Jedro

Drugotožena stranka (tožnikov delodajalec) ni ravnala protipravno, ko je svojega delavca napotila na delo k drugi družbi, pri kateri je tožnik utrpel poškodbo, prav tako njene dejavnosti same po sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Za odločitev o temelju je pomembno, ali je bila drugotožena stranka obratovalka. Ker je ugotovljeno, da drugotožena stranka ni obratovalka, ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke, ki je tožnika napotila na delo k drugi družbi. Obratovalec je tisti, ki organizira delovni proces, usmerja posamezne aktivnosti, ima vpliv na način opravljanja dela in na tveganja, povezana z deli, zlasti pa ima koristi od opravljenega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in drugotožena stranka vsak sam krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnika do prvotožene in drugotožene stranke v znesku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2010 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), prvotoženi stranki je dolžan povrniti stroške v znesku 20,00 EUR (III. točka izreka), drugotoženi pa 1.528,05 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, da so njeni razlogi nejasni in protislovni listinam spisa ter da je brez dokazne ocene ugotovitev sodišča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek poškodbe ter da ni podana ne objektivna in ne krivdna odgovornost drugotožene stranke. Graja dokazno oceno glede ugotovitve ključnega dejstva, da je do predmetne nezgode prišlo, ker drugotožena stranka ni poskrbela za varno izvajanje delovnih nalog tožnika. Graja zaključek, da je tožnik sam odgovoren, da je prišlo do nastanka poškodbe, ker naj bi se obračanje plošče lotil na nepravilen oziroma neustrezen način. Ponavlja, da sta pri izvrševanju predmetne delovne operacije peskanja konstrukcije potrebna najmanj dva izvajalca in žerjav, drugotožena stranka pa tega dne ni poskrbela za varno izvajanje delovnih nalog tožnika. Soglaša, da je viličar kot delovni stroj nevarna stvar in da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo, zaradi česar je podana objektivna odgovornost imetnika nevarne naprave oziroma stroja, to je A. d. o. o. Sklicuje se na trditve, da je utrpel poškodbo na delu in v zvezi z delom, ki ga je opravljal v času trajanja delovnega razmerja po navodilih in pod nadzorom drugotožene stranke, kar je potrdila priča B.B.. Navaja, da ni delal v korist družbe A. d. o. o., temveč v korist svojega delodajalca - drugotožene stranke. Navaja, da je družba A. d. o. o. v razmerju do drugotožene stranke uporabnik, kar pomeni, da bi morala delodajalca (drugotoženo stranko) obveščati o pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec, in mu predložiti oceno tveganja za nastanek poškodbe in zdravstvenih okvar. Navaja, da je v skladu s pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 1. 7. 2007 A. d. o. o. zavezana zagotoviti ustrezne pogoje za delo in izvajati ukrepe iz varstva pri delu, vendar pa drugotožena stranka kljub temu ni razbremenjena odgovornosti za škodo, saj pogodba velja le v njunem medsebojnem razmerju. Meni, da je imela drugotožena stranka do tožnika še vedno položaj delodajalca in obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja ter se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 433/2012. Meni, da bi drugotožena stranka morala skladno z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu poskrbeti, da delo poteka varno, to dolžnost pa je izpolnjevala malomarno in je v razmerju do tožnika ni izpolnila. Navaja, da z opustitvijo odklonitve nevarnega dela s strani delavca delodajalec ni razbremenjen. Trdi, da ni imel na razpolago ustrezne delovne opreme in strojev, da bi lahko pravilno izvedel delo. Drugotožena stranka po njegovem mnenju nad delom ni izvajala nadzora niti ni tožnika ustrezno predhodno poučila oziroma poskrbela, da bi to storila družba A. d. o. o., kar je vse podlaga za krivdno odgovornost drugotožene stranke. Odgovornost drugotožene stranke vidi tudi v izbiri naročnika oziroma uporabnika, ki ni poskrbel za varno opravljanje dela. Meni, da je drugotožena stranka za škodo tožnika v celoti krivdno in objektivno odgovorna skladno z določbami Obligacijskega zakonika. Zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Navaja, da je tožnik moral delati tam, kjer mu je to odredil delodajalec (pri A. d. o. o.), v primeru, da bi delal pri delodajalcu pa bi bila podana njegova objektivna odgovornost. Glede na navedeno zatrjuje krivično neenako obravnavanje. Trdi, da so bile njegove trditve pavšalno zavrnjene in da bi ustrezna dokazna ocena pokazala drugačno sliko dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče. Meni, da bi moralo sodišče dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh upoštevnih pravnih norm ter opozarja na dolžnost materialnega procesnega vodstva. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali spremembo sodbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženima strankama, nanjo pa pravočasno po pooblaščencu odgovarja drugotožena stranka. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev stroškov pritožbenega postopka v plačilo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, niti razlogi niso v nasprotju z listinami v spisu (ki jih konkretno tožnik niti ni navedel), tako da je bilo izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo odškodninsko odgovornost drugotožene in posledično prvotožene stranke (kot zavarovalnice, pri kateri je imela drugotožena stranka zavarovano svojo odgovornost) v zvezi s poškodbo pri delu, ki jo je utrpel tožnik 4. 8. 2007 v prostoru peskalnice družbe A. d. o. o., kamor ga je na delo napotila drugotožena stranka. Ugotovilo je, da je tožnik tedaj opravljal delo peskanja železne plošče velikosti 2000 x 2500 x 8 mm in teže 250 kg, ki jo je želel obrniti tako, da jo je naložil z viličarjem na vilice in enostransko dvignil tako, da je stala skoraj pravokotno na tla, nato je potegnil ročno zavoro pri viličarju, da se ta ne bi premaknil, sestopil z viličarja in stopil pod vilice ter želel potisniti ploščo, da bi padla v obratno smer. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je nato plošča spodrsnila po spodnjem delu kovinskih tal in zgornjem delu kovinskih vilic, zaradi česar je prišlo do nezgode, v kateri je tožnik utrpel poškodbe desne noge.

