Jedro

Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.

Skladno z določbo 3. odst. 16. čl. ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. čl. ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 31. 5. 2004 do 2. 10. 2005 obračuna bruto razliko v plači med plačo z upoštevanjem količnika 2,30 in plačo s količnikom 2,40, odvede pripadajoče davke in prispevke in mu izplača neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače dalje do plačila, skupaj s pripadajočimi dodatki, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je v II. tč. izreka zavrnilo, kar je tožnik zahteval več (obračun in izplačilo razlike v plači s pp za čas od 16. 1. 2004 do 30. 5. 2004 med plačo z upoštevanjem količnika 2,30 in plačo s količnikom 3,20; za čas od 31. 5. 2004 do 2. 10. 2005 v razliki med dosojeno plačo in do vtoževanega količnika 3,20, obračun in izplačilo razlike v plači s pp za čas od 3. 10. 2005 do 23. 6. 2006 med plačo z upoštevanjem količnika 2,50 in plačo s količnikom 3,20. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper njen zavrnilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od dosedanje sodne prakse (npr. opr. št. Pdp 746/2011), ki se nanaša na primerljivo dejansko stanje. Tožnik je bil v celotnem spornem obdobju zgolj formalno razporejen na dolžnosti, ki jih ni opravljal, dejansko pa je v celotnem obdobju, to je od novembra 2003 dalje do formalne razporeditve na dolžnost „letalski tehnik IV“ v letu 2006, opravljal dolžnost „letalski tehnik IV“. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bila upravičenost do količnika za določitev plače na podlagi 1. odst. 65. čl. ZDDO določena le za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifično znanje ali posebno izurjenost. Vsebina sklepa Vlade RS, ki se nahaja v spisu, ne navaja konkretno katere dolžnosti so tako pomembne, in ki zahtevajo tako specifično znanje ali posebno izurjenost, da bi bilo potrebno zanje določiti višji količnik. Ob pregledu formacije je mogoče ugotoviti, da so dolžnosti letalskih tehnikov, tudi letalskega tehnik IV, po vseh značilnostih in zahtevnostih enake. Iz formacije ni mogoče zaslediti niti enega razločevalnega kriterija. Sicer pa niti tožena stranka ni navajala, da bi bile v formaciji kakršnekoli razlike med posameznimi dolžnostmi letalskih tehnikov z različnimi količniki. Tožena stranka je navedla le, da so delavci, ki so imeli tako količnik pred letom 2004 količnik prenesli tudi v nov plačni sistem, delavci, ki so bili na to dolžnost razporejeni v letu 2004 ali kasneje, pa niso imeli količnika po 65. čl. ZDDO. Ne gre torej za noben razločevalni kriterij po sklepu – posebna specifična strokovna znanja, pač pa je edini kriterij „kdor prej pride, prej melje“. Tožena stranka ima tako 2 delovni mesti „letalski tehnik IV“, enega vrednotenega s količnikom 2,40, drugega pa s količnikom 3,20 oz. 3,60, pri čemer med samimi dolžnostmi, ki jih delavci opravljajo na teh dveh delovnih mestih ni nobene razlike, pri čemer tožena stranka ne poda razumljivega razloga, zakaj je temu tako oz. v čem je razlika med tema dvema delovnima mestoma. Očitno so bili količniki vezani na osebe, ki so to delo opravljale in čas, ko so bile razporejene na to dolžnost. Takšno postopanje tožene stranke je neutemeljeno z vidika ustavno zagotovljenega načela enakega plačila za enako delo. Tožnik je v celotnem spornem obdobju opravljal dela in naloge letalskega tehnika IV, enako kot ostali sodelavci, ki so imeli količnik 3,20 oz. 3,60. Meni tudi, da je za določitev plače brezpredmetno, ali je tožnik izpolnjeval formalne pogoje za zasedbo določenega delovnega mesta ali ne, saj je vsa dela in naloge opravljal. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da del in nalog ne bi opravljal samostojno. Tožena stranka namreč ni niti navedla, katerih del tožnik ni opravljal samostojno in kdo je tožnikovo delo nadzoroval. Da je tožnik samostojno opravljal dela in naloge letalskega tehnika – IV, pa je razvidno tudi iz listinske dokumentacije – predloženih delovnih nalogov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V predmetnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 470/2012 z dne 29. 11. 2012. Pritožbama pravdnih strank je delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tč. I in IV izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbi zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da je dejansko opravljal delo na dolžnosti letalski tehnik IV – pripravnik, zato bi moral prejemati plačo, kot je določena za to dolžnost (to je plačo s količnikom 3,20, kot je bila določena s sklepom Vlade RS na podlagi 65. člena ZDDO).

V ponovljenem postopku, je sodišče prve stopnje moralo odločiti zgolj še o zahtevku tožnika, ki se je nanašal na obdobje od 16. 1. 2004 do 23. 6. 2006. V tem obdobju je bil namreč tožnik formalno razporejen na dolžnost „radiorelejec v četi za A.“ (formacija št. ..., sprejeta 1. 4. 2004), dejansko pa je opravljal dela in naloge dolžnosti „letalski tehnik IV – pripravnik“. Ko je tožnik opravil šolo za podčastnike (23. 6. 2006) je bil tudi formalno razporejen na dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik, pod zaporedno številko ... in sicer v formaciji št. .... Za to delovno mesto (dolžnost) je določen količnik 2,40. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik tudi v času pred 24. 6. 2006 dejansko opravljal naloge te dolžnosti, ki so v formaciji št. ... pod zaporedno št. .... Za to dolžnost v formaciji tožene stranke ni bil priznan višji količnik na podlagi 65. čl. ZDDO, tako kot za dolžnost pod zaporedno št. 76, kjer je bil določen količnik 3,20. Tožnik do 24. 6. 2004, ko je bil imenovan na dolžnost „letalski tehnik IV – pripravnik“, ni izpolnjeval pogojev za zasedbo tega delovnega mesta, šele po tem, ko je opravil šolo za podčastnike, je pričel pridobivati potrebna znanja za samostojno in polno opravljanje del na delovnem mestu, kamor je bil dne 24. 6. 2004 tudi formalno razporejen.

