Jedro

Sodišče prve stopnje ni presojalo vseh zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije in je bilo zato potrebno sklep razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje in sicer drugemu sodniku.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo obseg premoženja, zakonite dediče in premoženje zapustnika, ki ga predstavljajo premičnine in nepremičnine zaščitene kmetije, razdelilo med vse dediče - vsakemu do 1/6. Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo dedič T. S. in dedič I. S..

Dedič I. S. uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep tako, da njega postavi kot prevzemnika zaščitene kmetije. Poudarja, da se je Višje sodišče v Ljubljani v prejšnjem razveljavitvenem sklepu ukvarjalo z vprašanji, ki v zapuščinski postopek sploh ne sodijo. Tako se je ukvarjalo z oceno, da je pritožnik kot upokojenec preskrbljen in da je invalid. To nima nobene povezave z nesporno ugotovljenim dejstvom, da ima status kmeta. Če je pritožnik upokojenec, je lahko še vedno kmet in upravičen do zapuščine kot dedič. Takšni razlogi ne vzdržijo nobene ocene. Zapuščinsko sodišče je zato opravilo nadaljnje obravnave, ker se je ukvarjalo z ugotavljanjem, kateri od dedičev je primeren, da deduje zaščiteno kmetijo. Odločilno je stanje ob dnevu smrti zapustnika. Pritožnik je dokazal, da ima status kmeta že ob smrti zapustnika kot tudi v teku celotnega zapuščinskega postopka. Njegovi dokazi so verodostojni in to dejstvo izkazujejo listine pristojnih organov. Edini ugovor, ki so ga uveljavljali dediči je, da je invalidski upokojenec. Stopnja invalidnosti je različna. To dejstvo ne jemlje dediču status kmeta in njegove sposobnosti, da obdeluje kmetijo. Dedič je dokazal, da obdeluje kmetijo in se dodatno izobražuje, dokupuje kmetijske stroje itd. Je uspešen kmet, ki gre v korak s časom. Sodišče se po nepotrebnem ukvarja z dejstvom ali se lahko dediči sporazumejo o prevzemu kmetije. Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev omejuje možnost sklenitve dednega dogovora, saj izrecno predpisuje, da kmetijo deduje samo en dedič. Sodišče pa je razdelilo kmetijo med vse dediče, pri čemer se sklicuje na 13. člen zakona, ki določa, da če ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje zaščitene kmetije, dedujejo zaščiteno kmetijo vsi dediči v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju. Takšen zaključek pa je nepravilen in v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom ter materialnim pravom. Sklep o dedovanju nima obrazložitve. Pritožnik se v zvezi z zapisom prvostopnega sodnika, da svoje odločitve v bodoče ne namerava spreminjati, sprašuje ali sodnik odloča po svojih občutkih, simpatijah in trmi ali pa izvaja sodno oblast kot neodvisna veja oblasti. Takšna obrazložitev sodišča je nedopustna in nevredna sodne odločbe. Zapis si je mogoče razlagati tudi kot neprikrit pritisk na dediče s sporočilom, tako mora biti in nič drugače. Dedič T. S. uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter sklep spremeni in njega določi za prevzemnika zaščitene kmetije. Poudarja, da se je sodišče oprlo zgolj na 1. alinejo 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ostalih alinej 7. člena pa ni uporabilo. Kakor tudi ni uporabilo 3. alineje, ki izloča že preskrbljene dediče iz dedovanja zaščitene kmetije. Pritožnik pa je edini nepreskrbljeni dedič in že zato upravičen do dedovanja celotne kmetije. Sodišče ni upoštevalo izključitvenih razlogov iz 11. člena cit. zakona glede dedičev I. S. in F. S., ki sta invalidska upokojenca. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne ve, katera šestina bo postala njegova last. Uporaba 13. člena cit. zakona je smiselna le, če so se dediči predhodno dogovorili glede fizične delitve kmetije na šest delov in takšen del postane sestavni del sklepa o dedovanju. Dediča F. S. in I. S. sta zemljo ves čas obdelovala nezakonito, brez pravne podlage. Pritožnik ima pravico do dedovanja s čim manjšimi stroški, kar pa izpodbijani sklep ne omogoča. Sodišče mora napraviti primerjavo med dediči, pritožnik pa je edini mladi dedič, ki ni invalidsko upokojen, ni upokojenec, ni lastnik kmetije ali kmetijskih zemljišč in ne prejema pokojnine, sodišče pa mora uporabiti omenjene izločitvene in izključitvene razloge. V primeru, če kmetijo obdrži, ima namen izplačati primerne denarne zneske, v primeru prodaje kmetije pa bi kupnino razdelil na 6 enakih delov.