7. Tožnik v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. Trdi, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič C.C., B.B., D.D. in E.E. v povezavi z listinskimi dokazi, s tem pa je pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovi izpovedi. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za ugotovitev obstoja objektive odgovornosti drugotožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel v navedeni nesreči pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal nevarno delo v smislu 150. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. ‒ OZ) v povezavi s 184. členom takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. ‒ ZDR). Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila imetnik viličarja, s katerim je tožnik obračal ploščo, družba A. d. o. o., h kateri je bil tožnik napoten na delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostorih navedene družbe opravljal nevarno dejavnost v njenem interesu. Drugotožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožnika kot svojega delavca napotila na delo k A. d. o. o., prav tako njene dejavnosti same po sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost.(1) Za odločitev o temelju je pomembno, ali je bila drugotožena stranka obratovalka. Obratovalec je tisti, ki organizira delovni proces, usmerja posamezne aktivnosti, ima vpliv na način opravljanja dela in na tveganja, povezana z deli, zlasti pa ima koristi od opravljenega dela.(2) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obratovalka ni bila drugotožena stranka, drugačne nekonkretizirane pritožbene navedbe pa tega zaključka ne morejo spremeniti. V pritožbi se je tožnik sicer skliceval na izpoved B.B., iz katere sicer izhaja, da je tožnik opravljal delo peskarja pri A. d. o. o. kot del procesa gradnje strojev s strani drugotožene stranke, vendar iz nje izhaja tudi, da sta bili navedeni podjetji v medsebojnem pogodbenem razmerju ter da so zaposleni delali stroje po planu, ki so ga dobili od podjetja A. d.o.o. Tako zgolj na podlagi izpovedi priče B.B. ni mogoče sklepati, da bi bila drugotožena stranka obratovalka, ki se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo, pri opravljanju katere je prišlo do poškodbe tožnika.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da drugotožena stranka za škodo tožnika odgovarja krivdno na podlagi določb 43. člena ZDR in določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl. ‒ ZVZD). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da drugotoženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, za katerega bi bila krivdno odgovorna, saj je poskrbela za varnost tožnika pri delu s tem, da ga je usposobila za varno delo in mu zagotovila osebno varovalno opremo. V zvezi s temi ugotovitvami se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obračal ploščo na neustrezen in nevaren način. Prav tako s pritožbenimi navedbami smiselno pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tako težkih plošč sam delavec ne sme obračati v peskalnici. S strani sodišča prve stopnje ugotovljeni pravilni način obračanja težkih plošč, ki tožniku ni bil neznan, je, da se ploščo z viličarjem odpelje iz peskalnice pod mostno dvigalo in se s pomočjo prijemalnih sredstev izvede manipulacija obračanja. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da bi ploščo morala obračati dva delavca, ki bi morala imeti na razpolago ustrezne delovne stroje. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je za samo delo, ki ga je opravljal tožnik, dovolj en delavec, pri obračanju obdelovane plošče pa je moral sodelovati viličarist, ki pa ga po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik obravnavanega dne ni pritegnil k sodelovanju, čeprav bi ga glede na izpoved kot priče zaslišanega viličarista E.E. lahko oziroma celo moral. Tej ugotovitvi pritožnik v pritožbi prav tako ne nasprotuje. Katere ukrepe naj bi sicer drugotožena stranka opustila in katere varovalne opreme naj drugotožena stranka tožniku ne bi zagotovila, tožnik v pritožbi ne pove. Zgolj pavšalna pritožbena navedba, da ni imel na razpolago ustrezne delovne opreme in strojev, pa na pravilnost in zakonitost sodbe ne more vplivati.

10. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je do obravnavane nezgode prišlo zaradi nepravilnega načina dela tožnika, za kar se je sam odločil in pri tem kršil navodila za varno delo, njegovo ravnanje pa je bilo malomarno. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik strokovno usposobljen za delo, ki ga je opravljal v času nesreče pri delu (usposobljenost s področja varnosti in zdravja pri delu ter za upravljanje z viličarjem), da je imel opravljen ustrezni zdravniški pregled, da je imel zagotovljeno ustrezno osebno varovalno opremo in je bil izkušen peskar, je drugotožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost izvajanja nadzora nad njegovim delom z obhodi in večkratnim opozarjanjem na pravilen način obračanja plošč s strani D.D. (odgovorna oseba za varstvo pri delu). Glede na to je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi se bilo mogoče poškodbi izogniti le ob stalnem nadzoru nad tožnikom, česar pa od delodajalca ni mogoče zahtevati. Drugotoženi stranki tako ni mogoče očitati malomarnosti v razmerju do obveznosti po ZVZD-1. 11. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi bila drugotožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna za škodo tožnika iz nesreče pri delu s sklicevanjem na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 433/2012 z dne 9. 11. 2012. Navedeni judikat se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje (dvojna napotitev na delo k uporabniku, malomarno ravnanje delodajalca glede obveznosti zagotavljanja varnega delovnega okolja), zato ni primerljiv s predmetno zadevo.

12. Do pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje, da je drugotožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi izbire uporabnika, ki ni poskrbel za varno opravljanje dela, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustno pritožbeno novoto. Tožnik jo namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Pritožnik navaja še, da se drugotožena stranka s sklenitvijo pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju, s katero se je uporabnik zavezal zagotoviti ustrezne pogoje za delo in izvajati ukrepe iz varstva pri delu, ni razbremenila odgovornosti za škodo, saj pogodba velja le v njunem medsebojnem razmerju. To sicer drži, vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da drugotožena stranka ni bila obratovalec nevarne stvari niti ni na njeni strani podana krivda za nastanek škode (njen nastanek je posledica ravnanja tožnika samega), je pravilna odločitev, da terjatev tožnika za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu ne obstaja.

14. Pritožba neutemeljeno zatrjuje kršitev 22. člena Ustave RS. V okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. S trditvami, da je bil pri delodajalcu neenako obravnavan, te kršitve ne more utemeljiti. Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva razčistiti dejansko stanje, pritožbeno sodišče odgovarja, da tožnik ni navedel, kako naj bi zatrjevana neuporaba ustreznih določb ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato zatrjevana kršitev ni podana.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Drugotožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012. (2) Prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 210/2010 z dne 25. 7. 2013.