Skladno z določbo 3. odst. 16. čl. ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. čl. Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadaljnji) na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen (podobno VS RS, opr. št. VIII Ips 29/2013 z dne 14. 5. 2013). Tožnik v pritožbi ne ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tudi pred 24. 6. 2006 opravljal naloge na dolžnosti pod zaporedno št. 72 in ne pod zaporedno št. 76. Za dolžnost pod zaporedno št. 72, višji količnik na podlagi 65. čl. ZDDO ni bil opredeljen, zato tožnik do količnika 3,20 ni bil upravičen.

Prvi odstavek 65. čl. ZDDO določa, da za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifično strokovno znanje ali posebno izurjenost in za delovna mesta, ki jih je nujno treba zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, Vlada RS izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu. To pooblastilo oz. možnost je le izjema, torej se ne more širiti, četudi so bila predvidena le nekatera mesta znotraj določene dolžnosti. Za to dolžnost (letalski tehnik IV – pripravnik pod zaporedno številko ...), na kateri je tožnik dejansko delal in za katero je posledično upravičen do plače, je v formaciji tožene stranke št. ... določen količnik 2,40, medtem ko je za dolžnost pod zaporedno št. ... (prav tako letalski tehnik IV – pripravnik ) določen količnik 3,20, določen s sklepom Vlade RS z dne 29. 9. 2004. Kot je pojasnila priča A.A., je do razlikovanja prihajalo, ker so delavci, razporejeni na dolžnost, ki je bila ovrednotena z višjim količnikom, pred uveljavitvijo Zakona o javnih uslužbencih prejeli količnik 3,20, nato pa so delavci, razporejeni na isto dolžnost in z enakim delom, prejeli količnik 2,40. V novo formacijo so delavci, ki so imeli po stari formaciji določen količnik 3,20, ta količnik prenesli.

Glede zahtevka za plačilo razlike v plači, ki se nanaša na obdobje do 24. 6. 2006, je potrebno upoštevati, da se je tožnik ob zaposlitvi pri toženi stranki najprej izobraževal oz. šolal in vsaj za čas do zaključka Šole za podčastnike dela na tej dolžnosti še ni mogel in smel samostojno opravljati. Delo dolžnosti letalski tehnik IV – pripravnik je tožnik opravljal najprej nesamostojno, samostojno pa šele po zaključku šole za podčastnike (kar je bilo v letu 2006, ko je bil na to dolžnost tudi formalno razporejen). VDSS je tako v sodbi opr. št. Pdp 698/2012 z dne 16. 8. 2012, ki je obravnavala identično problematiko, zavzelo stališče, da nesamostojno delo ne predstavlja dela na določeni dolžnosti, v vsakem primeru pa se ob dejanskem delu lahko prisodi le plača po začetnem/osnovnem količniku določene dolžnosti. Delavec ne more s plačilom po dejanskem delu prejeti višje plače, kot bi mu šla, če bi bil na delovno mesto/dolžnost, na kateri dela, tudi formalno razporejen. Tožnik se nepravilno sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 746/2011 z dne 20. 12. 2011, saj je imel v citiranem primeru delavec, ki je opravljal dela letalskega tehnika III, opravljeno tako licenco A kot licenco B in je delo očitno opravljal samostojno, iz dokaznega postopka v tem sporu pa ne izhaja, da bi enake pogoje izpolnjeval tudi tožnik.

Pri določitvi plače po 65. čl. ZDDO po uveljavitvi Zakona o javnih uslužbencih je moral pripadnik izpolnjevati vse pogoje, določene po formacijski dolžnosti, ki je bila ovrednotena na podlagi 65. čl. ZDDO. Ta dolžnost je morala biti prosta oziroma je morala biti izkazana potreba delodajalca po njej. Delodajalec ni dolžan delavca razporediti na delovno mesto, za katerega ta ne izpolnjuje pogojev, pač pa ga razporedi v skladu s svojimi akti in potrebami delovnega procesa. Presoja o tem pa je lahko le na toženi stranki. V tej zvezi pritožbeno sodišče izpostavlja, da je razlika v plači lahko posledica različnih okoliščin, tudi tega, koliko časa določen delavec že opravlja dela na določenem delovnem mestu oziroma dolžnosti in ali ta dela opravlja samostojno. Iz dokaznega postopka je razvidno, da tožnik do 24. 6. 2006 del ni opravljal samostojno (tožnik nasprotnega ni dokazal), zato nižji količnik, ki je bil podlaga za obračun njegove plače, glede na dolžnost pod zap. št. ..., ni v nasprotju z načelom enakosti oz. principom enakega plačila za enako delo, ki sicer izhaja tako iz 14. čl. Ustave kot iz 3. tč. 4. čl. Evropske socialne listine.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.