Jedro

S sklicevanjem na izvedenski izvid in mnenje iz drugega sodnega postopka, v katerem tožena stranka ni imela možnosti sodelovati in zato tudi ni imela možnosti postavljati vprašanj izvedencu ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja niti v tem postopku, toženi stranki niso bila zagotovljena minimalna jamstva poštenega dokaznega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo direktorja in sklep sveta zavoda z dne 15.11.1996, na podlagi katerih je tožniku zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 16.7.1996 dalje prenehalo delovno razmerje (6. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 20.3.2000, - dano sicer za rešitev socialnega spora v zadevi opr. št. Ps 237/97 -, iz katerega izhaja, da je bil tožnik tudi po 15.7.1996 začasno nezmožen za delo zdravnika v K. V posledici razveljavitve obeh odločitev tožene stranke je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča kot pravilne, prav tako tudi njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče RS razveljavi sodbi obeh nižjih sodišč in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči kršili določbe številnih zakonov, osnovna pravna načela in tudi Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158. Odločitev sodišča prve stopnje sicer temelji na sodni praksi, ki jo revizija v nadaljevanju našteva, vendar pa predmet obravnavane zadeve ni enak kot v navedenih sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Sodbe sodišča druge stopnje pa ni mogoče preizkusiti, saj ni obrazložena in nima prepričljivih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka tudi opozarja, da ni imela položaja pravdne stranke med tožečo stranko in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije v zadevi Ps 237/97, zato pomeni v drugem postopku izvedeni dokaz, na katerega je sodišče v tem postopku oprlo svojo odločitev, absolutno bistveno kršitev določb postopka. Konvencija MOD št. 158 v 1. odstavku 6. člena določa, da začasna odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. V drugem odstavku pa predpisuje, da bo definicija začasne odsotnosti z dela, kdaj se bo zahtevalo zdravniško spričevalo in možne omejitve za del uporabe prvega odstavka tega člena, določeno v skladu z metodami za uporabo iz prvega člena te konvencije. Sodna praksa o tej metodologiji ne govori ničesar, upoštevati pa je, da glede izdaje, pomena in veljavnosti zdravniškega spričevala, obstajajo v Republiki Sloveniji natančna določila zakona in pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dokazovanje začasne odsotnosti je torej urejeno, z zakonom je predviden postopek, kar v skladu s 1. členom konvencije pomeni, da delodajalec na dokazovanje bolniškega staleža nima nobenega vpliva. Izvaja ga od njega neodvisen organ, določen z zakonom. Glede na 1. člen Konvencije MOD št. 158 je torej zaščita delavca urejena s samimi zakoni Republike Slovenije in zato ni naloga sodišč, da sodijo mimo teh zakonov in jih kršijo zato, da bi sodili izključno po določenih členih konvencije. Sodišči sta s svojo odločitvijo, da je tožnik, za katerega sta ugotovili, da je bil iz zdravstvenih razlogov nezmožen za delo, pri tem pa nista ugotovili za koliko časa, upravičen po 15.7.1996 do izplačila mesečnih plač, kršili določbo 3. odstavka 61. člena ZDR. Po navedenem določilu ima delavec na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni pravico do nadomestila plače, ki ni enako 100 % izplačilu mesečne plače. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Temeljne določbe o naravi sodnih postopkov so vsebovane v 22. do 25. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I), pa tudi v nekaterih mednarodnih pogodbah, ki jih je ratificiral Državni zbor npr. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 - MP in Uradni list RS, št. 35/92 - MP št. 9) in v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94 - MP št. 7). V njih je posebej zagotovljena enakost državljanov, ki v konkretnih primerih uveljavljajo svojo pravico v postopku pred sodišči in jim je treba zagotoviti pravično sojenje. To pomeni, da morata imeti obe strani v postopku enak položaj in da morajo biti njune možnosti za predstavitev primera uravnotežene. Navedeno ustavno načelo se uresničuje predvsem v kontradiktornem postopku, ki v 5. členu ZPP daje obema strankama možnost, da se izjavita o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (pravica do izjave).

Element pravice do izjave v postopku pa ni samo pravica stranke, da navaja dokaze ter da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, temveč tudi njena pravica, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. To pomeni, da mora sodišče v postopku zagotoviti stranki, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam oziroma izvedencu. Zato ne zadošča, če se stranki omogoči izjava o dokazih nasprotne stranke, pač pa ji mora biti zagotovljena tudi možnost izjave o izvedbi dokazov nasprotne stranke.

Pravica stranke do spoštovanja načela kontradiktornosti v zvezi z izvedbo izvedenskega dokaza izhaja tudi iz ureditve v ZPP. V skladu z določbo 253. člena ZPP mora izvedenec podati svoj izvid in mnenje na obravnavi in ga mora tudi obrazložiti. Stranke pa imajo v skladu z 2. odstavkom 289. člena ZPP pravico na kontradiktorni glavni obravnavi postavljati vprašanja izvedencu. V obravnavani zadevi je sodišče med listinskimi dokazi v prilogah od A1 do A18 in B1 do B7 prečitalo (list. št. 107) tudi izvedensko mnenje (A18), do katerega se tožena stranka, kot izhaja iz zapisnika o obravnavi z dne 22.2.2001 (list. št. 82) ni opredelila, niti ni mogla opredeliti, saj spisa Ps 237/97 ni videla; niti se ji za odločanje v tem sporu ni zdel pomemben. S tem, ko je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani v zadevi Ps 237/97, je kršilo pravico tožene stranke do izjave. S sklicevanjem na izvedenski izvid in mnenje iz drugega sodnega postopka, v katerem tožena stranka ni imela možnosti sodelovati in zato tudi ni imela možnosti postavljati vprašanj izvedencu ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja niti v tem postopku, toženi stranki niso bila zagotovljena minimalna jamstva poštenega dokaznega postopka. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da oceni izvedenskega mnenja pritožba v bistvu ni ugovarjala, ni odločilno. Sodišče druge stopnje je torej povzelo ugotovitve izvedenega dokaza iz postopka pred socialnim sodiščem, v katerem tožena stranka v nasprotju z tožnikom, ni imela možnosti sodelovati. S tem, ko sodišče v dokaznem postopku ni zagotovilo obema strankama enakih procesnih možnosti, je bistveno kršilo določbo iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero bi moralo po uradni dolžnosti paziti že sodišče druge stopnje. Ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve pritožnikove pravice do enakega varstva pravic in ker sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi tožene stranke, te kršitve ni odpravilo, je revizijsko sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sklep Vrhovnega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 379. člena ZPP.