Jedro

Določba 3. odstavka 257. člena Sodnega reda, da se obnovijo pisanja, ki so pomembna za postopek, velja tudi za pisna dokazila.

Ne glede na to, ali je bil obsojenec o obnavljanju spisa obveščen pred glavno obravnavo, dokazne listine, pridobljene pri obnavljanju spisa niso nezakonit dokaz v smislu 2. odstavka 18. člena in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj niso bile pridobljene s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali določb ZKP, ki prepovedujejo uporabo določenih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. J.K. je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Obs. J.K. je bil z izpodbijanima sodbama obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ na 2 leti in 7 mesecev zapora, preklicana mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 5 mesecev in 15 dni zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 4.9.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.1.2001, zaradi kaznivih dejanj ponareditve listin po 3. odstavku 256. člena in overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ in izrečena enotna kazen 3 let zapora, v katero se všteje pripor od 16.4. do 4.7.1997 in od 14.6. do 4.7.2002, odvzetih mu je bilo 4748 tablet ekstasy in plačati mora stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da je tajni policijski sodelavec M., ki ga je obsojenec identificiral kot E.F. iz N.G., v nasprotju s 4. odstavkom 155. člena ZKP v hotelu Žalec nagovoril v nakup tablet ekstasy in ga tako izzval k storitvi kaznivega dejanja. Policija je nameravala obsojenca izkoristiti za razkritje kaznive dejavnosti nekega A. iz C., vendar ji je načrt spodletel. Sodba sodišča prve stopnje se opira na nedovoljene dokaze in o odločilnih dejstvih nima razlogov, kar je kršitev kazenske postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je zmotno razlagalo določbe 3. odstavka 257. člena Sodnega reda in zato ni ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo te določbe, ker ni obvestilo strank, da je obnovilo del spisa z dokazi, pridobljenimi s posebnimi policijskimi ukrepi, na te dokaze pa se sodbi opirata. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva izpodbija kot zmotno ugotovitev sodišča, da obsojenec ni bil izzvan h kaznivemu dejanju, iz tega razloga pa se je ne more vložiti, zato tudi ni potrebno zaslišati domnevnega tajnega policijskega sodelavca E.F. Zatrjevane kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložena. Kršitev 8. točke istega odstavka ni podana, ker je bil izgubljeni del spisa obnovljen v skladu z določbami 3. odstavka 257. člena sodnega reda.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po 2. odstavku istega člena ZKP se zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Za kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP zaradi izključitve kazenskega pregona iz razloga po 4. odstavku 155. člena ZKP, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da je bila kazniva dejavnost obsojenca izzvana z navideznim odkupom mamil tajnega policijskega sodelavca od obsojenca. Sodišče tega ni ugotovilo, nasprotno, ugotovilo je, da obsojenec h kaznivemu dejanju ni bil izzvan (strani 6. in 7 sodbe sodišča prve stopnje in strani 3-5 sodbe pritožbenega sodišča), zato ne gre za zatrjevano kršitev zakona, ampak zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev te okoliščine. Kot je že bilo povedano pa se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ne more vložiti.

Trditev, da se sodbi ne bi smeli opreti na dokaze, ki jih je sodišče priskrbelo z obnovitvijo spisa, je napačna. Razumljivo je, da se izgubljene listine, ki so bile del spisa, v postopku obnavljanja spisa priskrbijo zato, da se uporabijo kot dokaz, če imajo takšno vlogo. To je povsem jasno iz določbe 3. odstavka 257. člena Sodnega reda, na katero se zahteva sklicuje, da se obnovijo pisanja, ki so pomembna za postopek, kar zunaj dvoma velja za pisna dokazila.

Po določbi 1. odstavka 257. člena Sodnega reda mora sodnik, ki obnavlja spis, o tem obvestiti stranke. Ta določba je sicer procesnopravne narave in v spisu ni podatka, ali je bil obsojenec oziroma njegov zagovornik pred glavno obravnavo obveščen o delnem obnavljanju spisa. Toda v 1. odstavku obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je bil spis delno obnovljen. Ne glede na to, ali je bil obsojenec o obnavljanju spisa obveščen pred glavno obravnavo, dokazne listine, pridobljene pri obnavljanju spisa niso nezakonit dokaz v smislu 2. odstavka 18. člena in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj niso bile pridobljene s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali določb ZKP, ki prepovedujejo uporabo določenih dokazov. Morebitno nepravočasno obvestitev obsojenca o obnovitvi spisa pa je treba povezati tudi z dejstvom, da je obsojenec kljub obljubi po 195. členu ZKP in varščini v obliki hipoteke na stanovanjsko hišo in zemljišče, last njegove matere, po odpravi pripora dne 4.7.1997 odšel v tujino, ni prišel na glavno obravnavo in se je postopek lahko nadaljeval šele potem, ko je bil dne 14.6.2002 na podlagi tiralice prijet v Švici.

Kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zahteva ni obrazložila, zato jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določb 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je lastnik dveh stanovanjskih hiš in 1,5 ha zemljišča in dobrimi osebnimi dohodki) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala kršitev kazenskega zakona in več kršitev kazenskega postopka).