V obravnavani zadevi tožnik prosi za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 1306/2024-9. Z navedenim sklepom je naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 razdružilo zahtevke v ločeno obravnavanje in odločanje. Kot je že pravilno pojasnila toženka, drugi odstavek istega člena izrecno določa, da zoper sklep iz prvega odstavka ni pritožbe. O tem je bil tožnik v izpodbijanem sklepu tudi pravilno poučen. Gre namreč za sklep procesnega vodstva, ki ne postane samostojno materialno pravnomočen in ga sodišče lahko po potrebi v postopku tudi spremeni, zaradi tega takšnega sklepa tudi ni mogoče izpodbijati s posebnim pravnim sredstvom - pritožbo. To tudi pomeni, da odločitve ni dopustno izpodbijati s pritožbo zoper končno odločbo. Očitno je, da tožnik s pritožbo zoper izpodbijani sklep ne more uspeti, saj bi sodišče, v kolikor bi takšno pritožbo prejelo, le-to moralo zavreči kot nedovoljeno, zato je toženka njegovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP.
Tožba se zavrne.
1.Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju toženka) zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1306/2024-9 in za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1306/2024-9.
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP, s katero smiselno prosi za BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 1306/2024-9 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) ter sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da se upravni spor pod opr. št. I U 1306/2024 razdruži zaradi ločenega obravnavanja tako, da se tožba obravnava v ločenih postopkih, in sicer: v zadevi I U 1306/2024 se obravnava tožba zoper odločbo Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-60 z dne 6. 3. 2024 v zvezi z odločbo Ministrstva za obrambo št. 833-120/2021-70 z dne 19. 6. 2024; v zadevi I U 1661/2024 pa se obravnava tožba zoper sklep Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-59 z dne 5. 3. 2024 v zvezi z odločbo Ministrstva za obrambo št. 833-120/2021-69 z dne 19. 6. 2024. Ker ZUS-1 izrecno izključuje pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče razdruži upravni spor, je toženka zaključila, da je prošnja tožnika za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep neutemeljena. Ker izpodbijani sklep ni akt, zoper katerega bi bila dopustna ustavna pritožba, saj z njim sodišče ni vsebinsko odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, je toženka tudi v tem delu odločila, da je zadeva očitno nerazumna in tako prošnja tožnika za dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep neutemeljena. Toženka je na podlagi prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo za dodelitev BPBP v celoti zavrnila kot neutemeljeno, ker ne izpopolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.
3.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve njegovih ustavnih pravic, "kršitve sodne prakse, goljufije in zlorabe oblasti". Navaja, da je hudo bolan, invalidsko upokojen, prava neuka oseba, ki se ni sposoben sam zagovarjati pred državnimi uradi. Vložil je prošnjo za dodelitev BPP za pravni posvet v zvezi z vložitvijo upravnega spora zoper odločbo Ministrstva za obrambo, s katero je bil prekršen Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bila zlorabljena določba o krajevni pristojnosti z namenom goljufije. Pojasnjuje, zakaj meni, da je bilo v zvezi z odločanjem o njegovem zahtevku napačno uporabljeno določilo o krajevni pristojnosti. Poleg tega ni nobenega dvoma, da želi naslovno sodišče z razdelitvijo sicer celovite in identične zadeve na dva dela prikriti grobe kršitve ZUP-a ter goljufijo, s katero je Uprava za obrambo Maribor in Ministrstvo za obrambo tožniku grobo kršilo pravico do pritožbe. Nadalje navaja, da je pridobil nove pravnomočne dokaze, ki v celoti dokazujejo in potrjujejo, da mu pripada pavica do enkratne denarne pomoči, vendar jih zaradi ravnanj Ministrstva za obrambo in Uprave za obrambo Maribor ni uspel predložiti. Dokazi so obstajali že med času vodenja postopka, vendar mu je bilo onemogočeno dokazovanje njegove upravičenosti do enkratne denarne pomoči. Tožnik sklepno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu omogoči zakonito predlaganje odločujočih dokazov, enakopravno sodelovanje v postopku in pravico do sodnega varstva.
