Jedro

Pojem uporabe se nanaša na ravnanje storilca, s katerim napravi listino dostopno osebi, ki naj bi bila s tako izpostavitvijo listine preslepljena. Vsaka izročitev listine, s katero se listina spravi v obtok, še ne pomeni uporabe listine. Pri uporabi listine za tako spravljanje listine v pravni promet, pri katerem pride do izraza njena pomembnost zaradi dokaza nekega dejstva.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v višini 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 57811/2019 z dne 23. 11. 2021 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovano Prostovoljno gasilsko društvo (v nadaljevanju PGD) je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do plačila napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik uveljavlja z navedbami, da je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ni mu mogoče pritrditi. Protispisnost in s tem navedena kršitev bi bila podana, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje iz listin oziroma izpovedb napačno povzelo bistvene okoliščine, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, niti glede v pritožbi izpostavljene izpovedbe priče B. B. V točki 13 razlogov izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje po tem, ko je povzelo izpovedbo priče B. B., z navedbo, da bi takšno listino (op. aneks k najemni pogodbi), če bi bila sklenjena, (op. priča) morala videti, podalo njeno dokazno oceno, kot je to mogoče razbrati iz konteksta obrazložitve sodbe, zaradi česar zgolj nespreten zapis1 sodišča prve stopnje ne pomeni protispisnosti. S selektivnim izpostavljanjem posameznih delov izpovedb prič C. C., D. D., E. E. in F. F. pa zagovornik ne trdi, da je sodišče v sodbi nepravilno povzelo vsebino dokazov, temveč prikazuje drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. S tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Brez podlage je tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, katero zagovornik uveljavlja z navajanji, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo priče G. G. ter pridobilo pravdnega spisa II P ..., kršilo „tretji odstavek 17. člena ZKP“, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov, kar je sodišče prve stopnje natančno in tehtno obrazložilo v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe, pravica do izvedbe dokazov v korist obrambe ni bila kršena. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč; če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.2 Razlogom za zavrnitev dokaznih predlogov sodišča prve stopnje, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, je le še dodati, da izvedba navedenih dokazov ni potrebna, ker je pravna pomembnost spornega aneksa razvidna iz drugih dokazov, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, zaradi česar uveljavljana kršitev ni podana.

6. Pritožnik s pritožbenimi navedbami, da dejanje, ki se očita obdolženki, ni kaznivo dejanje, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar brez uspeha. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, namreč po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki so ustrezno konkretizirani, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi primerno obrazloženi. Obdolženki se očita, da je ponarejeno listino uporabila kot pravo. Pojem uporabe se nanaša na ravnanje storilca, s katerim napravi listino dostopno osebi, ki naj bi bila s tako izpostavitvijo listine preslepljena. Pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da vsaka izročitev listine, s katero se listina spravi v obtok, še ne pomeni uporabe listine in da gre pri uporabi listine za tako spravljanje listine v pravni promet, pri katerem pride do izraza njena pomembnost zaradi dokaza nekega dejstva. Vendar zmotno meni, da obdolženka s tem, ko je odgovoru na tožbo v pravdnem postopku priložila aneks k najemni pogodbi, ni dokazovala pravno pomembnih dejstev. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe na podlagi izpostavljenih dokazov pravilno zaključilo, da je bil aneks k najemni pogodbi s strani obdolženke (po pooblaščencu) v pravdnem postopku predložen zaradi dokazovanja pravno pomembnih dejstev, to je vlaganj v najemniško stanovanje, in da gre za listino, ki je pomembna v pravnem prometu. To nedvomno izhaja že iz samega odgovora na tožbo (priloga A4), kateremu je bil sporni aneks priložen kot dokaz. V njem je obdolženka po svojem pooblaščencu, po tem, ko je zapisala, da so terjatve PGD iz naslova najemnin pobotane z nasprotnimi terjatvami, ki jih ima obdolženka iz naslova vlaganj do PGD (stran 4), izrecno navedla, da je dejstvo vlaganj nesporno razvidno iz aneksa (stran 5 odgovora na tožbo), zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi v njegovo dokazno vrednost. Da bi obdolženka (že) v odgovoru na tožbo vlaganja dokazovala s posebnimi računi, ne pa z aneksom, kot se to trudi prikazati pritožnik, ni razvidno niti iz vsebine odgovora na tožbo niti iz njegovih prilog. Razen tega pa pritožnik napačno zatrjuje, da je PGD zoper obdolženko vložilo tožbo le zaradi izpraznitve stanovanja, saj iz podatkov spisa izhaja, da je PGD v tožbi zahtevalo tudi plačilo denarnega zneska (dopolnitev tožbe pod prilogo A2 in točka 4 razlogov izpodbijane sodbe). Pritrditi pa je tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da je oškodovano društvo ravno zaradi spornega aneksa sklenilo sodno poravnavo z obdolženko (kot to izhaja iz premoženjskopravnega zahtevka na list. št. 56-57 in izpovedbe predsednika PGD, E. E.).

