Jedro

Da bi pogodbena stranka odškodninsko odgovarjala za nepravilno izpolnitev, ni dovolj, da se njene posledice pokažejo v premoženjski sferi druge (pogodbi zveste) stranke, pač pa mora biti tudi vzrok zanje v sferi stranke, ki ni pravilno izpolnila. Uporaba 263. člena ZOR zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v škodi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženca plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 44.000 DEM ter 1.483.953 SIT. Tožeči stranki je naložilo, da mora tožencema povrniti 312.268 SIT stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da toženca nista kriva za izbiro slabega materiala. O tem, kakšen naj bo material in pri kom ga je treba naročiti, je odločala zgolj tožeča stranka.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo ter uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta toženca s pogodbo prevzela odgovornost za kvaliteto dobavljene opreme in izvedenih del. To je tožeča stranka poudarila že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, vendar sodba pritožbenega sodišča o tem nima razlogov.

Pritožbeno sodišče je tudi spregledalo, da sta bila lastnika materiala toženca. Res je sicer tožeča stranka izbrala dobavitelja in material, vendar sta ta material kupila, prevzela in s tem postala njegova lastnika toženca. Material je bil torej njun in zato v skladu 602. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) odgovarjata za njegovo kakovost. Zmotno je tudi stališče, da bi tožeča stranka lahko uveljavljala reklamacijo zoper italijanskega dobavitelja. Z njim namreč ni bila v nobenem pravnem razmerju (pač pa sta bila v takem razmerju toženca). Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerega predpisa bi lahko tožeča stranka uveljavila jamčevanje zoper italijanskega dobavitelja. To možnost sta imela zgolj toženca, ki bi z uveljavljanjem reklamacije lahko preprečila škodo. Ne gre torej za pritožbeno novoto, saj bi morala toženca pojasniti, kaj sta storila za preprečitev nastanka škode. Dokazno breme glede tega nosita torej onadva (263. člen ZOR).

Toženca sta odgovorila na revizijo, pri čemer opozarjata, da je bil material izbran in nabavljen po natančnih navodilih in zahtevah tožeče stranke in zato vprašanje lastništva materiala ni pomembno. Neutemeljen je tudi očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o navedbah tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je namreč natančno opisalo pogodbeno razmerje med strankama ter obveznosti, ki iz tega razmerja izhajajo. Precej pozornosti je namenilo tudi pravni podlagi odgovornosti za kvaliteto materiala. Končno je neutemeljeno tudi stališče, da bi morala toženca reklamirati furnir ter da je šlo za njuno neutemeljeno opustitev. Tožeča stranka tako trdi, da njene navedbe niso novota, hkrati pa priznava, da jih nobena od strank ni navedla. Toženca zato predlagata zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Med bistvene elemente konkretnega dejanskega stanu (na katere je revizijsko sodišče vezano - 3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) spadajo tudi naslednje ugotovitve:

1. Tožeča stranka je izbrala tip in barvo furnirja v dogovoru z italijanskim proizvajalcem.

2. Toženca na to izbiro nista imela nikakršnega vpliva.

3. Tožeča stranka pred dobavo materiala (furnirja) ni zahtevala nikakršnega atesta oziroma certifikata za dobavljen material, niti ni zahtevala izdelave analize kvalitete tega materiala.

4. Napaka materiala se je pokazala šele kasneje, ko je postal furnir občutljiv na svetlobo.

Pomen teh dejstev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno pravno ocenili, ko sta ugotovili, da "toženca nista kriva za napako v furnirju, ki ne izvira iz njune sfere" (sodišče prve stopnje), oziroma, da "ob takšnem ugotovljenem stanju" tožencev "krivda za nastalo škodo ne more zadeti" (pritožbeno sodišče). Škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi nepravilne izpolnitve, namreč tožencema ni mogoče pripisati. Da bi pogodbena stranka odškodninsko odgovarjala za nepravilno izpolnitev, ni dovolj, da se njene posledice pokažejo v premoženjski sferi druge (pogodbi zveste) stranke, pač pa mora biti tudi vzrok zanje v sferi stranke, ki ni pravilno izpolnila. Uporaba 263. člena ZOR zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v škodi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje. Glede na dejstva, ki so navedena v prejšnjem odstavku, pa je bilo tak˘ tveganje, ki predstavlja izbiro materiala, kot možnost obvladovanja tega tveganja v sferi tožeče stranke. Ona je bila namreč tista, ki je izbrala dobavitelja materiala in se z njim dogovorila o tipu in barvi furnirja (izvor tveganja), in ona je bila (zato) tudi tista, ki bi lahko zahtevala atest oziroma certifikat za dobavljen furnir (možnost obvladovanja tveganja). Po drugi strani pa toženca na izbiro dobavitelja in na izbiro tipa in barve materiala nista imela prav nobenega vpliva, napaka (ki je bila v tem, da so bila pri globinskem luženju uporabljena lužila s pigmenti, neobstojnimi na svetlobo) pa se je pokazala šele kasneje, ko je bilo delo že končano in izročeno. To tveganje je bilo zato zunaj njune sfere in ga zaradi tega tudi nista bila dolžna (niti ga nista mogla) obvladovati. Riziko takih (zunanjih in zato za to stranko neobvladljivih) tveganj pa poslovna odškodninska odgovornost ne zajema (263. člen ZOR).

Čim je tako, je ob odškodninskopravni naravi tožbenega zahtevka (gl. tožbene navedbe pod V. in navedbe tožeče stranke na naroku dne 2.2.2002 - zlasti predzadnjo stran zapisnika; tožeča stranka tudi ni navedla vseh pravotvornih dejstev jamčevalnega zahtevka, npr. tega, da je tožba vložena pred iztekom enoletnega prekluzivnega roka od obvestila o napaki - prim. 616. in 500. člen ZOR) irelevantno, kdo je bil lastnik materiala, ter ali sta toženca prevzela odgovornost za kvaliteto dobavljene opreme in izvedenih del. Očitka, da sta sodišči prve in druge stopnje spregledali lastništvo materiala, ter da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o navedbah tožeče stranke o odgovornosti za kvaliteto dobavljanja opreme in izvedenih del, ob takem (odškodninskem) zahtevku nista utemeljena. Prav tako ne očitek, da bi toženca z uveljavljanjem reklamacije zoper svojega dobavitelja lahko preprečila nastanek škode. Trditev, da je škoda nastala tudi zaradi tega ravnanja, je tožena stranka prepozno postavila. Dokazno breme glede neodgovornosti za tako ravnanje (263. člen ZOR) zato sploh ni prišlo do izraza.

Ker tako niso podane očitane postopkovne kršitve in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, kar pomeni, da stroški, ki so z njim nastali, niso bili potrebni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek toženih strank za povrnitev teh stroškov (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 166. člena ZPP).