Jedro

V tožbi navedene okoliščine o nakupu nepremičnine in mirni ter dobroverni posesti na spornih nepremičninah skupaj s pravnimi predniki v obdobju najmanj osemdeset let po oceni pritožbenega sodišča zadostujejo za izpolnitev pogoja verjetnosti terjatve, seveda ob upoštevanju domneve dobre vere (tretji odstavek 72. člena ZTLR in 9. člen SPZ), pri čemer pa bo moral tožnik dodatno utemeljiti okoliščine o začetku in koncu časa, ki je relevanten za morebitno priposestvovanje bodisi po določbah ODZ, ZTLR ali SPZ.

Zgolj možnost, da bo toženka, ker je lastnica spornih kmetijskih in gozdnih zemljišč, z njimi razpolagala, ker so ljudje, ki živijo v teh krajih, zainteresirani za nakup zemljišč zaradi pridelave hrane, za izkazanost objektivne nevarnosti ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženki prepoveduje odtujiti ali obremeniti parc. št. 5/1 k. o. X z ID znakom ... in parc. št. 8 k. o. X z ID znakom ... ter da sodišče to prepoved vpiše v zemljiško knjigo.

2. Tožnik se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sklep nezakonit in predlaga pritožbenemu sodišču, da ga razveljavi. Ni res, da tožba ni sklepčna in da ni izkazal verjetnosti terjatve. Uveljavlja lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, ne na podlagi pogodbe. Nepremičnini ima v posesti in ju obdeluje ves čas neprekinjeno, ne glede na to, da je bila vmes v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina. Nepremičnini ima v posesti dalj časa, kot je najdaljša zahtevana zakonska doba, ki je potrebna za priposestvovanje. Izkazane so tudi druge zahtevane predpostavke. Ker je v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnin vpisana toženka, ima možnost vsak hip s temi nepremičninami razpolagati. Če bo nepremičnina prodana tretji osebi, bo tožnikova terjatev onemogočena. Tožnik je že sam slišal za ponudbe zainteresiranih kupcev. Zato obstaja konkretna nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, če ne bo izdana začasna odredba. Poleg tega toženki z izdajo začasne odredbe ne bodo nastale nikakršne neugodne posledice in nikakršna škoda, tudi neznatna ne. Obe nepremičnini uporablja, obdeluje in zanju skrbi tožnik skupaj s svojimi pravnimi predniki. Izdaja začasne odredbe, ki bo le za kratek čas onemogočila odsvojitev ali obremenitev, ne spremeni v dejanskem stanju v naravi ne v finančnem stanju toženke ničesar. Škoda, ki bi z odsvojitvijo ali obremenitvijo nastala tožniku, pa je najmanj v višini zneska vrednosti teh nepremičnin. Ni res, da bi moral tožnik v predlogu za začasno odredbo navesti, kateri vpis v zemljiško knjigo predlaga. Dovolj je, da je predlagal vsebino začasne odredbe, ostalo je dolžnost sodišča, ki ravna po določbi 98. člena ZZK-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlagano začasno odredbo za zavarovanje tožnikove nedenarne terjatve na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah na podlagi priposestvovanja ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ker je ocenilo, da zanjo ni izkazal zakonskih pogojev po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Najprej je ocenilo tožnikove navedbe v tožbi in predlogu kot nekonkretizirane in nesklepčne, torej take, da iz njih ne izhaja želena posledica (pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja), ker tožnik ni navedel, kdo in kdaj naj bi njegovemu pravnemu predniku prodal sporni zemljišči, niti kdo je ta pravni prednik. Za izkaz verjetnosti terjatve po stališču sodne prakse zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva močnejše od tistih, ki govore zoper njega. Ni potrebno, da tožnik v tožbi natančno opredeli terjatev, zadošča splošnejša opredelitev terjatve, katere obstoj se zatrjuje, seveda pa mora biti tožba materialnopravno sklepčna. V tožbi navedene okoliščine o nakupu nepremičnine in mirni ter dobroverni posesti na spornih nepremičninah skupaj s pravnimi predniki v obdobju najmanj osemdeset let po oceni pritožbenega sodišča zadostujejo za izpolnitev pogoja verjetnosti terjatve, seveda ob upoštevanju domneve dobre vere (tretji odstavek 72. člena ZTLR in 9. člen SPZ), pri čemer pa bo moral tožnik dodatno utemeljiti okoliščine o začetku in koncu časa, ki je relevanten za morebitno priposestvovanje bodisi po določbah ODZ, ZTLR ali SPZ.

5. Pritrditi pa je treba razlogom prvostopenjskega sodišča glede tega, da ni izkazan drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, namreč nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali otežena. Za obstoj subjektivne nevarnosti je tožnik v predlogu navedel le nekonkretizirano možnost, da toženka nepremičnini proda, drugače odtuji ali obremeni, pri čemer se je na splošno skliceval na zanimanje različnih ljudi za nakup zemljišč v kraju, kjer sporni parceli ležita. Pritožbeno vztrajanje, da je s tem dovolj opredelil konkretno nevarnost, je neutemeljeno iz razlogov, ki jih je že sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi sklepa. Zgolj možnost, da bo toženka, ker je lastnica spornih kmetijskih in gozdnih zemljišč, z njimi razpolagala, ker so ljudje, ki živijo v teh krajih, zainteresirani za nakup zemljišč zaradi pridelave hrane, za izkazanost objektivne nevarnosti ne zadostuje.

6. Tudi nadaljnji, z zakonom alternativno predpisan pogoj za izdajo začasne odredbe, namreč hujše posledice odsotnosti odredbe za tožnika od posledic obstoječe prepovedi za toženko v primeru, ko bi se izkazalo, da začasna odredba ni bila utemeljena, ni izpolnjen. Tožnik se je v predlogu zgolj pavšalno skliceval na manjše neugodne posledice za toženko v primeru neizdane začasne odredbe v primerjavi s škodo, ki bi nastala tožniku z odtujitvijo nepremičnin. Sodna praksa je glede dokazovanja tega pogoja jasna in sicer, da mora tudi ob uveljavljanju tega pogoja predlagatelj izkazati konkretnejše dejanske okoliščine, ki bi izkazovale in omogočale primerjavo in tehtanje morebitnih hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbene trditve o tem, da je povsem jasna višina škode v vrednosti nepremičnin, ki bi nastala tožniku, v primerjavi z nikakršno škodo, ki bi nastala toženki z izdajo začasne odredbe, na pravilnost odločitve ne vplivajo.

7. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.