Jedro

ZJU izplačila odpravnine v primeru sporazumne razrešitve in sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne predvideva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka izplača 13.404,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2010 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoj stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni plačati njene stroške v višini 1.151,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnik k podpisu sporazuma zaveden. Aneksa in sporazuma ni izpodbijal, vendar je bil tak ustni, dejanski dogovor, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje raziskati in ugotoviti, kaj je bilo tožniku res obljubljeno in kaj mu torej dolguje tožena stranka. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na mestu direktorja občinske uprave na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008. Pogodba je bila razveljavljena 15. 6 2009 in na tej podlagi je prenehala tožniku tako funkcija kot tudi delovno razmerje. Tožnik je prejel polovico odpravnine. Tožnik je bil ogoljufan, saj mu je župan ob podpisu sporazuma obljubil drugo delovno mesto, za direktorja pa je želel imeti drugega človeka in zato je tožniku izplačal navedeni znesek odpravnine. Po podpisu sporazuma se je izkazalo, da se je župan izmikal izpolnitvi obljube, saj se je tožnik prijavil na razpis za drugo delovno mesto, ta razpis pa je bil kasneje razveljavljen, ker so se spremenili pogoji za zasedbo. Sodišče prve stopnje je razsodilo le na podlagi sporazuma in aneksa ter ni zaslišalo tožnika, da bi se izjavil o okoliščinah primera in tudi njegove žene ne. S tem je zavrnilo odločilne dokaze za ta postopek. Tako je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, tožnikov zahtevek pa je bil zavrnjen iz povsem formalnih razlogov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje z napotkom, da se zasliši stranki postopka in na novo odločitev.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je ta neutemeljena, saj je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita, tožena stranka pa v pritožbi ni navedla razlogov, ki bi pritožbo utemeljili. Priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval, da mu izplača 13.404,05 EUR kot drugo polovico odpravnine, saj naj bi bil ob podpisu sporazuma, s katerim je bila razveljavljena pogodba o zaposlitvi in po katerem je prejel polovico odpravnine v znesku 13.403,05 EUR, zaveden in ogoljufan, ker mu je župan ponujal drugo delovno mesto. Ugotovilo je, da se odločba tožene stranke o razrešitvi in prenehanju delovnega razmerja tožniku, izdana na podlagi aneksa z dne 15. 6. 2009, sicer sklicuje na razrešitev po 5. odstavku 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 65/2002 in naslednji), vendar iz navedb strank in iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da sta bila razrešitev in prenehanje delovnega razmerja sporazumna. Iz odločbe tudi izhaja, da se tožniku s posebnim sklepom določi odpravnina. Kot sta skladno pojasnili stranki, ta sklep pa ni bil nikoli izdan, tožnik pa je odpravnino prejel na podlagi aneksa oziroma sporazuma z dne 15. 6. 2009. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Tožnik s tožbo ni izpodbijal podpisanega aneksa z dne 15. 6. 2009, kar je izrecno navedel na naroku za glavno obravnavo. Iz tega razloga ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je bil tožnik k podpisu aneksa zaveden in ogoljufan, saj se s podpisanim sporazumom strinja, le še drugo polovico odpravnine želi imeti. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik sploh ni upravičen do kakršnekoli odpravnine, saj je bil s sporazumom, ki ga ne izpodbija, razrešen s funkcije, hkrati pa se je dogovoril tudi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s 30. 6. 2009. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje pa ZJU izplačila odpravnine v primeru sporazumne razrešitve in sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne predvideva.

Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa skladno s 155. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.