Jedro

Tožnik utemeljeno graja materialnopravno pravilnost odločitev obeh sodišč, da lahko od toženke zahteva povrnitev le 1/4 vrednosti skupnih vlaganj v adaptacijo toženkine hiše, ker je ta v solasti tudi njenih otrok. Za adaptacijo hiše sta se dogovorili obe pravdni stranki. Vrednost skupnih vlaganj, čeprav je izražena v denarju in ne v stvarnopravnem deležu, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta vrednost znaša le 22.718 DEM (oziroma polovica vrednosti 11.359 DEM), vendar taka ugotovitev samega značaja premoženja ne spreminja, temveč ima za posledico le ugotovitev, do kakšnega zahtevka je tožnik upravičen, do stvarnopravnega ali do obligacijskega.

Ker je prišlo do razveze zakonske zveze, je podlaga za tožnikovo odločitev o skupnem vlaganju naknadno odpadla. Zato utemeljeno le od toženke zahteva polovico vrednosti skupnih vlaganj v hišo, ker ta vrednost predstavlja njuno skupno premoženje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako delno spremenita, da mora toženka H. S. plačati tožniku F. S. za vlaganja v adaptacijo hiše še 483.393,00 SIT (skupaj 1,000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1997 dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Toženka mora povrniti tožniku 6.138,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1998 dalje in 8.119,00 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1999 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. V izreku pod točko I/1 je ugotovilo, katere premičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in jih naštelo po posameznih prostorih v hiši, dodalo še vikend opremo in ostalo. V izreku pod točko I/2 je ugotovilo, da je delež obeh pravdnih strank na tem premoženju enak. V izreku pod točko I/3 je toženki naložilo, da mora tožniku iz naslova vlaganj v adaptacijo hiše plačati 516.607,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1997 dalje in tolarsko vrednost 4.000 DEM po tečaju Banke Slovenije za DEM na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini, kot obrestuje Gorenjska banka d.d. Kranj bančne vloge v DEM na vpogled od 28.4.1990 dalje. Presežni tožnikov tožbeni zahtevek je zavrnilo. V izreku pod točko II je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank z enakima solastnima deležema še nekaj premičnih stvari, toženkin presežni nasprotni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Po odmeri in delnem pobotanju pravdnih stroškov je odločilo, da mora toženka povrniti tožniku 46.909,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1997 dalje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Mopeda bi morala ostati v skupnem premoženju. Čeprav sta bila res kupljena za toženkina otroka, pa ju je tožnik dal le v uporabo in ne v last. Tudi avto Citroen spada v skupno premoženje, saj je bil kupljen v času trajanja zakonske zveze.

Dejstvo, da je toženka dobila nekaj denarja za parcelo, še ne pomeni, da je za ta denar kupila sporni avto. To trditev bi morali sodišči ocenjevati le z vidika prispevka posameznega zakonca v skupno premoženje, pri tem pa po drugi strani upoštevati, da je tožnik prinesel v zakon 12.000 US dolarjev prihrankov in skoraj toliko dinarjev, ker je delal v Iraku in kar je bilo vloženo v adaptacijo toženkine hiše. V zakon je pripeljal osebni avto Diano, ki je bil precej več vreden od toženkinega osebnega avta Fiata 750. Sodišče glede osebnega avtomobila Citroen ni ocenilo vseh navedb tožnika, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči nista ocenili tožnikovega prispevka k preživljanju obeh toženkinih otrok. Napačna je odločitev obeh sodišč, da gre tožniku plačilo le 1/4 vrednosti vlaganj v adaptacijo hiše, ker naj bi tožnik preostalo 1/4 uveljavljal od obeh toženkinih sinov kot solastnikov hiše. Tožnik je ustvarjal skupno premoženje s toženko in ne njenima sinovama, ki sta bila takrat še mladoletna. Adaptacijo je pridobila v last toženka, zato bo ona po izplačilu tožnika s svojima sinovoma uredila zadevo. Zaenkrat so z vidika stvarnopravnih upravičenj vložena adaptacijska dela v hiši skupno premoženje zakoncev in ne premoženje toženkinih otrok. Obresti od prisojenega zneska bi morale teči od dneva cenitve in ne od dneva izdaje sodbe. Tožnik vztraja, da sta imeli pravdni stranki prihranjenih 12.000 DEM in ne samo 8.000 DEM. K temu je bistveno pripomogel tožnik, ki je v zakon prinesel prihranke iz Iraka. O višini prihrankov ob razvezi bi moralo sodišče verjeti tožniku in ne toženki. Iz tega naslova bi moralo zato prisoditi 6.000 DEM, ne pa samo 4.000 DEM. Ker sodišče ni upoštevalo pismenih dokazil o višini prihranjenega denarja in navedb strank, je kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnik graja še odločitev o pravdnih stroških.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija je le delno utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo niti do revizijsko uveljavljanih, niti do uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik pri izpodbijanju odločitve, da osebni avto Citroen AX ne spada v skupno premoženje, očita sodišču prve stopnje, da ni ocenilo vseh njegovih navedb. Sodišče ocenjuje v dokaznem postopku izvedene dokaze, ne pa navedb pravdnih strank.

