Jedro

Sodišče ne more odreči sodnega varstva zoper dokončen sklep o ugotovitvi trajne nepotrebnosti dela delavca in njegovem prehodu na delo k novemu delodajalcu, če je delavec izjavil soglasje s tem, da preide na delo k drugemu delodajalcu in pri njem sklenil delovno razmerje, niti v primeru, če je odklonil soglasje k prehodu na delo k novemu delodajalcu in mu je kasneje pri starem delodajalcu sporazumno prenehalo delovno razmerje (tega sporazuma pa ne izpodbija). V zadnjem primeru, če sodišče razveljavi sklepa o ugotovitvi trajne nepotrebnosti njegovega dela in o prehodu na delo k novemu delodajalcu, delavec nima pravice do reintegracije.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 1 izreka, v delu, v katerem se nanaša na ugoditev zahtevku tožnika J.K., spremeni tako, da se njegov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 11.11.1992 ter 13.1.1993 zavrne.

Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: 1. V tč. 1 izreka, v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev zahtevkov tožnika M.E.: - glede zahtevka tega tožnika na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo spremeni tako, da se ugotovi, da tožniku M. E. delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja s pravicami iz delovnega razmerja, - glede zahtevka za plačilo razlike plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V 2. odst. 2. tč. izreka, glede tožnika E.P. spremeni tako, da se razveljavita sklep o presežnem delavcu in prerazporeditvi tega tožnika z dne 11.11.1992 in 13.1.1993. V preostalem delu se pritožba tožnikov in tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 11.11.1992 in 13.1.1993 o razporeditvi tožnikov J.K. in M.E. v podjetje G. d.o.o., kar tožnika zahtevata več, pa je zavrnilo (tč. 1 izreka sodbe). Zahtevke tožnikov D.Z., N.A., M.K., J.H., B.K., Z.G., T.B. ter E.P. za razveljavitev sklepov tožene stranke o razporeditvi tožnikov z dne 11.11.1992 ter sklepov upravnega odbora z dne 13.1.1993 je zavrnilo (2. odst. 2. tč.

izreka sodbe), zavrnilo pa je tudi njihove zahtevke na ugotovitev, da jim delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in jim še trajajo pravice iz dela in po delu, vključno s pravico do razlike v OD, ki bi ga prejeli, če bi opravljali dela, na katera so bili razporejeni pri toženem podjetju ter OD, ki so ga dejansko prejemali v podjetju G d.o.o., vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu, za pretekli mesec (3. odst. 2. tč. izreka sodbe).

Zoper odločitev v 1. tč. izreka, smiselno le zoper odločitev v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnikov J.K. in M.E., se pritožuje tožena stranka, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe v tem delu, tako da tožnikoma odreče pravico do sodnega varstva, podrejeno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da sta izjavi obeh tožnikov, s katerim sta pristala na drugo delo v družbi G.d.o.o. ter na prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki, pravno irelevantni. Njuni pisni izjavi, da sprejmeta ponujeno delo in pristajata na prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki, ki sta bili podani po dokončnosti sklepov o ugotovitvi trajne nepotrebnosti njunega dela, je mogoče tolmačiti samo tako, da sta se strinjala s stališčem upravnega odbora tožene stranke in se s tem smiselno odpovedala tudi pravici do sodnega varstva.

