Jedro

Odločilen za pretek zastaralnega roka ni sam škodni dogodek, ki je vzrok za nastanek škode, temveč nastanek škode.

Dokaz z izvedencem se izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje. Z dokazom z izvedencem se torej preizkuša, ali je s strani stranke postavljena trditev pravilna. Le če je trditev postavljena, se izvede dokaz z izvedencem. Z dokazom z izvedencem se torej ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi stroške svoje pritožbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino od tožene stranke, ki je zavarovalnica. Škodo naj bi ji bila povzročena z medicinsko strokovno napako sklenitelja zavarovanja, ki je bolnišnica. Tožena stranka se je med drugim branila z ugovorom zastaranja.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi bil zastaran. Ugotovilo je, da se tožena stranka od 28. 2. 1996 ni več zdravila pri tožeči stranki. Objektivni zastaralni rok naj bi bil začel teči 29. 2. 1996 in je iztekel 28. 2. 2001. Tožba je bila vložena šele 23. 7. 2010. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je bila vložena po preteku zastaralnega roka.

3. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi trdi, da se je posledica škodljivega zdravljenja pojavila šele v letu 2007. Tožeča stranka je tudi zaradi tega predlagala postavitev izvedenca ginekološke stroke. Če je posledica škodljivega zdravljenja nastala šele konec leta 2007, potem zahtevek tožeče stranke ni zastaral. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Terjatev iz civilnega delikta zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za povzročitelja škode, v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode (1. in 2. odstavek 352. člena OZ). Odločilen za pretek roka ni sam škodni dogodek, ki je vzrok za nastanek škode, temveč nastanek škode.

6. Tožeča stranka se je nazadnje zdravila pri sklenitelju zavarovanja v letu 1996. Že v tožbi je trdila, da se je šele konec leta 1997 „pojavila nezmožnost zanositve“. Kakršnikoli podrobnosti glede tega, zakaj se naj bi nezmožnost zanositve pokazala šele 11 let po zadnjem zdravljenju pri njem, ni podala. V tistem delu tožbe, v katerem je trdila, da se je šele konec leta 2007 pri tožeči stranki pokazala nezmožnost zanositve kot posledica zdravljenja, je opisala zdravljenje pri sklenitelju zavarovanja. Predlagala je izvedbo 4 različnih dokazov, med drugim tudi postavitev izvedenca ginekološke stroke. Ni pa navedla, na katero od njenih številnih različnih trditev se naj bi dokaz z izvedencem sploh nanašal. 7. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje nemudoma in konkretizirano, namreč že v odgovoru na tožbo (l. št. 18). Trdila je, da sta pretekla oba zastaralna roka. Tožeča stranka na to ni postavila nikakršnih konkretnih trditev, ki bi kazale na to, da ugovor zastaranja ni utemeljen, čeprav je dokazno breme za obrambo pred takšnim ugovorom tožene stranke nosila sama. Trditev, da je opazila posledice domnevno nepravilnega ravnanja sklenitelja zavarovanja šele leta 2007, je torej ostala povsem splošna.

8. Tožeča stranka tudi še v pritožbi trdi, da se je posledica škodljivega zdravljenja pokazala šele v letu 2007 in da je tudi glede tega predlagala postavitev izvedenca ginekološke stroke. Pritožba nima prav celo, če se ne upošteva to, da iz tožbe sploh bilo jasno razvidno, kaj naj bi se z izvedencem sploh dokazovalo. Odločilno je namreč to, da tožeča stranka nikoli ni pojasnila, zakaj naj bi se bila posledica škodljivega zdravljenja pokazala šele konec leta 2007. 9. Dokaz z izvedencem se izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje (243. člen ZPP). Z dokazom z izvedencem se torej preizkuša, ali je s strani stranke postavljena trditev pravilna. Le če je trditev postavljena, se izvede dokaz z izvedencem. Z dokazom z izvedencem se torej ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. Ker teh glede tega, da so se posledice domnevno napačnega zdravljenja pokazale šele leta 2007 ni bilo, je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo ugovor zastaranja.

10. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo takšnih kršitev. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).