Katerih dokazov ni ocenilo, tožnik v reviziji ne pojasni. Na podlagi ocene dokazov sodišče odloči, katera odločilna dejstva šteje za dokazana. Zato izpodbijanje dokazne ocene v reviziji pomeni nedovoljen poizkus uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Povedano velja tudi za drugi očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo pisnih dokazov o višini prihranjenega denarja. Ta očitek pa je tudi zmoten, saj je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku 11. strani sodbe povzelo podatke iz devizne hranilne knjige, ki so bili nižji od zneska 8.000 DEM. Ker je toženka sama priznavala višji znesek prihranjenih deviz, je sodišče štelo za dokazan ta znesek.

Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da spada v skupno premoženje en moped, ne pa dva. Ker sta obe pravdni stranki skladno izpovedali, da je bil moped kupljen za otroka, je sodišče prve stopnje ta del tožnikovega zahtevka zavrnilo. Šele v pritožbi je tožnik začel zatrjevati, da naj bi dal moped le v uporabo in ne v last. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe poudarilo, da gre za pritožbeno novoto, glede katere tožnik ni ponudil nobenega dokaza. Tožnik se v reviziji ni opredelil do teh razlogov pritožbenega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so navedeni razlogi pravilni. Pritožnik, ki se sklicuje na nova dejstva, mora po izrečni določbi prvega odstavka 352. člena ZPP 1977 navesti dokaze, s katerimi ta dejstva potrjuje, česar pa tožnik ni storil. Nekatere od tožnikovih revizijskih trditev nakazujejo, da naj bi bil tožnikov prispevek pri pridobivanju skupnega premoženja večji od toženkinega. Tako tožnik v reviziji opozarja, da bi bilo potrebno upoštevati, da je v zakon prinesel 12.000 US dolarjev (v tožbi je zatrjeval 8.000 US dolarjev, pa tudi ta znesek je toženka prerekala), ki naj bi jih vložil v adaptacijo hiše oziroma naj bi bili zato devizni prihranki pravdnih strank ob njunem razhodu večji. Omenja tudi, da naj bi bil njegov osebni avto več vreden od toženkinega in končno, da ni bil ocenjen njegov prispevek k preživljanju toženkinih otrok. Zadnja trditev predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto, saj tožnik tega v postopku na prvi in drugi stopnji ni zatrjeval. Prvi dve trditvi pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Tožnik sam je v tožbi navedel, da sta deleža obeh pravdnih strank enaka in je tako oblikoval svoj tožbeni zahtevek. Toženkin nasprotni tožbeni zahtevek je bil glede deležev pravdnih strank enak. Sodišče prve stopnje je poleg tega kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da štejeta, da sta v enakem obsegu prispevala k pridobivanju in ohranitvi skupnega premoženja. Zato je v razlogih v tretjem odstavku 6. strani sodbe izrečno poudarilo, da dokazov o deležih na skupnem premoženju ni izvajalo. Materialnopravna podlaga za stališče obeh pravdnih strank in sodišča o enakih deležih zakoncev je v zakonski domnevi iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR).

Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev obeh sodišč, da osebni avtomobil Citroen AX ni skupno premoženje pravdnih strank. Njegova trditev, da dejstvo, da je toženka po svoji izjavi dobila nekaj denarja za podarjeno parcelo, še ne pomeni, da je kupila avto za svoj denar, meri na izpodbijanje dejanskega stanja. Ne gre le za toženkino izjavo in tudi ne za darilno pogodbo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka prodala parcelo, ki je bilo njeno posebno premoženje, za 23.000 DEM in da je to kupnino vložila prav v nakup spornega avtomobila, nekaj denarja pa ji je še ostalo. Te ugotovitve temeljijo na dokazni oceni izpovedi pravdnih strank, več prič, računu in cenitvi. Tako dokazno oceno je sodišče druge stopnje potrdilo. Zato so na navedene odločilne dejanske ugotovitve vezani stranke in revizijsko sodišče. Za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da je sporni avto skupno premoženje, ne zadostuje dejstvo, da je bil pridobljen v času trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank. Skupno premoženje je po drugem odstavku 51. člena ZZZDR tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Sporni avto po ugotovitvah obeh nižjih sodišč ni bil pridobljen s skupnim delom, ampak s prodajo posebnega toženkinega premoženja.