Zoper sodbo, smiselno le v delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevke tožnikov, se pritožujejo tožniki, razen J.H., ki ga ne zastopa pooblaščenec ostalih tožnikov. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP ter predlagajo njeno spremembo, tako da se tožbenim zahtevkom tožnikov v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožniki ponavljajo svoje trditve tekom postopka, da je sklepe o prenehanju delovnega razmerja, ki jih izrečno niso izpodbijali, treba šteti le za ugotovitvene sklepe, s katerimi se ugotavlja zgolj datum prenehanja delovnega razmerja, sicer pa so ugovarjali prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi v drugo organizacijo. Ne morejo slediti obrazložitvi sodišča, da je tožena stranka ravnala zakonito, čeprav ni izvedla točkovanja vseh delavcev, prav tako pa se tudi ne strinjajo s pravilnostjo postopka tožene stranke, ki delavce ni točkovala po vseh kriterijih iz panožne kolektivne pogodbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožba tožene stranke nima prav, ko meni, da tožniki sploh ne izpolnjujejo pogojev za sodno varstvo, ker so s podpisom izjav, da sprejemajo ponujeno delo pri družbi G d.o.o., kjer bodo sklenili delovno razmerje in se strinjajo, da jim delovno razmerje pri toženi stranki preneha, smiselno izrazili odpoved pravici do sodnega varstva. Te odpovedi namreč tožniki niso nikjer izrečno izrazili, že iz dejstva, da vztrajajo pri tožbi pa izhaja, da se pravici do sodnega varstva zoper sklep o določitvi za presežne delavce in napotitvi na delo k drugemu delodajalcu ne strinjajo. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je dopustilo sodno varstvo tudi tožnikoma E.P. in J.H., ki nista nastopila dela pri novem delodajalcu, temveč kasneje podala izjavi o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, čeprav je zanju vprašljiv pravni interes, ki predstavlja splošno predpostavko za dopustnost katerekoli tožbe.

Kljub temu pa je pri tem potrebno opozoriti na določbo 2. odst. 187. čl. ZPP, ki določa, da se ugotovitvena tožba (enako velja tudi za oblikovalno tožbo) lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, to je v obravnavanih primerih v zakonodaji iz področja delovnih razmerij. Pri tem 1. odst. 83. čl. ZTPDR (Ur. list SFRJ št. 60/89, 42/90) dopušča sodno varstvo praktično v vseh primerih dokončnih ali nedokončnih odločitev delodajalca o pravicah iz delovnega razmerja, brez posebnih omejitev, teh pa ne določa niti ZDSS (Ur. list RS št. 19/94). Zato tudi v primerih, ko iz tožbe ne izhaja neposredni pravni interes delavca, sodišče ne more odreči sodnega varstva, ker dopustnost tožbe izhaja iz zakona, izjem, ki bi se v zvezi s tem nanašale na odločanje v predmetni zadevi, pa zakon ne predpisuje.

Kljub navedenemu se pritožbeno sodišče strinja tudi z navedbami in pritožbo tožnikov (kar velja za vse tožnike, razen J.H. in E.P., ki nista prešla na delo k drugemu delodajalcu), da imajo delavci v primeru razveljavitve sklepov o določitvi presežnih delavcev in ponudbi dela pri drugem delodajalcu pravico tudi do ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, pravico vrnitve na delo in pravico do plačila eventualne razlike v plači. Čeprav tožniki niso izpodbijali sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki jim jih je tožena stranka izdala na podlagi 1. tč. 100. čl. ZDR dne 18.1.1993 in 25.1.1993, to ne vpliva na njihovo pravico vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki in vrnitve na delo k njej.

Sklepi o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.1. in 25.1.1993 so bili namreč izdani na podlagi izjav tožnikov, da pristajajo na ponujeno delo in da se strinjajo, da jim delovno razmerje pri toženi stranki preneha, to pa ne more biti podlaga za izdajo sklepov o prenehanju delovnega razmerja po 1. tč. 100. čl. ZDR. Evidentno je namreč tudi, da je bil tožnikom ponujen prehod k drugemu delodajalcu po postopku v skladu s 35. čl. ZDR in delavcu ne more prenehati delovno razmerje po 1. tč. 100. čl. ZDR, temveč ob soglasju k ponudbi ustrezne zaposlitve enostavno preide na delo k drugemu delodajalcu.

