Jedro

Četudi je tožnica prišla na dom H.O. zato, da bi mu gospodinjila, to ne pomeni, da se ne bi mogla nato tekom časa skupnega bivanja med njo in H.O. razviti življenjska skupnost, ki je v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, kot to določa ZPIZ/92 v 77. členu. Bistveni elementi izvenzakonske skupnosti so določeni z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (dalj časa trajajoče skupno življenje, ekonomska skupnost ter medsebojna čustvena pripadnost in povezanost). Volja obeh partnerjev je za presojo, ali gre za izvenzakonsko skupnost ali ne, bistvenega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožničinemu zahtevku, da se razveljavi toženčeva odločba z dne 16.9.1997 in da se ji prizna pravica do družinske pokojnine po pok. H. O.. Razveljavilo je odločbi toženca z dne 28.1.1997 in z dne 16.9. 1997 ter tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine po pok. H. O.. Nadalje je odločilo, da se pokojnina izplačuje od 1.8.1996 dalje in da bo toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje izdal odločbo o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine tožnici. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v vlogi, datirani z 10.7.2001 (na l.št. 44 v spisu sodišča prve stopnje) oporeka pritožbenim navedbam in je iz vsebine jasno, da gre za odgovor na pritožbo, ne pa za pritožbo, kot jo je napačno poimenovala. Da gre za odgovor na pritožbo toženca, ne pa za tožničino pritožbo, logično izhaja tudi iz dejstva, da je sodišče izdalo za tožnico ugoditveno sodbo in da torej ni njenega pravnega interesa za pritožbo ter da je navedeno vlogo oddala priporočeno na pošto dne 10.7.2001, torej po preteku roka za pritožbo zoper sodbo, ki ji je bila vročena 22.6.2001 in po tem, ko je toženec vložil dne 3.7.2001 pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodbo je pravilno in temeljito obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Sodišče je razčistilo, da tožnica izpolnjuje pogoj iz 72. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-7/96), kot je veljal v času toženčevega postopka, saj je rojena 16.11.1928 in je torej do smrti H. O., umrlega 20.7.1996, že dopolnila starost 50 let. Temu pritožba ne oporeka, prav tako ne zaključku prvostopenjskega sodišča, da je izpolnjen pogoj zadnjih 3 let iz 77. čl. zakona, saj je sodišče ugotovilo, da sta tožnica in pokojni H. O. živela skupaj najmanj 5 let pred njegovo smrtjo. Pač pa pritožba oporeka, da sodišče ni ugotavljalo intenzivnosti skupnosti med tožnico in H. O., oz. ni ugotavljalo čustvene navezanosti ter ekonomske skupnosti, ki sta bistvena elementa za obstoj izvenzakonske skupnosti. Po pritožbenem stališču naj bi življenjska skupnost med tožnico in pokojnim obstajala zgolj zaradi nege in vodenja gospodinjstva in bila torej utemeljena na pogodbenem odnosu. Pritožba poudarja, da je tožnica hrvaška državljanka in da je bila v tistem obdobju, ko je prišla na dom pokojnega za gospodinjo in strežnico, brez sredstev za preživljanje, da pokojni ni napravil oporoke in da tožnica ni bila udeležena v dednem postopku po njem ter da se je po njegovi smrti takoj odselila. Četudi je tožnica prišla na dom H. O. brez lastnih sredstev ter zato, da bi mu gospodinjila, pa to še ne pomeni, da se ne bi mogla nato tekom časa skupnega bivanja med tožnico in H. O. razviti življenjska skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, kot to določa ZPIZ/92 v 77. členu. Bistveni elementi izvenzakonske skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, so tisti, ki jih Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89), določa za zakonsko zvezo. Torej skupno življenje, ki mora biti za izvenzakonsko skupnost dalj časa trajajoče, kar je v zadevi nedvomno izkazano, ekonomska skupnost ter medsebojna čustvena pripadnost in povezanost, kar pomeni tudi pripravljenost pomagati si v težavah. Zaključek prvostopenjskega sodišča o ekonomski povezanosti med tožnico in H. O. je utemeljen, saj zgolj to, da tožnica ni imela svojih sredstev in je zato vse, kar je bilo potrebno za gospodinjstvo, plačeval H. O., ne izključuje ekonomske skupnosti. Sodišče je na glavni obravnavi dne 25.5.2001 izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem priče A. B., tožničine sestre ter se tudi iz njene izpovedbe, ki jo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno povzelo, prepričalo o ekonomski skupnosti ter o čustveni navezanosti med tožnico in H. O.. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v zadevi pomemben dokaz, ki ga je predložila tožnica (priloga A/2 in 3), iz katerega izhaja, da je H. O. že novembra leta 1994 spraševal v Nedeljskem dnevniku glede pokojnine izvenzakonske partnerice. Tudi tožnica je v dopisu z dne 28.7.1994 (v toženčevem spisu, št. 902.543), ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, spraševala o možnosti pokojnine po H. O., za katerega je v tem dopisu tudi navedla, da z njim živi v izvenzakonski skupnosti od 18.8.1991. Oboje navedeno po mnenju pritožbenega sodišča izkazuje, da sta tako tožnica kot H. O. svojo skupnost že dalj časa pred smrtjo H. O. pojmovala kot izvenzakonsko skupnost in je s tem izkazana volja obeh, ne le tožnice, da sta bila v izvenzakonski skupnosti. Volja obeh partnerjev pa je za presojo, ali gre za izvenzakonsko skupnost ali ne, bistvenega pomena. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo svoj zaključek tudi na oba navedena dokaza. Pritožba se sklicuje tudi na izjavo J. O. (na zapisnik pri tožencu dne 11.11.1996), sina pokojnega, o tem, da je H. O. mesečno plačeval tožnici za gospodinjstvo in nego. Ne oporeka pa pritožba ugotovitvi sodišča v zvezi s to izjavo, da je J. O. pred tem, torej dne 23.7.1996 pred notarjem podpisal izjavo, da je tožnica s pokojnim H. O. od 18.8.1991 dalje živela v izvenzakonski skupnosti, kar vse izhaja iz spisovnih podatkov toženca. Glede na to in glede na prepletanje pravnih interesov, povezanih s pridobitvijo zapuščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe dovolj opisalo, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da taka razlika v izjavah J. O. nedvomno vzbuja dvom v verodostojnost izjav, zaradi česar jih sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Ob ugotovljenem dejanskem stanju za presojo zadeve ni relevantno, če tožnica ni bila udeležena pri dedovanju in če se je po smrti H. O. iz hiše odselila, saj dejstvo, da zapustnik ni napravil oporoke (sklep o dedovanju pod C/1, z dne 7.10.1997, opr.št. D 58/97), izvenzakonski partner pa ni uveljavljal dedovanja na podlagi zakona, še ne kaže na to, da ni šlo za izvenzakonsko skupnost. Glede na vse že obrazloženo je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica v postopku pred prvostopenjskim sodiščem dovolj verjetno dokazala, da je šlo med njo ter H. O. za življenjsko skupnost po 77. čl. ZPIZ/92, medtem ko se toženec, razen tega, da je podal odgovor na tožbo, postopka pred prvostopenjskim sodiščem sploh ni udeleževal in se ni udeležil tudi obeh obravnav, na katerih so se izvajali dokazi, čeprav je bil pravilno vabljen. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.