Kolikšen znesek prihranjenih deviz sta imeli pravdni stranki ob prenehanju njune življenjske skupnosti, je dejansko vprašanje.

Sodišče prve stopnje se je na podlagi ocene izpovedi obeh pravdnih strank in podatkov devizne hranilne knjige odločilo, da bo verjelo toženki in ne tožniku. Razloge o tem je navedlo na koncu 11. strani sodbe. Sodišče druge stopnje je tako dokazno oceno potrdilo.

Tožnikovo revizijsko vztrajanje, da bi moralo sodišče verjeti njemu in ne toženki, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, da sta pravdni stranki ob razhodu imeli le 8.000 DEM in ne 12.000 DEM prihrankov. Zato revizijsko sodišče teh tožnikovih trditev ne more upoštevati.

Tožnik pa utemeljeno graja materialnopravno pravilnost odločitev obeh sodišč, da lahko od toženke zahteva povrnitev le 1/4 vrednosti skupnih vlaganj v adaptacijo toženkine hiše, ker je ta v solasti tudi njenih otrok. Za adaptacijo hiše sta se dogovorili obe pravdni stranki. Podlaga za tožnikovo odločitev je bila sklenjena zakonska zveza in skupno življenje s toženko. V adaptacijo sta vlagala skupno delo in skupna denarna sredstva. Vrednost skupnih vlaganj, čeprav je izražena v denarju in ne v stvarnopravnem deležu, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta vrednost znaša le 22.718 DEM (oziroma polovica vrednosti 11.359 DEM), vendar taka ugotovitev samega značaja premoženja ne spreminja, temveč ima za posledico le ugotovitev, do kakšnega zahtevka je tožnik upravičen, do stvarnopravnega ali do obligacijskega. Tožnik se je odločil za zahtevek obligacijskopravne narave. Ker je prišlo do razveze zakonske zveze, je podlaga za tožnikovo odločitev o skupnem vlaganju naknadno odpadla (četrti odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Zato utemeljeno le od toženke zahteva polovico vrednosti skupnih vlaganj v hišo, ker ta vrednost predstavlja njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vrednosti adaptacije upoštevalo cenitev, ki je bila izražena v tolarjih in nemških markah. Tožnik je zahteval plačilo zamudnih obresti od dolžnega zneska iz naslova vlaganj v adaptacijo hiše od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (sprememba tožbe v vlogi z dne 22.4.1995 na listni št. 58 spisa). Sodišče prve stopnje je v markah izraženo vrednost preračunalo v tolarje po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe in kot 1/4 vrednosti adaptacije tožniku prisodilo znesek 516.607,00 SIT (5.679,50 DEM) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Revizijska graja glede samega pričetka teka zamudnih obresti je zato zmotna, glede višine prisojene glavnice pa iz že navedenih razlogov utemeljena. Pri spremembi izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče glede na 2. člen ZPP 1977 upoštevalo znesek, ki ga je tožnik navedel v spremenjeni tožbi v vlogi z dne 22.4.1995. Iz tega naslova je tožnik zahteval plačilo zneska 1,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Po oceni revizijskega sodišča delna sprememba na revizijski stopnji glede na oceno vrednosti spora v tožbi in nasprotni tožbi ni mogla vplivati na spremembo odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Obseg obravnavanih predmetov skupnega premoženja, vrednosti vlaganj in vrednosti prihranjenega denarja je bil takrat znatno večji od obsega v pritožbenem in revizijskem postopku. Tožnikova revizijska graja stroškovne odločitve na prvi stopnji tudi sicer ni dovolj opredeljena. Zato revizijsko sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V pritožbenem in revizijskem postopku so bili sporni še moped, osebni avto Citroen AX, 1/4 vrednosti adaptacije hiše in 2.000 DEM prihrankov. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tožnik uspel z 1/5 pritožbeno in revizijsko spornega skupnega premoženja. Po odmeri priglašenih pritožbenih in revizijskih stroškov, pri katerih je upoštevalo določbe in vrednost točke po odvetniški in taksni tarifi v času izdaje obeh odločb, je revizijsko sodišče odločilo, da mora toženka povrniti tožniku 1/5 odmerjenih stroškov, kar za pritožbene stroške predstavlja znesek 6.138,00 SIT in za revizijske stroške znesek 8.119,00 SIT, vse z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločb pritožbenega in revizijskega sodišča. Odločitev revizijskega sodišča o glavni stvari temelji na določbah 393. člena in prvega odstavka 395. člena ZPP 1977, odločitev o pravdnih stroških pa na določbah prvega in drugega odstavka 166. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977.