4.Toženka je posredovala spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.
5.Tožba ni utemeljena.
6.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.
7.V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, izdane na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj je toženka ocenila, da je tožnikova zadeva, za katero prosi za BPP, očitno nerazumna oz. tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.
8.Pogoje za dodelitev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP).
9.Po presoji sodišča je toženka zgoraj navedena določila pravilno uporabila in pravilno ugotovila, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena. Tudi po presoji sodišča tožnik v zadevi, za katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče glede obravnavane sporne zadeve v celoti pritrjuje razlogom toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi logično, prepričljivo in izčrpno utemeljuje, zakaj v konkretni zadevi meni, da ni izpolnjen eden izmed taksativno predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti vsi kumulativno izpolnjeni, da se prošnji lahko ugodi. Pričakovanje tožnika je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.
10.V obravnavani zadevi tožnik prosi za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 1306/2024-9. Z navedenim sklepom je naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 razdružilo zahtevke v ločeno obravnavanje in odločanje. Kot je že pravilno pojasnila toženka, drugi odstavek istega člena izrecno določa, da zoper sklep iz prvega odstavka ni pritožbe. O tem je bil tožnik v izpodbijanem sklepu tudi pravilno poučen. Gre namreč za sklep procesnega vodstva, ki ne postane samostojno materialno pravnomočen in ga sodišče lahko po potrebi v postopku tudi spremeni, zaradi tega takšnega sklepa tudi ni mogoče izpodbijati s posebnim pravnim sredstvom - pritožbo. To tudi pomeni, da odločitve ni dopustno izpodbijati s pritožbo zoper končno odločbo.
Tudi Vrhovno sodišče RS je že sprejelo stališče, da pritožba zoper sklep o razdružitvi ni dovoljena in jo je treba zavreči.
Sodišče tožniku dodatno pojasnjuje, da s tem, ko je naslovno sodišče izdalo sklep o razdružitvi, ni v ničemer poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva, pač pa je zgolj zaradi dejstva, ker niso podani pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov (ista dejanska in pravna podlaga, 35. člen ZUS-1), odločilo, da bo tožbene zahtevke obravnavalo ločeno, to je v dveh vodenih sodnih postopkih. Glede na navedeno je tako očitno, da tožnik s pritožbo zoper izpodbijani sklep ne more uspeti, saj bi sodišče, v kolikor bi takšno pritožbo prejelo, le-to moralo zavreči kot nedovoljeno.
11.Enaka ugotovitev pa velja tudi v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep. Kot navedeno je sklep o razdružitvi zahtevkov sklep procesnega vodstva in s torej z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Zato bi tudi v tem primeru Ustavno sodišče, v kolikor bi prejelo ustavno pritožbo zoper izpodbijani sklep, upoštevaje zakonske pristojnosti ustavnega sodišča (v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe je to prvi odstavek 50. člena ZUstS), le-to moralo zavreči. Glede na navedeno je torej že na prvi pogled očitno, da tožnik z ustavno pritožbo ne more biti uspešen in torej ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP.
12.V zvezi s tožbenimi navedbami, da ima tožnik pravico do enkratne denarne pomoči in da je v zvezi s tem pridobil nove dokaze, pa sodišč zgolj pojasnjuje, da upravičenost tožnika do enkratne denarne pomoči ni predmet sodne presoje v obravnavanem primeru, saj je predmet presoje zgolj tožnikova upravičenost do BPP.
13.Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče pritrjuje presoji toženke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
14.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 24. člena ZBPP), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.
-------------------------------
1Tako Z. Štucin v Mira Dobravec Jalen idr.: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 2019, GV Založba, str. 282.
2Glej sklep VS RS I Up 239/2022 z dne 15. 6. 2023.