Dediči, razen dediča I. S. so odgovorili na pritožbi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Nosilni argument izpodbijanega sklepa je, da nihče o potencialnih kandidatov za prevzemnika celotne kmetije ni v tolikšni izraziti in veliki prednosti pred ostalimi, da bi ga sodišče z vso gotovostjo in prepričljivostjo določilo za prevzemnika kmetije. Materialno pravna podlaga, ki jo sodišče prve stopnje uporabi na takšen zaključek dejanske narave, pa je po prepričanju prvostopnega sodišča določba 13. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG - Ur. l. RS, št. 70 /95), po kateri v primeru, ko ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje zaščitene kmetije, dedujejo zaščiteno kmetijo vsi dediči v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju; le v tem primeru se sme zaščitena kmetija deliti po fizičnih delih. Na ta način pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je zato posledično ostalo pravno pomembno dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o pravno odločilnih dejstvih, ki onemogočajo preizkus izpodbijanega sklepa (o čemer bo govora še v nadaljevanju tega sklepa). Sodišče prve stopnje ob povedanem namreč ne loči pojma izpolnjevanja pogojev za prevzemništvo zaščitene kmetije od pojma največje usposobljenosti za prevzem zaščitene kmetije. Iz razlogov izpodbijanega sklepa po eni strani izhaja, da vsi trije kandidati - razen obeh pritožnikov še dedič F. S. - sicer izpolnjujejo pogoje oz. zakonska merila in kriterije za prevzem kmetije, vendar pa se sodišče ne more odločiti, kateri od njih je najprimernejši za prevzemnika. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa uporaba citirane zakonske določbe, ki ureja dedovanje zaščitene kmetije izključno za primer, ko noben od dedičev ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prevzem, v konkretnem primeru ne pride v poštev. O tem je sodišče druge stopnje sicer že podalo jasno stališče v svojem sklepu z dne 23.8.2006, opr. štev. II Cp 3848/2006. Ponovno so tako utemeljeni pritožbeni očitki obeh pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni presojalo vseh v poštev prihajajočih pravno relevantnih okoliščinah o tem, kdo od treh dedičev, ki se potegujejo za prevzem zapustnikove kmetije, je najustreznejši. Sodišče prve stopnje ponovno - kljub natančnim napotkom pritožbenega sodišča v dveh prejšnjih razveljavitvenih sklepih, ni v zadostni meri ugotavljalo izpolnjevanja pogojev oz. usposobljenosti posameznih dedičev iz 7. člena ZDKG, razen tega pa se pri tokratnem odločanju tudi ni jasno oziroma decidirano opredelilo do s strani dediča T. S. uveljavljanih izločitvenega in izključitvenega razloga, in sicer, da sta druga omenjena dediča invalidsko upokojena in zato očitno nesposobna za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo ter obenem tudi preskrbljena na drug način, pritožnik T. S. pa edini nepreskrbljen (izključitveni razlog iz 1. alineje 11. člena ZDKG ter izključitveni razlog iz 3. alineje 7. člena ZDKG). Nadalje je ponovno izostala primerjalna ocena okoliščin, da je dedič I. S. invalid, da je že star, da slabo obdeluje kmetijska zemljišča, po drugi strani pa tudi niso bile presojane okoliščine, da ima dedič F. S. daljši status kmeta kot omenjeni dedič, da se prav tako izobražuje, da ima v zakupu kmetijska zemljišča, da dobro obdeluje svoje posestvo, da tudi njegov sin dela in živi izključno na njegovi kmetiji, da je neposredni sosed predmetne kmetije in da obdeluje že več