskladnosti njunih izpovedb, kakor tudi ne s polemiziranjem o (ne)možnosti širjenja požara.

10. Zagovornik v pritožbi namiguje na obdolženčevo neprištevnost iz drugih razlogov (suicidnost, apatičnost, nemost), kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar s tovrstnimi navedbami ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenskega mnenja D. D. ugotovilo, da je obdolženec zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti izpolnil v stanju neprištevnosti, ki je bila posledica duševne motnje – amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova. Vsakršni pritožbeni pomisleki o (ne)ugotavljanju alkoholiziranosti obdolženca pa se tako izkažejo kot nerelevantni.

11. Po obrazloženem in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 507. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP) ter hkrati iz enakih razlogov na podlagi 97. člena ZKP odločilo, da potrebni izdatki in nagrada obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, bremenijo proračun.