Jedro

V zvezi z uporabo 919. člena ZOR je treba opozoriti na relativno enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki uporablja to določbo za pogodbena razmerja med zavarovalnico in zavarovanci. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, obveznost zavarovalnice temelji na pogodbi, vsebina obveznosti pa je enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Slednji pa ne nosi bremena zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Po teh se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi drugega odstavka 189. člena ZOR, torej po razmerah ob izdaji sodne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in je tožniku prisodilo 2.158.480 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči med krajema Lukovica in Šentvid, ko je moral v koloni ustaviti svoje vozilo in se mu je od zadaj zaletel V. R. s svojim osebnim avtomobilom, ki je bil zavarovan pri toženi stranki. Ugotovilo je izključno odgovornost tožene stranke in po ugotovitvi obsega škode je tožniku prisodilo za nepremoženjsko škodo skupaj 1.300.000 tolarjev (za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000 tolarjev, za strah 200.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000 tolarjev), za premoženjsko škodo pa je prisodilo zaradi izpada dela za S. v letu 1996 po 33.221 tolarjev mesečno, zaradi najema delovne sile med tožnikovo nezmožnostjo za delo in za prevoze k zdravniku pa preostalo vsoto, izračunano s seštevkom predloženih računov. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo (deloma s sodbo dne 1.12.2000 in deloma z dopolnilno sodbo dne 29.11.2002).

Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo v zvezi z izpadom dohodka z opravljanjem del za S. 12-krat po 33.221 tolarjev in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbi zavrnilo in potrdilo prvo sodbo in dopolnilno sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postal pravnomočen tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bila tožniku zavrnjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovili dejansko stanje, toda škode nista pravilno ovrednotili. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem meni, da sodišči nista dovolj ovrednotili 3 mesece trajajočega bolniškega staleža, bolečinskega obdobja in bodočih bolečin mladega tožnika. Opisuje tudi ugotovljene neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Trdi, da je prisojena odškodnina v primerjavi s podobnimi primeri prenizka in bi bilo treba prisoditi ves zahtevani znesek. V zvezi s strahom poudarja primarni strah, ker se je hudo ustrašil ob nepričakovanem trku, in dolgotrajno sekundarno zaskrbljenost za izid zdravljenja, kar vse bi opravičevalo odškodnino v zahtevanem znesku 350.000 tolarjev. Tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti meni, da bi morali sodišči prisoditi vso odškodnino, ker je izvedenec pojasnil, da je poškodba tožniku pustila anatomske posledice, ki se kažejo v malenkost nalomljeni osi med vretencema C4 in C5, brazgotinjenje v poškodovanih mehkih tkivih, zaradi česar se mora tožnik izogibati skrajnim in sunkovitim gibom z vratom, ne more imeti vratu dalj časa v prisiljeni drži, ne more prenašati težjih bremen in podobno. To ga moti pri delu in daljši vožnji, pa tudi pri športu (opustitev igranja košarke in smučanja). Poudarja tudi, da se je tožnik poškodoval v letu 1995 in je moral čakati na prvostopenjsko sodbo 5 let ter v tem času toženka ni izplačala nobene akontacije odškodnine, in da sta sodišči prisodili zamudne obresti šele od prve sodbe dalje. Izrecno navaja, da sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ščiti oškodovanca in nalaga zavarovalnici plačilo odškodnine v 14-ih dneh. Na koncu predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijanih sodb, tako da se prisodi vsa zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od 26.2.1996 do plačila in od zneska 1.300.000 tolarjev od 26.2.1996 do 30.11.2000. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo in zlasti določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), saj sta za ugotovljeni obseg in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah določili pravično denarno odškodnino. Pri vrednotenju nepremoženjske škode sta izhajali iz dejansko ugotovljenega obsega škode, ki se v primeru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti razlikuje od revidentovega povzetka, češ da je moral opustiti igranje košarke in smučanje, ker nista verjeli, da bi moral to aktivnost opustiti, mora pa vlagati nekoliko več truda in naporov (prva sodba v tretjem odstavku na 8. strani). Po ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči opravili širšo individualizacijo primera, tako da sta objektivno primerjali podobne primere lažjih telesnih poškodb v sodni praksi in določi razpon, ki ustreza takšnim škodam, nato pa sta opravili še ožjo individualizacijo, s katero sta prilagodili kriterije konkretnemu dejanskemu stanju. Pri tem sta ugotovili, da je tožnikovo zdravljenje res trajalo relativno dolgo, toda za bolečinsko obdobje, v katerem so prevladovale predvsem občasne in pojemajoče lažje telesne bolečine (hude so bile le en dan in nato pet dni kontinuirane zmerne bolečine), je prisojena odškodnina primerna. Pri tem sodišči nista prezrli tožnikove mladosti niti pri presoji bodočih telesnih bolečin, niti pri oceni duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri kateri se je pokazalo, da sicer težje opravlja svojo poklicno dejavnost proizvodnje izdelkov za gostinsko stroko in se težje ukvarja s športom, vendar njegovo zmanjšanje življenjske aktivnosti ni hudo. Za vso nepremoženjsko škodo sta sodišči prisodili skupaj 1.300.000 tolarjev, kar je v času, ko je sodišče prve stopnje določilo denarno odškodnino, znašalo 9,74 povprečnih neto plač v državi, kar je primerno glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine.

V zvezi z revizijskimi izvajanji o nepravilni določitvi dneva, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, je Vrhovno sodišče že velikokrat pojasnilo zgodovinski potek uporabe 189. člena ZOR zaradi hude inflacije in to, da se po ustalitvi ekonomskih razmer v državi obresti priznavajo od uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) ter je bilo sprejeto načelno pravno mnenje (pravna mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, načelna pravna mnenja in pravna mnenja z občne seje, Ljubljana 2000, št. 1, stran 15), ki je omogočilo, da se enaki primeri v sodni praksi enako obravnavajo, tako da ni prizadeta ustaljena sodna praksa in s tem enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I - 69/04) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS).

Tudi v zvezi z uporabo 919. člena ZOR je treba opozoriti na relativno enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki uporablja to določbo za pogodbena razmerja med zavarovalnico in zavarovanci. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, obveznost zavarovalnice temelji na pogodbi, vsebina obveznosti pa je enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Slednji pa ne nosi bremena zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Po teh se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi drugega odstavka 189. člena ZOR, torej po razmerah ob izdaji sodne odločbe.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je sodišče po določbi 378. člena ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).