kot dve tretjini obdelovalnih površin predmetne kmetije. Končno a nenazadnje pa je treba opozoriti, da v izpodbijanem sklepu ponovno tudi ni presoje v zvezi s 1. odstavkom 12. člena ZDKG, po katerem se iz dedovanja izloči dedič, ki je lastnik, solastnik ali skupni lastnik druge zaščitene kmetije oziroma je izostala presoja ali morda dedič I. S. razpolaga že z zaščiteno kmetijo in bi zato v tem primeru bil izključen iz dedovanja predmetne zaščitene kmetije. Takšno zahtevo so pritožniki podali že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar jo je slednje ponovno prezrlo in o njej do sedaj sploh ni odločalo.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zaradi izkazane bistvene kršitve določb zapuščinskega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nejasnost takšnih razlogov, zaradi česar se sklep ne da preizkusiti) kot tudi zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolnosti dejanskih ugotovitev, ugoditi pritožbama, izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354.člena ter 355. členom in 366. členom ZPP ter 163. členom ZD).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o dedovanju zaščitene kmetije ter ugotoviti prav vse zgoraj nanizane sporne dejanske okoliščine, pri čemer bosta torišči ugotavljanja ali sta dediča I. S. in F. S. zaradi njune invalidnosti res nesposobna za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo ter ali ima dedič T. S. res prednost pred njima zaradi zatrjevane nepreskrbljenosti upoštevaje, da po dosedanjih podatkih spisa morda preostala dva dediča nista preskrbljena na drug način (torej ne iz virov, ki spadajo na področje kmetijske dejavnosti) temveč predvsem na podlagi dohodkov od kmetijstva. Temeljno vodilo pa bodo sicer že v 1. členu ZDKG uzakonjena temeljna načela dedovanja zaščitenih kmetij, ki so v preprečevanju njihove drobitve, zmožnosti dediča, da obdeluje kmetijo na način, ki ga preveč ne obremenjuje ter ustvarjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. V sklop takšnih izhodišč pa je umeščen nadalje tudi v prvi alineji 7. člena ZDKG navedeni kriterij in sicer namen obdelovati zaščiteno kmetijo ter kriterij iz druge alineje istega člena - usposobljenost oz. usposabljanje za kmetijsko dejavnost. Izbran naj torej bo tisti dedič, ki bo tudi tem temeljnim zakonskim izhodiščem najbolj ugodil. Odločilni čas za ponovno presojo izpolnjevanja pogojev posameznih dedičev pa bo trenutek odločanja sodišča prve stopnje. Po potrebi bo moralo sodišče prve stopnje tudi dopolniti dokazni postopek in izdelati natančno oceno predvsem o zmožnosti in usposobljenosti posameznih kandidatov za prevzemnika zapustnikove zaščitene kmetije in sicer tudi z morebitnim dopolnilnim zaslišanjem udeležencev in predlaganih prič, ter oceno vse predložene listinske dokumentacije.

Sodnik sodišča prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedel, da svoje odločitev v bodoče ne namerava spreminjati. S tem je že v naprej napovedal odločitev ne upoštevaje morebitne nove procesne napotke pritožbenega sodišče in pravno odločilne okoliščine, s katerimi se v izpodbijanem sklepu ni ukvarjal oz. se ni ukvarjal v zadostni meri. Takšen zapis sodnika v sodni odločbi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja ravnanje, ki krni sodnikovo nepristranskost, predstavlja pa tudi podlago za uporabo določbe 356. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje uporabilo citirano zakonsko določbo in vrnilo zadevo v nov postopek drugemu sodniku.