Zato v takšnem primeru niti ZDR v 100. čl., niti ZTPDR v 75. in 76. čl., ne predvidevata posebne oblike prenehanja delovnega razmerja. Ta je predvidena le v primeru, če delavec ponujeno ustrezno zaposlitev odkloni (11. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR), zaradi česar v primeru ponudbe zaposlitve v skladu s programom iz 35. čl. ZDR in soglasja delavca, ki bi mu sicer prenehalo delovno razmerje, če soglasja ne bi podal, delodajalec nima nobene podlage, da bi izjave delavcev o tem, da se strinjajo z ustrezno zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, štel za izjave o prenehanju delovnega razmerja po 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. V takšnem primeru je lahko sklep delodajalca na podlagi podane izjave delavca, da ne odklanja razporeditve k drugemu delodajalcu, le deklaratorne narave in posebno izpodbijanje takšnega sklepa ni potrebno. Delavec ima tako v primeru razveljavitve sklepov o določitvi za trajno presežnega delavca in prehodu k drugemu delodajalcu, pravico do vrnitve na delo k prejšnjemu delodajalcu, z vsemi pravicami in dolžnostmi iz delovnega razmerja.

Sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožeče in tožene stranke ne ugotavlja napak tožene stranke v postopku določanja presežnih delavcev in ponudbi zaposlitve pri novem delodajalcu, razen za tožnika M.E. ter E.P., ki sta delala v ekspeditu tožene stranke.

Pritožbeni ugovor tožnikov, da bi tožena stranka morala točkovati vse delavce, tiste delavce, ki jih je točkovala, pa točkovati tudi po vseh kriterijih, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se glede tožnikov D.Z., Z.G., T.B. in N.A., ki so bili edini izvajalci na delovnem mestu oz. so delali na delovnem mestu, ki sta ga zasedala dva izvajalca, od katerih je bil drugi invalid in je obdržal zaposlitev, v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, tako da jih ne ponavlja. Tudi glede ostalih tožnikov ni mogoče ugotoviti nezakonitega postopanja tožene stranke, če le tem niso bile izrečno priznane točke iz naslova delovnih izkušenj, zdravstvenega in socialnega stanja, saj je tožena stranka pojasnila, da so imeli vsi delavci zahtevane delovne izkušnje, odstopajoče razmere v zvezi z zdravstvenim in socialnim stanjem pa niso bile znane. Tožena stranka se glede tega ni bila dolžna posebej pozanimati pri občinskem uradu, tako kot menijo tožniki. Ti so imeli možnost, če so šteli, da jim iz tega naslova pripadajo dodatne točke oz. primerjalnim delavcem celo negativne točke, uveljavljati to v ugovoru zoper sklep o določitvi presežnih delavcev. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je tožena stranka vseeno upoštevala socialno stanje v primeru poznanih razmer, saj je npr. L.S. iz tega naslova dobila 20 točk. Tožniki, razen J.K., tekom postopka, niti v pritožbi tudi ne navajajo in ne uveljavljajo tega, da bi bili iz naslova delovnih izkušenj, zdravstvenega in socialnega stanja konkretno upravičeni do več točk, oz. da bi bili iz tega naslova primerjalni delavci upravičeni do manj točk, zaradi česar njihovih, zgolj splošnih navedb o nepravilnem postopanju tožene stranke sodišče ni moglo upoštevati. Tožniki v pritožbi, niti tekom postopka ne konkretizirajo nepravilnosti ocen njihove delovne uspešnosti, zaradi česar tudi v tem primeru pritožbeno sodišče šteje, da je njihovo ocenjevanje pravilno. Na podlagi tega je tožena stranka pravilno določila za presežna delavca M.K. in B.K..

