Jedro

Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja družinska zakonodaja. V skladu s stališči teorije in dolgoletne usklajene sodne prakse ga je dopustno ugotavljati le kot glavno in ne kot predhodno vprašanje. Gre namreč za statusno vprašanje, ki velja erga omnes, predhodna vprašanja pa se rešujejo samo v razmerju med pravdnima strankama. Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek.

Kot glavno ali predhodno vprašanje je vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja.

Med brati in sestrami ekonomska soodvisnost ni značilna in običajna. Za polbrate in polsestre pa tudi ne bi bilo tako nenavadno, da ne bivajo ves čas skupaj, vendar kljub temu tvorijo enotno trajnejšo življenjsko skupnost s polbrati in polsestrami.

Izrek

I. Pritožbi prvega tožnika in četrte tožnice se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe, v delu, ki se nanaša na prvega tožnika in četrto tožnico, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba drugega in tretjega tožnika se zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških prvega tožnika in četrte tožnice se pridrži za končno odločbo.

IV. Drugi in tretji tožnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna vsakemu tožniku plačati 15.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2020 in jim povrniti pravdne stroške (I. točka izreka) ter tožnikom naložilo, da morajo toženki povrniti 116 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo tožniki vlagajo pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da je med pokojnim in tožniki obstajala trajnejša življenjska skupnost. Imeli so skupnega očeta. Življenjsko logično je, da vsi polbratje in polsestre ne živijo na istem naslovu. Tožniki in pokojni si niso ustvarili samostojnega življenja v drugi življenjski skupnosti. Vsi so pripadniki romske skupnosti, kjer je družinska skupnost širša in pogosto pride do prehajanja med družinami. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz izpovedbe prič izhaja, da je pokojni večji del časa pred smrtjo preživel v A. To izkazuje tudi dejstvo, da ga je policija iskala ravno v A. Tožniki in pokojni so se medsebojno obiskovali in bili skoraj ves čas skupaj. Nesporno so bili tožniki in pokojni medsebojno čustveno navezani. Poleg tega pa je obstajala tudi medsebojna odvisnost in ekonomska skupnost. Tožniki in tudi pokojni niso bili zaposleni, zanje sta skrbeli materi; stvari so si delili. Za pokojnega je ravno zaradi nezaposlenosti skrbela tudi mama tožnikov. Ni bistveno, da B. B. ni naveden v rojstnem listu kot oče drugega in tretjega tožnika. Za vtoževano odškodnino je bistveno, kje in s kom oseba preživi večji del časa. Tožniki so šteli, da je pokojni del njihove družine. Odločitev sodišča prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba prvega tožnika in četrte tožnice je utemeljena. Pritožba drugega in tretjega tožnika pa ni utemeljena.

5. Tožniki zahtevajo plačilo odškodnine zaradi smrti bližnjega. Trdijo, da je bil pokojni C. C. njihov polbrat. Z njim so živeli v skupnem gospodinjstvu. Pokojni je umrl v prometni nesreči ... 3. 2019, za katero je odgovorna zavarovanka toženke.

6. Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost (1. in 3. odstavek 180. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

O pritožbi drugega in tretjega tožnika

7. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v rojstnem listu drugega in tretjega tožnika ni navedeno, da naj bi bil njun oče B. B., ki je bil oče pokojnega C. C. V njunem rojstnem listu je zapisano, da je oče neznan. Tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje in tudi ne trdi, da bi bil B. B. vpisan v matični register kot njun oče. Vpis v matični register pa je kostitutiven.

8. Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja družinska zakonodaja. V skladu s stališči teorije in dolgoletne usklajene sodne prakse ga je dopustno ugotavljati le kot glavno in ne kot predhodno vprašanje. Gre namreč za statusno vprašanje, ki velja erga omnes, predhodna vprašanja pa se rešujejo samo v razmerju med pravdnima strankama. Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek.

9. Neodvisno od tega je kot glavno ali predhodno vprašanje vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja, a pritožba česa takšnega ne uveljavlja. Nasprotno, pritožbene navedbe, da je bil B. B. ob rojstvu drugega tožnika v zaporu, ob rojstvu tretjega tožnika pa že tako bolan, da ni bil sposoben urediti očetovstva, kažejo prav nasprotno - da očetovstvo ni bilo priznano ali urejeno. Glede na to in ob tem, ko očetovstvo tudi ni bilo ugotovljeno s sodno odločbo, pritožbene navedbe ne morejo vplivati na pravilnost zaključka, da drugi in tretji tožnik nista uspela dokazati, da sta polbrata pokojnega.