7. Enako kršitev pritožnik uveljavlja še z navedbami, da sporna listina izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, ker je bila obdolženka kot predsednica PGD v času podpisa aneksa v letu 2014 edina, ki je bila po zakonu pooblaščena podpisnica, saj poveljnik prostovoljnega gasilskega društva nima zakonskih pooblastil za podpisovanje dokumentacije. Tudi takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožnik namreč prezre, da se v konkretnem primeru ponarejenost listine kaže v tem, da so na spornem aneksu iz najemne pogodbe za stanovanje z dne 4. 8. 2014, sklenjene med PGD kot najemodajalcem ter obdolženko in njenim sinom H. H. kot najemnikoma, s pomočjo fotokopirnega stroja oziroma skenerja prekopirani in nato pod vsebino aneksa natisnjeni: žig gasilskega društva, podpis obdolženke kot podpis najemnice stanovanja in kot zakonite zastopnice PGD, podpis njenega sina kot najemnika in podpis I. I. kot poveljnika PGD. Vir spodnjega dela aneksa je torej najemna pogodba, katera je bila podpisana tudi s strani poveljnika PGD, I. I. Slednji je povedal, da je bila najemna pogodba obravnavana na upravnem odboru društva, kjer so se strinjali, da se le-ta sklene, medtem ko aneks ni bil predmet obravnave upravnega odbora, zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi, da ponarejena listina (aneks) ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. S ponareditvijo je bil namreč ustvarjen videz, da je pravno pomembno izjavo podal poveljnik društva, čeprav je le-ta na tak način ni podal. 8. Glede na vse navedeno, in ker je bistvo očitkov, da je obdolženka aneks, ki je bil ponarejen, po svojem pooblaščencu priložila odgovoru na tožbo v pravdnem postopku, so neutemeljene vse pritožbene navedbe v smeri, da obdolženka z očitanimi ravnanji ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, zaradi česar uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolžena A. A. storila v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z dokazno oceno izpodbijane sodbe ter v ponavljanju zagovora obdolženke v smeri, da ni vedela, da je aneks ponarejen.

11. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženka izvršila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanih prič I. I., E. E., B. B. in C. C. ter mnenju sodnega izvedenca za forenzično-kriminalistično-tehnične preiskave dr. J. J. in listinski dokumentaciji (zlasti aneksu, najemni pogodbi, odgovoru na tožbo, dopolnitvi tožbe in drugih). Zagovor obdolženke, ki je zanikala storitev obravnavanega izvršitvenega ravnanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa je tehtno pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženke.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženka vedela, da sporni aneks ni bil sklenjen in da ga sama ter njen sin in I. I. niso podpisali. Obdolženka je bila namreč edina, ki je imela interes, da je sklenjen aneks s takšno vsebino. Njegova vsebina, ki obsega natančno specifikacijo vlaganj obdolženke in njenega sina v stanovanje PGD, je namreč v korist izključno obdolženki, ne pa PGD. Pri tem iz izpovedb prič, nasprotno kot meni pritožba, izhaja, da I. I. aneksa ni podpisal, da aneks ni bil nikoli sklenjen in da PGD z aneksom ni razpolagalo, dokler ga ni prejelo od obdolženkinega pooblaščenca. Takšne prepričljive zaključke sodišča prve stopnje (točki 12 in 13 razlogov izpodbijane sodbe) poskuša pritožnik omajati z izpostavljanjem izpovedb prič H. H. in K. K., kateri pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje medsebojna razhajanja, pravilno dokazno ocenilo v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe. Razlogom v tej smeri pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jih na tem mestu povzema. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da obdolženka ni mogla vedeti, da je aneks ponarejen, ker ni razpolagala z najemno pogodbo, ki je bila v prostorih društva, do katerega ni mogla dostopati. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke, da je obdolženka gotovo razpolagala z najemno pogodbo, prepričljivo pojasnilo v točki 9 razlogov izpodbijane sodbe, in sicer da je bila obdolženka v času, ko je bila sklenjena najemna pogodba, predsednica društva in je najemno pogodbo podpisala dvakrat (kot predsednica in kot najemnica). Kot predsednica društva je imela takrat tudi prost dostop do celotne dokumentacije PGD. Nenazadnje pa tudi iz vsebine najemne pogodbe izhaja, da je bila pogodba sestavljena v treh izvodih, od katerih je vsaka stranka prejela en izvod. Da bi bili zaključki sodišča prve stopnje v smeri, da je obdolženka razpolagala z najemno pogodbo in da ni imela dostopa do dokumentacije društva, sami s seboj v nasprotju, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj pritožnik očitno prezre, da je sodišče prve stopnje sklep o tem, da obdolženka ni imela dostopa do dokumentacije društva, sprejelo v povezavi z njenim zagovorom (da je predloženi aneks, po tem, ko je njena kopija izginila, našla v prostorih društva), in sicer za leto 2018, ko obdolženka več ni bila predsednica društva (točka 16 razlogov izpodbijane sodbe). Ob obrazloženem tako ne gre zgolj za subjektivno oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženka vedela, da so podpisi na aneksu prekopirani oziroma ponarejeni, kot to skuša prikazati pritožnik.

13. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe selektivno izpostavlja posamezne dele izpovedb zaslišanih prič. Priča D. D. je sprva res povedal, da je aneks k najemni pogodbi videl na upravnem odboru društva že pred letom 2018, vendar je nato, ko mu je bil sporni aneks predočen, tako v fazi posameznih preiskovalnih dejanj kot na glavni obravnavi, povedal, da ima v spominu nekaj drugega in da sta bila na aneksu, ki ga je tam videl, samo dva podpisa, da je šlo za papir z drugo vsebino in da na njem ni bilo stroškov, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožniku, da njegova izpovedba razbremenjuje obdolženko. Glede priče B. B. je pritožbeno sodišče že v točki 4 razlogov te sodbe pojasnilo, da ni podana protispisnost, medtem ko je sodišče prve stopnje za zaključke, da priča po podatkih PGD od 20. 6. 2018 več ni članica društva, imelo podlago v dopisu PGD z dne 22. 7. 2021 (list. št. 164). E. E. je bil zaslišan kot predstavnik društva, njegova izpovedba, da društvo ni razpolagalo z nobenim aneksom, dokler ga ni poslal obdolženkin pooblaščenec, pa je bila ocenjena v povezavi z izpovedbami drugih prič v tej smeri (C. C., I. I. in tudi B. B.), zaradi česar je neuspešno problematiziranje pritožbe, kakšno funkcijo je v društvu opravljal E. E. Izpovedbo F. F. pa je sodišče prve stopnje pravilno in zadostno ocenilo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe in je pritrditi razlogom v smeri, da imenovana sploh ni videla aneksa, niti vsebine dveh listin, s katerima bi naj I. I. (misli da jeseni 2017) žugal na upravnem odboru (list. št. 177), zaradi česar je povsem neutemeljeno pričakovanje pritožbe, da bi moralo sodišče ugotoviti, kako se je končal disciplinski postopek PGD zoper obdolženko in pričo F. F. 14. Uspešne ne morejo biti niti pritožbene navedbe glede vprašanja, kdaj konkretno je bilo društvo seznanjeno z aneksom. Bistvo obtožbenih očitkov, kot je to pritožbeno sodišče že poudarilo, je namreč, da je obdolženka po svojem pooblaščencu aneks, za katerega je vedela, da je ponarejen, priložila odgovoru na tožbo v pravdnem postopku, s čimer je izpolnila zakonske znake izvršitvenega ravnanja uporabe ponarejene listine kot prave. Glede na navedeno okoliščina, ali so se predstavniki PGD z aneksom prvič srečali z vročitvijo odgovora na tožbo, ni odločilna. Zaslišane priče E. E, I. I. in C. C. so namreč povedali, da so bili z aneksom prvič seznanjeni s strani obdolženkinega pooblaščenca (kdaj konkretno je to bilo, ali pred ali po vložitvi tožbe, ni bistveno), zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je društvo razpolagalo z aneksom že od njegove sklenitve dalje. Na podlagi obrazloženega so brez vpliva na dokazno oceno tudi pritožbene navedbe o času vložitve kazenske ovadbe.

15. Ker tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

16. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja ter krivdo obdolženke je obdolženki izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njeno korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo, da obdolženka še ni bila kaznovana, kot obteževalno okoliščino pa dejstvo, da je ponarejeno listino predložila v pravdnem postopku, kar kaže na njeno izjemno predrznost. 17. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tar. št. 7111 in 71113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženke.

1 Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je B. B., nekdanja članica nadzornega odbora PGD, ki po lastni izjavi od 2017, po podatkih PGD pa od 20. 6. 2018 več ni članica društva, izpovedala, da je videla le najemno pogodbo za stanovanje, ne pa kakšnega aneksa, čeprav je nadzorni odbor imel vpogled v vse listine društva in bi takšno listino, če bi bila sklenjena, morala videti. 2 Sodba VS RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.