Jedro

Delo na tovornjaku z odprto zadnjo stranico, je nevarna dejavnost zaradi možnosti prestopa roba tovornjaka in padca na tla, saj gre za površino, dvignjeno od tal več kot en meter, in ker gre za prejemanje in usmerjanje z dvigalom podajanih betonskih plošč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku pri delu dne 23.5.2001. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer vsebinsko predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišči nižjih stopenj se nista opredeljevali do dejstva, da je tožnik svoje izpovedbe spreminjal. Njegova izpoved vzpenjanja na tovornjakovo prikolico je tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca J. L.. Zato ostaja dvom glede sklepanja, da bi tožena stranka bila krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo. Končno pa se je tožnik za delo, pri katerem se je poškodoval, odločil sam. Zato bi bilo mogoče sklepati o deljeni odgovornosti v skladu z določbo 171. člena OZ.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Dne 23.5.2001 v dopoldanskih urah je pri toženi stranki zaposleni tožnik ob nalaganju betonskih omni plošč na kamion zaradi zanihanja dvigala padel s kamiona, ki je imel odprto zadnjo stranico ter se poškodoval. Izpodbijanja sodba je sprejela pravno razlago, da je delo na tovornjaku z odprto zadnjo stranico, ker gre za površino, dvignjeno od tal več kot en meter, in ker gre za prejemanje in usmerjanje z dvigalom podajanih betonskih plošč, nevarna dejavnost zaradi možnosti prestopa roba tovornjaka in padca na tla. Ugotovljeno dejansko stanje je pravno sklepanje o objektivni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo zanesljivo ugotovilo, pri čemer revizija z drugačno oceno izpovedi tožnika samega (ne glede na to, da konkretno ne pove, v čem naj bi tožnik spreminjal svojo izpoved) posega v dejanske ugotovitve, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Z razlago, po kateri naj bi izpodbijana sodba ne zavzela stališča do domnevno spremenjenih tožnikovih izpovedi, revizija nedovoljeno posega v sprejeto dokazno oceno, to pa pomeni, da ni mogoče sprejeti teze, da bi bila obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (verjetno po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišči druge in prve stopnje sta v opustitvah tožene stranke našli podlago tudi za njeno krivdno odgovornost. Delo pri nakladanju omni plošč na tovornjak namreč ni bilo organizirano na strokovno pravilen način, ki bi onemogočil nastanek škodnega dogodka. Revizija v tej smeri, ko graja sprejeto pravno presojo, ne navede okoliščin, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje mogle povzročiti dvom v pravilnost sklepanja o krivdni odgovornosti tožene stranke. V tej smeri je torej niti ni mogoče preizkusiti.

Iz podatkov spisa sledi, da je tožena stranka ugovarjala, da tožniku nihče ni naročil, naj pomaga pri nakladanju plošč na kamion. Vendar pa je takšen ugovor tožena stranka podala po prvem naroku na glavno obravnavo, pri čemer tudi ni navedla, da ga brez svoje krivde prej ni mogla postaviti. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi navedeno okoliščino izrecno ugotovilo, zaradi česar revizijsko sodišče glede tega vprašanja sprejema enako pravno oceno: po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Ker tega tožena stranka v navedenih pogojih ni storila, njenih revizijskih navedb, ki se nanašajo na eventualno uporabo določbe 171. člena OZ o deljeni odškodninski odgovornosti na revizijski stopnji, ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka, kar velja tudi za tožečo stranko, ki je na revizijo odgovorila: navedbe v odgovoru namreč niso takšne, da bi lahko pripomogle k odločitvi o reviziji (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).