10. Pravilna in utemeljena je zato zavrnitev njunega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, ker sorodstvenega razmerja s pokojnim (kot temeljne predpostavke za vtoževano odškodnino) nista izkazala. Pritožbo drugega in tretjega tožnika je zato višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem ter izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi prvega tožnika in tožnice

11. Za prisojo odškodnine zaradi smrti (pol)brata ali (pol)sestre mora med njimi pred smrtjo obstajati trajnejša življenjska skupnost. V skladu z ustaljeno sodno prakso odhod brata ali sestre iz matične družine, torej vzpostavitev življenja z novimi ekonomskimi in družinskimi interesi drugje, v drugem gospodinjstvu ali skupnosti, preprečuje uspeh z odškodninskim zahtevkom po 3. odstavku 180. člena OZ. Tako je bilo odločeno tudi, ko je sestra zaradi bolezni potrebovala veliko podporo vseh družinskih članov.

12. A v nekaterih primerih je bila ugotovljena trajnejša življenjska skupnost tudi ob prostorsko ločenem življenju. Gre za primer sester, ki nista živeli skupaj, a je med njima ostala močna povezanost; ali primer, ko si je eden izmed bratov ustvaril družino, vendar je ves čas dnevno skrbel za pokojnega brata tako, da je bil brat dejansko del njegove družine. Vrhovno sodišče v zadevi II DoR 584/2010 obrazloži, da je odločitev o tem, ali je v posamičnem primeru šlo za trajnejšo življenjsko skupnost, ki je po 3. odstavku 180. člena OZ dodatni pogoj za pravico do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata ali sestre, vselej odvisna od okoliščin posamičnega primera.

13. V tem primeru sta pritožnika trdila, da sta s pokojnim polbratom pred smrtjo bivala v skupnem gospodinjstvu, do so vsi otroci (polbratje in polsestre) nekaj časa živeli pri eni, nato pri drugi mami, da gre za romsko skupnost, kjer je družinsko razmerje širše in bolj vključujoče, da so otroci skupaj preživljali veliko časa in bili medsebojno povezani. Pritožnika utemeljeno izpostavljata, da je v takšnih okoliščinah mogoč zaključek o trajnejši življenjski skupnosti, ki je enotna in le ena, ne glede na (občasno?) bivanje pokojnega in tožnikov na dveh različnih naslovih ter morebitno ekonomsko neodvisnost. Med brati in sestrami ekonomska soodvisnost niti ni značilna in običajna. Za polbrate in polsestre pa tudi ne bi bilo tako nenavadno, da ne bivajo ves čas skupaj, vendar kljub temu tvorijo enotno trajnejšo življenjsko skupnost s polbrati in polsestrami.

14. Sodišče prve stopnje je o vprašanju življenjske skupnosti tožnikov in pokojnega C. C. zaslišalo brata pokojnega, mamo tožnikov in četrto tožnico. Izpovedbe je povzelo v 6. točki obrazložitve; dokazno jih je ocenilo le v majhnem delu (da je pokojni v A. našel zatočišče pred organi pregona) in v 7. točki napravilo dokazni zaključek, ki pa je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pokojni živel pri svoji družini v D. in na A. prihajal na obiske ter ostajal po kak teden ali mesec. Iz obrazložitve tudi ni jasno, koliko časa naj bi pokojni po presoji sodišča prve stopnje pri tožnikih bival. Sodišče sicer ugotavlja, da po kakšen teden ali mesec, a med obojim je precejšnja razlika. Ob tem pa sodišče prve stopnje ne pojasni, kako pogosto po en teden ali mesec - morda vsak drugi teden ali mesec, teden ali mesec letno ali v kakšnem drugem časovnem intervalu. Tudi sicer je kakšen mesec relativno dolga doba bivanja, ki po življenjskem izkustvu ni skladna z obiskovanjem. Prav tako ni običajno, da bi gostitelj gosta preživljal in vzdrževal, kot to sodišče prve stopnje ugotavlja v nadaljevanju obrazložitve sodbe (v 7. točki na 7. strani izpodbijane sodbe) za mamo tožnikov.

15. Razlogi o odločilnih dejstvih (dolžini bivanja, družinskih odnosih) so torej nejasni, nepopolni in notranje neskladni oziroma med seboj v nasprotju. Izostala je dokazna ocena izpovedi prič in tožnice ter celostna ocena vseh odločilnih okoliščin, ki vplivajo na presojo obstoja trajnejše življenjske skupnosti (npr. tudi okoliščin, v katerih se je zgodila prometna nesreča).

16. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi prvega tožnika in četrte tožnice ter v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP). Kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP namreč glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti; ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožba je bila vložena konec leta 2021, dokazi so bili že izvedeni, zato razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje bistveno ne bo vplivala na pravico strank do sojenja v razumnem roku.

Še o stroških

17. Tožniki so navadni sosporniki. Odškodninski zahtevek vsakega posameznega tožnika predstavlja samostojni zahtevek (195. člen ZPP). Sosporniki krijejo pravdne stroške po enakih delih (1. odstavek 161. člena ZPP), razen če je med njimi precejšna razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu (2. odstavek 161. člena ZPP), za kar pa v tem primeru ne gre. Ker drugi in tretji tožnik s pritožbo nista uspela, sta zato dolžna toženki povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

18. Odločitev o preostalih pravdnih stroških, pa je odvisna od končnega uspeha strank, zato jo je višje sodišče razveljavilo.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.