Jedro

Pri tožniku je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi toženca štelo za nepravilni in nezakoniti in ju v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od spornega dne dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 128,10 EUR v roku 15 dni, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ... sklic na št. ....

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2016 in odločbo št. ... z dne 26. 2. 2016 in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 19. 11. 2015 dalje. Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 30 dni izdati nov upravni akt, s katerim bo odločila o pravici tožeče stranke do invalidske pokojnine, o njeni višini ter izplačevanju. Hkrati je toženi stranki naložilo, da za tožečo stranko povrne stroške postopka v višini 299,73 EUR na račun sodišča. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da odločitev sodišča ni pravilna, ker ugotovitve in zaključki, ki jih je glede delazmožnosti podal izvedenski organ, niso pravilni in niso v skladu z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in možnostmi zdravljenja. Po njegovem razlog izvedenskega organa, da zdravljenje brez privolitve pri tožniku v psihiatrični bolnišnici ni indicirano, ne zadošča za ugotovitev, da so bile diagnostične in terapevtske možnosti izčrpane. Tudi se ne strinja z ugotovitvami izvedenke, da organske osebnostne motnje ni mogoče zdraviti. Gre za splošno trditev, ki pa ne velja za reverzibilne vzroke organske osebnostne motenosti. V tem primeru je namreč ravno z odpravo organskega vzroka mogoče odpraviti tudi psihično motnjo - organsko osebnostno motnjo. Nadalje navaja, da tudi iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zaradi katere psihične motnje je pri tožniku mogoče ugotoviti invalidnost oziroma popolno delanezmožnost. Dodaja, da pri odpravi organskega vzroka ni potrebno sodelovanje posameznika v psihoterapevtski obravnavi, ampak le pri zdravljenju organskega vzroka. Vztraja, da so bile ugotovitve invalidske komisije druge stopnje podane v mnenju z dne 9. 8. 2016 pravilne, posledično pa je bila pravilna tudi izpodbijana dokončna odločba z dne 12. 9. 2016. Ker glede na navedeno odločitev sodišča ni pravilna, toženec meni, da za tožnika ni dolžan povrniti stroškov postopka v višini 299,73 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik izpodbija pritožbene razloge in navaja, da so pavšalni in nekonkretizirani. Toženec v pritožbi ne navede, s katero medicinsko dokumentacijo naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju, niti katere možnosti zdravljenja bi pri tožniku še lahko prišle v poštev. Toženec spregleda zelo pomembno dejstvo ugotovljeno tekom osebnega pregleda. Povzema ugotovitve posameznega izvedenca in opozarja na določene njune ugotovitve pomembne za samo odločitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprememebami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 12. 9. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo in spremenil prvostopno odločbo z dne 12. 9. 2016 tako, da je odločil, da pri tožniku ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja. S prvostopno odločbo z dne 26. 2. 2016 je namreč toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 19. 11. 2015 dalje. Sporno v tej zadevi pa je, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delazmožnosti in do I. kategorije invalidnosti kot pravne podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Invalidnost je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (prvi odstavek 63. člena). Glede na definicijo določeno v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se skladno s 1. alinejo drugega odstavka te določbe v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Prav stanje, določeno v citirani določbi 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ‑2 je pri tožniku ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Ta je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke psihiatrije, potem, ko sta proučila medicinsko in delovno dokumentacijo v sodnem spisu, tožnikov zdravstveni karton in tožnika osebno pregledala menila, da je pri njem zaradi posledic bolezni od 19. 11. 2015 podana I. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je monter (zvonar) s.p., prav tako pa ni zmožen za drugo delo. Pri takem mnenju, ki sta ga še dodatno obrazložila, sta specialista vztrajala tudi na zaslišanju.

9. Izvedenski organ je ugotovil, da je pri tožniku slikovna diagnostika pokazala degenerativne spremembe in stanje po fenestraciji v nivoju L5-S1 in ohranjene diskalne prostore. Na osebnem pregledu pa sta specialista člana izvedenskega organa pri tožniku ugotovila izrazit bolečinski sindrom LS hrbtenice. Poleg tega sta ugotovila, da je pri tožniku v ospredju njegovo psihično stanje. Prisotne so predvsem izstopajoče organske osebnostne motnje in druge specifične osebnostne motnje. Pomembna je sprememba premorbidnega funkcioniranja z izraženo impulzivnostjo v odnosih do drugih ljudi. Zaradi stalno prisotne povišane impulzivnosti, slabe kontrole, socialne izoliranosti, nezmožnosti izpostavljanja socialnih stikov, pasivnosti in izgube interesa, že bizarnega in samotarskega načina življenja, je po mnenju članov izvedenskega organa prišlo do takšne izgube delovne zmožnosti, da je ni mogoče ponovno vzpostaviti.