V enoti ekspedita je bilo zaposlenih 6 delavcev, od katerih je bilo predvidenih za presežne delavce 5. Med njimi je na delovnem mestu ostal le D.B., ki pa je zbral kumulativno manj točk kot sodelavci M.E., E.P. in J.P.. Tožena stranka je glede D.B. sicer navedla, da je imel minimalno delovno dobo, zaradi česar mu delovno razmerje ni prenehalo, vendar pa te navedbe ni dokazala, sodišče prve stopnje je ni sprejelo in se tožena stranka zoper to tudi ne pritožuje, sicer pa iz ocenjevalne liste za tega delavca izhaja, da ima delovno dobo od enega do pet let, za kar je prejel tri točke in kar pomeni, da ne spada v zaščiteno kategorijo delavcev z manj kot enim letom delovne dobe, ki jim delovno razmerje lahko preneha samo s soglasjem (3. odst. 36.d čl. ZDR). Ob nadaljnjem podatku tožene stranke, da sta bila P.J., ki je zbral največje število točk in V.M., ki je izbral manj točk kot M.E. in E.P., razporejena na drugo delovno mesto pri toženi stranki, je potrebno ugotoviti, da je le-ta kot presežna delavca s ponudbo zaposlitve pri drugem delodajalcu napačno določila E.P. in M.E.. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev o razveljavitvi sklepov z dne 11.11.1992 ter 13.1.1993 glede M.E., ugodilo pa je pritožbi E.P. in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako da je razveljavilo sklep tožene stranke o razporeditvi E.P. z dne 11.11.1992 ter 13.1.1993. Ker pa ta tožnik ni nastopil dela pri novem delodajalcu, temveč mu je na podlagi kasnejše izjave prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pritožbeno sodišče ni poseglo tudi v odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tega delavca glede ugotovitve, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja s pravico do razlike v plači, z zakonitimi zamudnimi obrestmi (v 3. odst. 2. tč. izreka).

Glede tožnika M.E., ki mu je sodišče prve stopnje sicer delno ugodilo in razveljavilo sklepa z dne 11.11.1992 ter 13.1.1993, zavrnilo pa njegov nadaljnji zahtevek, je potrebno (glede na navedeno stališče, da mu pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, kljub temu, da ni izrečno izpodbijal sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.1.1993) odločati tudi o njegovem zahtevku za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in o zahtevku za plačilo razlike plače. Pri tem je pritožbeno sodišče lahko odločilo o tem, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še ni prenehalo in je zato glede tega zahtevka spremenilo odločbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu 1. tč. izreka sodbe glede tega tožnika, ni pa bilo zadostne dejanske podlage za odločanje o zahtevku za plačilo razlike plače. Zato je v tem obsegu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj pri tem tožnika najprej pozove na specifikacijo zahtevka ter nato ugotovi ali je do razlike sploh upravičen, glede na podatke o njegovi plači pri družbi G.d.o.o. in plači, ki bi jo prejemal pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi zahtevku J.K. na razveljavitev sklepov z dne 11.11.1992 ter 13.1.1993. Ta tožnik je bil eden od delavcev v ekspeditu, vendar je prejel skupno le 30 točk po kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev. Tekom postopka je navajal, da tožena stranka pri njem ni upoštevala kriterija zdravstvenega stanja, ker ima že daljše obdobje epileptične napade, vendar bi iz tega naslova lahko prejel samo 10 točk po kriteriju "delavec ima kronične in ponavljajoče se obolenje" iz 5. tč. 21. čl. kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. list RS št. št. 7/91), kar pa bi mu prineslo le 40 točk, to je manj kot D.B., ki je edini ostal na delovnem mestu in ni bil določen za presežnega delavca. Tako bi tudi z upoštevanjem dodatnih točk ta tožnik ne izboljšal svojega položaja v primerjavi z delavcem, ki sicer nepravilno ni bil določen za presežnega delavca, zaradi česar je sodišče prve stopnje pri odločitvi o razveljavitvi sklepov z dne 11.11.1992 in 13.1.1993 glede tega tožnika zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede tega tožnika v delu 1. tč. izreka sodbe, ki se nanaša na ugoditev zahtevku, tako da je njegov zahtevek za razveljavitev sklepov z dne 11.11.1992 in 13.1.1993 zavrnilo.