Jedro

Poročanje o oglaševalski pogodbi, ki jo je sklenil tožnik, prizadeva zgolj njegove poslovne interese, ne pa javnega interesa, čeprav je tožnik javno podjetje, ki dobiva subvencije iz mestnega proračuna.

Tožnik je zato upravičen zahtevati objavo popravka in ne objave odgovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mora toženec v prvi ali najpozneje drugi izdaji časopisa Delo na strani, ki je posvečena Ljubljani, objaviti brez sprememb in dopolnitev tožnikov odgovor na prispevek novinarja J. B. "LPP..." v Delu z dne 2.7.... Obenem je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 6.650,00 SIT njegovih pravdnih stroškov.

Tožnik se je proti sodbi pravočasno pritožil iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo pravnih razlogov o tem, zakaj naj bi bil zahtevani tožnikov odgovor na objavljeno informacijo žaljiv. Opreti bi se moralo na kazensko pravo in vsebinsko pojasniti bistvene znake kaznivega dejanja, če je že zaradi žaljivosti zavrnilo zahtevano objavo. Sicer pa kaznivega dejanja žalitve naš pravni red ne pozna. Iz sodbe ni razvidno, ali so sporne trditve objektivno ali subjektivno žaljive. Tožnik vztraja, da uporabljene besedne zveze, na katere se sklicuje sodba, objektivno niso sposobne povzročiti pri bralcih negativne vrednostne sodbe o tistem, na katerega se nanašajo. V obravnavanem primeru gre za odgovor in ne za popravek, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč javno podjetje, zato je javnosti dolžan zagotoviti informacije, ki predstavljajo javni interes. Tožnik že po svoji naravi ne more ščititi zasebnopravnega statusa, sicer pa ni mogoče popravljati nečesa, kar ni bilo zapisano oziroma je bilo zamolčano.

Očitek v sporni informaciji, da tožnik skriva podatke, škodi javnemu videzu podjetja. Novinar je z objavo netočnih podatkov o tožniku presegel svojo pravico do svobode izražanja, obenem pa je kršil zakon in novinarski kodeks. Tožnik se lahko negativnim posledicam izogne le z zahtevano objavo, saj so vsi ostali postopki dolgotrajnejši. Pritožba ni utemeljena.

V dokaznem postopku na prvi stopnji so bila ugotovljena vsa dejstva, od katerih je odvisna pravica do objave odgovora ali popravka po Zakonu o medijih (ZMed; Ur. l. RS, št. 35/01 in 123/04). Sodišče prve stopnje je ta zakon pravilno uporabilo pri odločanju in nato v izpodbijani sodbi navedlo vse potrebne razloge, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 69/05) ni podana, prav tako ne katera od uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 350. člena istega zakona.

Po 1. odst. 26. člena ZMed ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.

Pravica do odgovora pa je po 1. odst. 42. člena ZMed namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah. Pravica do popravka torej prizadetemu omogoča odziv na nekaj, kar je bilo v mediju objavljeno in se nanaša nanj, s čimer zagotavlja varstvo njegovega zasebnega interesa. Gre za osebnostno pravico, medtem ko je pravica do odgovora kot politična pravica namenjena uveljavljanju javnega interesa.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožniku v obravnavanem primeru pripada pravica do objave popravka in ne odgovora. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pri odzivu na zatrjevane napačne ali neresnične navedbe v spornem članku ne gre za varstvo javnega interesa. Poročanje o oglaševalski pogodbi, ki jo je sklenil tožnik, prizadeva zgolj njegove poslovne interese. Ne gre namreč za informacijo, ki bi bila pomembna za demokratično odločanje o javnih zadevah, četudi je tožnik javno podjetje, ki dobiva subvencije iz mestnega proračuna. Po 4. odst. 26. člena ZMed popravek ne pomeni le popravljanja zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Pritožbena trditev, da s popravkom ni mogoče popravljati nečesa, kar ni bilo zapisano oziroma je bilo zamolčano, zato ni upravičena, saj zakon s popravkom omogoča tudi dopolnjevanje navedb v objavljenem besedilu. Sicer pa tožnik niti s sklicevanjem na svojo pravico do odgovora ne bi mogel doseči zahtevane objave. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da je besedilo, ki bi ga moral objaviti toženec, napisano žaljivo. Po 1. odst. 44. člena ZMed se v postopku sodnega varstva glede pravice do odgovora smiselno uporabljajo določbe glede postopka v zvezi s pravico do popravka. To pomeni, da tudi objava žaljivega odgovora ni dopustna, celo takrat ne, ko je bilo objavljeno besedilo žaljivo.

Razpravljanje na osebni ravni je namreč v nasprotju z namenom instituta objave popravka ali odgovora. Tožnik je v svoj odgovor na sporni članek poleg trditev, s katerimi izpodbija in dopolnjuje domnevno netočne podatke, ki jih je zapisal novinar, vključil tudi svojo negativno vrednostno sodbo o novinarju. Objava takšnega popravka ali odgovora pa ni iztožljiva.

Sodišče prve stopnje je torej upravičeno odreklo tožniku pravico do zahtevanega sodnega varstva. V razlogih izpodbijane sodbe je izčrpno in natančno navedlo tiste tožnikove trditve, ki so žaljive in svojo oceno o tem tudi prepričljivo utemeljilo. Iz sodbe izhaja, da imajo trditve, ki se nanašajo na novinarja kot avtorja spornega članka, negativen oziroma zaničujoč prizvok, da so predstavljene na podcenjujoč način in da v javnosti objektivno lahko povzročijo negativni vtis o njem. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče ob tem določno navesti, katere zakonske znake kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime je tožnik s tem izpolnil. Negativne vrednostne sodbe so brez dvoma objektivno žaljive, medtem ko morebitna subjektivna prizadetost avtorja članka za obravnavani primer ni pomembna. Glede na način izražanja pa tudi ni sprejemljiva pritožbena trditev, da poseg v čast in dobro ime novinarja ni bil v tožnikovi zavesti in volji. Dejstvo, da je novinar z objavo neresničnih podatkov o tožniku ravnal protipravno, pa na presojo dopustnosti objave, ki jo zahteva tožnik, ne vpliva.

Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile bistvene.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik je s pritožbo propadel, zato sam trpi svoje stroške zanjo.

Odločitev o teh je zajeta v zavrnilnem izreku sodbe, temelji pa na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona.