Jedro

Za presojo o višini zahtevka je odločilna korist, ki bi jo upravičenci mogli imeti od uporabe nepremičnine, in ne korist, ki jo je denacionalizacijski zavezanec dejansko imel od njene uporabe v času od uveljavitve ZDen.

Obveznost plačila davščin je stvar razmerja med tožniki in državo in ne vpliva na odločitev o višini zahtevka.

Izrek

V delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških postopka, se revizija zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti 987,54 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnikom nerazdelno plačati 111.493,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2008 dalje, dokler vsota obresti ne preseže zneska 116.181,47 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker toženka ni dokazala, da so ji nastali stroški (tj. da je plačala 7 % stroške upravljanja, da je imela stroške rednega in investicijskega vzdrževanja, da je plačala zavarovanje za nepremičnine), niti ni zatrjevala in dokazala, da je morala od prejetih najemnin odvesti davščine, je pravilno stališče sodbe sodišča prve stopnje, da ti stroški ne predstavljajo odbitka od ugotovljene višine najemnine. Ker je toženkin dolg nastal z dnem vrnitve premoženja, je pravilno tudi stališče izpodbijane sodbe, da je toženka prišla v zamudo z dnem vložitve tožbe.

3. Toženka v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je uveljavljani zahtevek kvaziodškodninski zahtevek, in sicer kvazi zato, ker so zavezanci iz lastnih oziroma davkoplačevalskih sredstev dolžni upravičencem plačati odškodnino, čeprav jim niso povzročili škode, v ostalem pa je treba te zahtevke obravnavati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ker tožniki zatrjujejo izgubljeni dobiček, bi moralo sodišče presoditi, kakšen dobiček bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalni tek stvari, in prisoditi odškodnino v znesku, da bi bil položaj tožnikov tak, kot če bi sami nepremičnino oddajali v najem. Pri oddaji v najem bi se finančno premoženje tožnikov povečalo za znesek, ki bi jim ostal po plačilu dohodnine in drugih davščin. Iz stališča, zavzetega v sodbi II Ips 218/97, jasno izhaja, da se pogoj kritja s strani denacionalizacijskega zavezanca nanaša le na stroške in ne tudi na davke. Trdi, da je tožnikom izplačala vse, kar je sama prejela iz naslova pobiranja najemnin v času, ko je tekel denacionalizacijski postopek, predmet te pravde pa je ostal tisti del najemnine, ki ga iz različnih razlogov (neplačevitost najemnikov, stečajni postopki nad najemniki ipd.) ni mogla pobrati. Bistvo spora je vprašanje, ali lahko upravičenci v teh sporih od zavezancev izterjajo več, kot bi sami iztržili z najemnino za denacionalizirane nepremičnine. Ker je tožnikom prisojen znesek, ki ga sami glede na to, da bi morali odvesti davčne in dohodninske dajatve, kot najemodajalci ne bi mogli pridobiti, je odločitev napačna. Zmotno je tudi stališče, da gredo tožnikom zamudne obresti od vložitve tožbe in ne šele od izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja, ko je toženki postala znana višina najemnine. Sodišče je tožnikom napačno priznalo strošek za sestavo predpravdnega zahtevka. Ker v sodbah ni navedeno, na podlagi katerih zakonitih predpisov nista upoštevali odbitka v višini davkov, sta obremenjeni s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki so nanjo odgovorili.

5. Revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil pravdni postopek pravnomočno končan, toženkina revizija v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka, ni dovoljena. Glede na to jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7. Zatrjevani izostanek navedbe o zakonski podlagi za neupoštevanje odbitka davkov ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

8. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah: da je bilo pravni prednici tožnikov v denacionalizacijskem postopku vrnjeno nepremično premoženje, da toženka ni dokazala, da so ji z upravljanjem nepremičnin nastajali dejanski stroški, niti da je od prejete najemnine plačevala davek, da najemnina za obdobje od 7. 12. 1991 do 22. 12. 1999 (vrnitve solastninskega dela glede ene nepremičnine) oziroma do 24. 5. 2000 (vrnitve solastninskega dela glede druge nepremičnine), valorizirana na dan vložitve tožbe (30. 9. 2004), znaša 116.181,47 EUR, da je toženka med pravdo, tj. 10. 10. 2007 tožnikom že plačala 57.574,27 EUR.

9. Na podlagi teh ugotovitev izpodbijana sodba zavzema stališče, da gre tožnikom odmena na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za čas od 7. 12. 1991 do vrnitve nepremičnin, tj. do 22. 12. 1999 oziroma do 24. 5. 2000, da je zahtevek utemeljen v višini najemnine, ki bi jo tožniki dobili, če bi nepremičnini v navedenem obdobju oddajali v najem, in da odbitek stroškov upravljanja ter vzdrževanja in davkov ni utemeljen, ker toženka ni dokazala, da bi te izdatke imela.

10. O vprašanju narave zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen obstaja obsežna in utrjena sodna praksa.(1) Revidentka se sklicuje na tisti njen del, ki govori v prid stališčem, uveljavljanim v pravdi, drugi del, ki je deloma povzet tudi v sodbah nižjih sodišč, pa je pustila ob strani, ne da bi se do njega opredelila. Pravilno je opozorila na sklep II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998, po katerem gre po navedeni določbi "za nadomestilo (odmeno), povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tistega, tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal." V tej odločbi je bilo tudi zavzeto stališče, da je za takšno korist potrebno vzeti tisto, kar bi upravičenec“ lahko ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih iztržil kot najemnino, zmanjšano za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih moral plačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi ga bremenili, in za stroške vzdrževanja nepremičnine, če je te stroške kril zavezanec." Stališče revizije, da gre tožnikom odmena v takem znesku, da bi bil njihov položaj tak, kot če bi sami nepremičnino oddajali v najem, je torej pravilno. Zmotni pa sta stališči, ki ju revidentka zastopa v nadaljevanju revizije, tj. da je dolžna plačati le toliko, kolikor je sama iztržila s pobiranjem najemnine, in da je v vsakem primeru dolžna le odmeno v višini najemnine, zmanjšane za davek od dohodka. Vrhovno sodišče je v podobnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je za presojo o višini zahtevka odločilna korist, ki bi jo mogli upravičenci imeti od uporabe nepremičnine, v nekaterih primerih pa še dodalo, da bi toženec moral tožniku povrniti izgubljene koristi tudi v primeru, če bi prostore oddajal zastonj.(2) V sodbi II Ips 412/2001 pa je bilo izrecno zavzeto stališče, da je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožniki in državo in ne zadeva toženke.(3) Toženka ni ponudila nobenih razlogov za odstop od opisanih uveljavljenih stališč sodne prakse. Nadaljnje utemeljevanje materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je zato odveč.

11. Neutemeljeno je tudi revidentkino stališče, da tožnikom ne gredo zamudne obresti od vložitve tožbe, ampak od izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja, ko je toženki postala znana višina najemnine. Zamudne obresti dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 277. člena ZOR), v zamudo glede obveznosti, kadar izpolnitveni rok ni določen, pa pride, ko upnik pisno ali ustno, z opominom ali z začetkom postopka zahteva od njega izpolnitev obveznosti (324. člen ZOR). Višino zahtevka so tožniki opredelili v tožbi, odločitev o njegovi utemeljenosti pa se opira na izračun, izdelan ob upoštevanju tega časovnega trenutka. Stališče izpodbijane sodbe, da gredo tožnikom zamudne obresti od tako ugotovljene višine dolgovanega zneska od vložitve tožbe, je torej pravilno.

12. Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo v delu, v katerem je ni zavrglo, zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Ker revidentka ni uspela, je dolžna tožnikom povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in za končno poročilo stranki, povečana za davek na dodano vrednost, in za materialne stroške. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 192). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/2000) ter odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998, II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008 in druge.

Op. št. (2): Prim. sodbi II Ips 330/2000 z dne 1. 2. 2001 in II Ips 10/2008 z dne 8. 4. 2010. Op. št. (3): To stališče je sprejeto tudi v praksi višjih sodišč (prim. npr. VSL II Cp 1333/2009, II Cp 1549/2009, I Cp 3048/2009, I Cp 951/2009, I Cp 2659/2009).