10. Ker se toženec s takšnimi ugotovitvami in zaključki ni strinjal, je sodišče v zvezi z njegovimi pripombami oba člana izvedenskega organa še zaslišalo. Specialistka psihiatrije je potrdila, da je tožnikovo vsakodnevno funkcioniranje zelo zmanjšano in da ni sposoben neke rehabilitacije, niti ni sposoben, da spelje določene diagnostične postopke. Po mnenju psihiatrinje zdravljenje pri njem ni smiselno, ker nima z nikomer stika. Specialist medicine dela, prometa in športa je dodatno pojasnil, da so v tožnikovem psihičnem stanju prisotne predvsem izstopajoče organske osebnostne spremembe, ki niso povsem jasne, lahko so posledice dveh operativnih posegov z anestezijo. Strinjajo se s tem, da se lahko izpelje tudi hospitalizacija, ki pa ni verjetna in po njihovi oceni tudi ni izvedljiva, hkrati pa tudi ne bi privedla do jasnega zaključka, ker tožnik ne bo zmožen vključitve v diagnostično terapevtski proces. Na eni strani je vzrok njegova osebnostna struktura, na drugi strani pa bolezen in poškodbe ter številni drugi dejavniki v njegovem dosedanjem življenju.

11. Glede na takšne smiselno enake ugotovitve obeh specialistov je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu organu in podanemu mnenju. Vse ugotovitve in zaključki izvedenskega organa temeljijo na podlagi celotne dokumentacije, zlasti pa na izvidih osebnega pregleda, saj so po pojasnilu psihiatrinje tožnika pregledali kar trije izvedenci in dajejo zadostno podlago za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Izvidi osebnega pregleda imajo enako dokazno vrednost kot pisni izvidi, z vidika ocenjevanja delazmožnosti pa pokažejo dodatno dimenzijo, ki je pisni izvid izvedencu ne more podati v takšni popolni obliki.

12. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je mogoče psihično motnjo odpraviti z odpravo organskega vzroka. Organskega vzroka za nastalo psihično motnjo, namreč po mnenju izvedenskega organa pri tožniku ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Posledično, ker ga ni mogoče ugotoviti, ga tudi ni mogoče zdraviti, da bi se na ta način pri tožniku odpravila psihična motnja. Dodatno je izvedenski organ pojasnil, da se pri tožniku lahko izpelje tudi hospitalizacija, ki pa ni verjetna in po njihovi oceni tudi ni izvedljiva in ne bo privedla do jasnega zaključka, ker tožnik ne bo zmožen vključitve v diagnostično terapevtski proces. Pri takih skladnih ocenah z dodatno obrazložitvijo, kaj je vodilo in podlaga za takšno oceno, pritožba neutemeljeno vztraja, da ne zadošča za ugotovitev, da so bile diagnostične in terapevtske možnosti izčrpane.

13. Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče pravilno zaključilo, da je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, je utemeljeno izpodbijani odločbi toženca štelo za nepravilni in nezakoniti in ju v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 19. 11. 2015 dalje, posledično pa pravilno skladno s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP tožencu naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s 155. členom ZPP in ob upoštevanju odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tarifna št. 15/4 OT), kar znaša skladno z 12. členom OT 2 % materialnih stroškov, to je 7,50 točke oziroma skupaj 382,50 točke, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 175,56 EUR in 22 % DDV 38,60 EUR. Ker je tožniku z odločbo Delovnega sodišča opr. št. BPP 89/2018 z dne 14. 2. 2018 dodeljena brezplačna pravna pomoč na pritožbeni stopnji in ker je skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami) odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, je pritožbeno sodišče naložilo tožencu, da plača za tožnika na račun sodišča 128,10 EUR, od tega zneska 86,05 EUR za odgovor na pritožbo, to je polovica od zneska 172,10 EUR, 3,45 EUR materialnih stroškov in 38,60 EUR 22 % DDV.