Jedro

Eden od pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca je tudi čas trajanja nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ta pogoj je določen v 3. členu ZZVN tako, da se zahteva trajanje treh mesecev nepretrgano. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen, ker je trajanje prisilnega ukrepa, ki se je zgodil 13. maja 1945, prekinil konec druge svetovne vojne (15. maja 1945). Za priznanje statusa je namreč v 1. odstavku 2. člena ZZVN glede druge svetovne vojne določen čas od 6. aprila 1941 do 15. maja 1945.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 9.3.2001, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote D. z dne 23.8.2000, ter odločila, da se tožnici ne prizna status žrtve vojnega nasilja-begunke za čas od 13.5.1945 do 15.5.1945. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe strinjalo s toženo stranko, da je pri priznanju statusa žrtve vojnega nasilja-begunca po določbi 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00, v nadaljevanju: ZZVN) priznanje statusa omejeno na čas do 15.5.1945, ko se je tudi na območju Republike Slovenije končala druga svetovna vojna. Ker pretrpljeno nasilje ni trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece, statusa žrtve vojnega nasilja glede na določbe 3. člena ZZVN ni mogoče priznati.

Tožnica v pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo.

Vztraja, da je bilo dejanje požiga storjeno v okviru zakonsko določenega roka in sicer 13.5.1945. V zakonu ni nikjer določeno, da mora nasilje trajati neprekinjeno tri mesece znotraj roka od 6.4.1941 do 15.5.1945. Meni pa tudi, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da se je okupatorjevo nasilje končalo s 15.5.1945, saj so na Koroškem boji potekali tudi po tem datumu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V 1. členu ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Kot pravnorelevantno časovno obdobje, v katerem je do nasilja prišlo, je glede druge svetovne vojne določen čas od 6.4.1941 do 15.5.1945 (1. odstavek 2. člena ZZVN), zaradi česar po tem datumu ni več mogoče priznati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov druge svetovne vojne. Eden od pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pa je tudi čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, ki je moral glede na določbe 3. člena ZZVN trajati nepretrgoma tri mesece. Gre torej za sklenjen krog osnovnih zakonskih pogojev, ki jih zakonodajalec ponovi tudi v 4. odstavku 2. člena ZZVN in morajo biti za uveljavitev statusa žrtve vojnega nasilja hkrati izpolnjeni. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti tožnici, ko meni, da bi ji bilo mogoče priznati status ne glede na datum 15.5.1945, saj je tudi po tem času občutila posledice nasilnega dejanja, ki se je zgodilo 13.5.1945. V ZZVN je namreč določen minimalni čas trajanja prisilnega ukrepa oziroma nasilnega dejanja okupatorja (tri mesece), ki pa ga je v konkretnem primeru prekinil konec druge svetovne vojne (15.5.1945). Kot je bilo namreč obrazloženo že zgoraj, je potrebno šteti, da je s koncem druge svetovne vojne prenehalo tudi vsakršno nasilje s strani okupatorja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, saj njeno bivanje v begunstvu od 13.5.1945 (požig domače hiše) pa do 15.5.1945 (konec vojne) ni trajalo tri mesece. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da se je druga svetovna vojna dejansko končala po zakonsko določenem datumu, pa sodišče meni, da gre za datum, ki ga je določil zakonodajalec v okviru svoje zakonodajne oblasti, česar s pritožbo v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.