Jedro

Pravdni stranki sta ne glede na nasprotno ponudbo tožnice po 41.čl. ZOR že tedaj (torej takoj) dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - t.j. višini odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči. Znesek, naveden v predlagani poravnavi, se z izjemo odvetniških stroškov, ni nanašal na posamezne odškodninske postavke, temveč na celotno v škodnem dogodku utrpelo škodo in ta znesek je tožeča stranka sprejela kot primerno odškodnino. Smisel poravnave je tudi bil z vzajemnim popuščanjem odpraviti negotovosti glede višine te odškodnine (1089. čl. ZOR). Odvetniški stroški pri tem ostajajo le stranska točka pogodbe. To pa pomeni, da je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na 2. odst. 32. čl. ZOR pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 19.125,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1997 dalje, v presežku (do višine 1.050.000,00 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 93.929,00 SIT. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče prve stopnje je napravilo napačen zaključek, da je tožena stranka s plačilom zneska po svoji ponudbi sprejela nasprotno ponudbo tožeče stranke, zaradi česar je bila sklenjena pogodba o poravnavi. Poravnava ni bila sklenjena, saj tožena stranka ni izjavila, da bi novo oziroma nasprotno ponudbo tožeče stranke sprejela. Njenega ravnanja, ko je plačala znesek po svoji ponudbi, pa ni mogoče šteti za sprejem ponudbe, saj plačilo zneska 1.775.375,00 SIT ne pomeni plačila po ponudbi tožeče stranke, temveč le plačilo po ponudbi tožene stranke, t.j. plačilo nespornega zneska. Med strankama ni bilo doseženo soglasje volj, saj se nista zedinili o bistveni sestavini poravnave, to je o višini denarne obveznosti, ki naj bi jo tožena stranka izplačala. Ker ni bilo doseženo soglasje volje o bistveni sestavini, tudi uporaba določbe 2. odst. 32. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne pride v poštev. Če pa poravnava ni bila sklenjena, ima tožeča stranka pravico zahtevati od tožene stranke pravično denarno odškodnino v skladu z 200. čl. ZOR. Prilaga sodbo, v kateri je sodišče že zavzelo takšno mnenje. Sicer pa je tožbeni zahtevek utemeljen tudi zato, ker je pri tožnici prišlo kasneje do nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, to je nadaljnje škode, na katero pa tožnica v času ponudb ni mogla misliti. Tako iz njenega zaslišanja izhaja, da so se po podpisu poravnave začele pojavljati bolečine v precej hujši obliki. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa ne pove, katera procesna določila naj bi sodišče prve stopnje kršilo. Pritožbeno sodišče je zato obstoj tega pritožbenega razloga preizkusilo le v mejah uradnega preizkusa (2. odst. 365. čl. ZPP/77) in pri tem ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. Tudi uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnica posebej ne obrazloži, saj dejstva, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje (glede ponudb pravdnih strank in plačila tožene stranke) že v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila sporna. Tudi iz tega razloga pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Sporna tako ostaja pravilnost uporabe materialnega prava, namreč presoja, ali sta pravdni stranki sklenili izvensodno poravnavo ali ne. V primeru pritrdilnega odgovora, ima tožeča stranka pravico zahtevati le izpolnitev obveznosti iz poravnave, v primeru negativnega pa pravico zahtevati plačilo (razlike do popolne) odškodnine. Za sklepanje pogodbe o poravnavi veljajo splošne določbe o sklepanju pogodb (1. odst. 1093. čl. ZOR). Kot je bilo že omenjeno, je potek samega pogajanja popolno ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilno pa je presodilo tudi, da sta pravdni stranki ne glede na nasprotno ponudbo tožnice po 41. čl. ZOR že tedaj (torej takoj) dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - t.j. višini odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 26.8.1996. Znesek, naveden v predlagani poravnavi, se z izjemo odvetniških stroškov ni nanašal na posamezne odškodninske postavke, temveč na celotno v škodnem dogodku utrpelo škodo in ta znesek je tožeča strnka sprejela kot primerno odškodnino. O tem sta, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, skladno in jasno izpovedali tako tožnica kot njena mati (zakonita zastopnica). Smisel poravnave je tudi bil z vzajemnim popuščanjem odpraviti negotovosti glede višine te odškodnine (1089. čl. ZOR). Nobenega dvoma ne more biti, da odvetniški stroški pri tem ostajajo le stranska točka pogodbe. To pa pomeni, da je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na 2.odst. 32. čl. ZOR pravilno. Sodišče prve stopnje je potemtakem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sta stranki sklenili pogodbo o poravnavi za škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 26.8.1996, zaradi česar tožnica ne more uveljavljati te škode s tožbo. Njeno sklicevanje na stališče, ki ga je sodišče zavzelo v podobnem primeru, ni upoštevno, na eni strani zato, ker sodna praksa ni pravni vir, na drugi pa zato, ker je iz predložene sodbe razvidno, da je šlo za drugačno dejansko situacijo (tožena stranka je zavrnila nasprotno ponudbo in tako nakazala akontacijo odškodnine). Kolikor pa tožnica sodišču prve stopnje očita nepravilnost s tem, ko trdi, da je kasneje, že po podpisu poravnave, prišlo pri tožnici do nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, spreminja dejansko podlago svojega dosedanjega zahtevka. Takšna sprememba tožbe pa v pritožbenem postopku ni dopustna (1. odst. 190. čl. ZPP/77). Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).