Jedro

Dedno izjavo v prejšnjem zapuščinskem postopku, ki ni bila dovolj določna glede premoženja, ki je bilo vrnjeno v postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja, je treba v dvomu razlagati v korist zakonitih dedičev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju za oporočna dediča razglasilo zapustnikova otroka J.A. do 4/8 zapuščine in M.M.G. do 2/8 zapuščine, za nujne dedinje pa zapustnikovo hčerko A.I. do 1/8 ter vnukinje A.G. E. R. N. in A.K., vsako do 1/24 zapuščine. Predmet dedovanja je odškodnina v znesku 103.765,60 EUR in 29.307,98 USD v obveznicah RS z obrestmi v zvezi s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Nz 572/94 z dne 26.10.2006 v zvezi s popravnim sklepom pod isto številko z dne 28.12.2006. Zoper sklep se pritožujeta oporočna dediča J.A. in M.M.G. Predlagata razveljavitev sklepa. Navajata, da niti A.I. niti zapustnikove vnukinje kot hčerke pokojne zapustnikove hčerke E.G. niso upravičene do nujnega dednega deleža. Omenjenima dedinjama je bila znana oporočna volja zapustnika, da premoženje, ki je predmet dodatne zapuščine, dedujeta otroka J.A. in M.M.G. Izjava o odpovedi dediščine ali o sprejemu dediščine je nepreklicna. Mogoča je razveljavitev izjave. Ni mogoče šteti, da se izjava o odpovedi dediščini ne nanaša tudi na kasneje najdeno premoženje. Če sta bili dedni izjavi podani v zmoti, bi morali dedinji zahtevati razveljavitev izjave. Tudi sicer je sodišče napačno obravnavalo institut nujnega deleža pri ugotavljanju dejanskega stanja, od katerega je odvisna pravica do uveljavljanja nujnega deleža. Upoštevati bi bilo treba darila in to, ali je zapustnik z zapuščino, ki je predmet tega postopka, lahko razpolagal. Le tako bi bilo mogoče ugotoviti, ali je zapustnik z oporočnim razpolaganjem posegel v razpoložljivi del. Ni prav, da sodišče v tem postopku novo premoženje obravnava kot popolnoma ločeno. Treba ga je obravnavati kot celoto. V prvotnem zapuščinskem postopku je bil sklenjen tudi dedni dogovor, ki temelji na dejstvu, da so vsi dediči priznali oporoko in dejstvu, da sta se dve dedinji odpovedali dediščini. S tem, ko sodišče odpravlja učinke nepreklicnosti izjave o odpovedi dediščini, posega tudi v institut dednega dogovora.

Nujne dedinje so odgovorile na pritožbo in predlagale, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da zaplenjeno premoženje ni bilo predmet zapuščinskega postopka po zapustniku, ki je umrl 9.7.1963, in da se zaradi tega izjavi njegovih hčerk kot dedinj o tem, da sta dedno odpravljeni, nista mogli nanašati tudi na premoženje, ki je bilo zapustniku kasneje vrnjeno. Zapustnik je v oporoki določil dediča žage na I., če bi bilo premoženje vrnjeno. To, da sta dediča tega premoženja J.A. in M.M.G., med dediči ni sporno. Sporno je le, ali se izjava zapustnikovih hčerk E.G. in A.I. v zvezi z dedno odpravljenostjo nanaša tudi na omenjeno premoženje. Sodišče druge stopnje se strinja, da njuni izjavi o tem, da sta dedno odpravljeni, nista toliko jasni, da bi bilo mogoče reči, da se to nanaša tudi na primer, da se bo pogoj iz oporoke izpolnil in da bo premoženje vrnjeno. Ni mogoče reči, da je njuna izjava dana v zmoti, pač pa je mogoče reči, da ni dovolj jasna in določna. Kot seje pri razlagi oporoke v dvomu treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča (prim. 1. in 2. odstavek 84. člena Zakona o dedovanju), je tudi v konkretnem primeru treba šteti, da se izjavi že omenjenih zapustnikovih hčerk ne nanašata na premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustniku. Slednji sta zakoniti dedinji, zaradi dvoma pa je treba šteti, da se izjava na novo premoženje ni nanašala. Ne gre torej za situacijo, ko bi morali dedinji zahtevati razveljavitev dedne izjave, pa tudi sicer bi bila taka tožba že v osnovi obsojena na neuspeh, saj je razveljavitev dedne izjave mogoče zahtevati le v določenem roku. V zvezi z njuno izjavo pa tudi ne gre za spor o dejstvih po 5. točki 2. odstavka 210. člena ZD, pač pa gre za spor o uporabi prava, saj dejstva niso sporna. Zato tudi ni potrebe po prekinitvi zapuščinskega postopka.

Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožbo, da navedenega premoženja ni mogoče obravnavati ločeno od ostalega, kolikor gre za vprašanje, ali gre zapustnikovi hčerki A.I. oz. zapustnikovim vnukinjam A.G., E.R.N. in A.K. nujni delež, in kako velik je. Sodišče prve stopnje bo zato moralo, če med dediči ne bo prišlo do sporazuma, ugotoviti vrednost vse zapuščine po 28. členu ZD in na tej podlagi izračunati, ali imajo navedene dedinje pravico do nujnega deleža in kako velik je. Zaradi izjave o dedni odpravljenosti v zvezi s premoženjem, ki je bilo predmet dedovanja o sklepu iz leta 1963, pa nujnim dedinjam ne gre več kot 1/8 (zapustnikova hči) oz. po 1/24 za vsako od zapustnikovih vnukinj. Zakaj bi dejstvo, da je bil sklenjen dedni dogovor med zapustnikovo ženo, J.A. in M.M.G., vplival na izračun nujnega deleža, pa iz pritožbe ni mogoče razbrati.

To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba pritožbi ugoditi in sklep razveljaviti, kajti sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialnopravne določbe ZD, sodišče prve stopnje pa bo moralo postopek dopolniti tako, kot je že zgoraj navedeno (355. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).