Jedro

Delodajalec ni odgovoren za škodo, ki jo je delavka utrpela pri padcu, ko je v prepovedanem času šla po prehodu čez železniške tire domov na malico, čeprav je imela malico zagotovljeno na delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji tožena stranka iz naslova nesreče pri delu plača odškodnino v znesku 2,315.000,00 SIT in razliko v plači z zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala na "službenem prehodu" čez tire, ko je šla domov na malico. Ta prehod ne spada v območje upravljanja tožene stranke, zato ne gre za škodo iz 1. odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa tudi sicer ne bi bila odgovorna za nezgodo, ker je tožnica na lastno odgovornost šla domov čez tire na malico, čeprav je imela malico zagotovljeno pri toženi stranki.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica imela zagotovljeno malico pri toženi stranki in sicer na lokaciji, da ji ni bilo treba iti čez tire.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zavezana povrniti tožnici škode, ker se je poškodovala na poti na območju, ki ni v upravljanju tožene stranke. Razen tega pa je tožnica šla po prehodu čez tire v času, ko je bil prehod prepovedan.

Tožnica je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica meni, da sodišče ne bi smelo verjeti pričama, ker se je izkazalo, da njune izpovedi niso resnične. Dalje navaja, da ne drži, da prostor, na katerem se je poškodovala, ne spada v upravljanje tožene stranke. Ta službeni prehod je bil edina pot za prihod na delovno mesto. Vsekakor je prehod nevaren, s povečano nevarnostjo, saj na njem vozijo vlaki in je zaradi tega stalno zamaščen. Zato je odškodninska odgovornost tožene stranke objektivna. Delavci so morali čez prehod tudi v času, ko je bil uradno zaprt, zato sploh ni pomembno, kdo upravlja z njim. Delodajalec mora poskrbeti za varno delo, zato mora plačati odškodnino.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Glede na to morajo biti uveljavljani revizijski razlogi določno navedeni in obrazloženi. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne more preizkušati ugotovljenega dejanskega stanja in je nanj vezano pri presoji uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče vse to poudarja zato, ker v reviziji ni navedeno, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana, in ker se pretežni del revizijskih navedb nanaša na ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče lahko preizkusilo le, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče v ugotovljenem dejanskem stanju ni našlo podlage za odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v zvezi z nezgodo, ko je 29.6.1990 pri prehodu čez železniške tire padla in si zlomila levo roko. Nižji sodišči sta ugotovili, da je to nezgoda v zvezi z delom, ker jo je tožnica utrpela na poti na delo. Revizijsko sodišče se s to ugotovitvijo strinja, saj se je po določbi 34. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 do 84/90) štela za poškodbo pri delu tudi poškodba, ki jo je zavarovanec - delavec - utrpel na redni poti od stanovanja do delovnega kraja ali nazaj. Vendar je delodajalec delavcu dolžan škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Splošna načela o odškodninski odgovornosti so določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in sicer v 154. členu, ki določa krivdno in objektivno odgovornost. Krivdno je škodo dolžan povrniti tisti, ki je drugemu povzročil škodo, pa ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Objektivno, ne glede na krivdo, pa je dolžan škodo povrniti, če je ta nastala od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Tožnica v reviziji zatrjuje, da je tožena stranka v danem primeru objektivno odgovorna za škodo.

Revizijsko sodišče v ugotovljenem dejanskem stanju ni našlo podlage za objektivno odgovornost. Tožnica je škodo utrpela zaradi padca pri hoji po prehodu čez železniške tire. Padla naj bi zato, ker ji je spodrsnilo. Spodrsne lahko kjerkoli in iz zelo različnih vzrokov. Zato v spornem primeru ne moremo trditi, da je tožnici spodrsnilo zato, ker je iz prehoda izvirala večja nevarnost za okolico. Iz prehoda bi izvirala večja nevarnost, če bi ta bil zgrajen iz materiala ali na način, zaradi katerega bi prehod predstavljal povečano nevarnost za zdrs, kot običajna izvedba prehoda. Na strani tožene stranke pa tudi ni krivdne odgovornosti. Četudi bi tožnici spodrsnilo zaradi oljnega ali podobnega madeža na prehodu, ne bi bila podana krivdna odgovornost tožene stranke. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi vsak tak madež morala sproti odstraniti. S tem, da je na prehodu lahko tak madež, bi morala tožnica računati, in hojo temu prilagoditi, še zlasti, ker je po prehodu hodila, ko je bila hoja po njem prepovedana.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP, Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).