Jedro

Storilec namreč ni opravil že prve obveznosti, ki mu je bila določena v točki IV navedenega sklepa, in sicer ni sodišču predložil potrdila o vključitvi v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo z navedbo naziva in naslova izvajalca, pooblaščenega za izvajanje programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, pri katerem bo izpolnil svojo obveznost, kar je bil dolžan storiti v 15 dneh po sprejemu sklepa, to je do 12. 9. 2014.

Izrek

I. Pritožba zagovornika storilca K.G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. S sklepom Okrajnega sodišča v L z dne 6. 8. 2013 je bilo storilcu prekrška K.G. izrečeno prenehanje veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, ker je kot voznik na dan 25. 5. 2013 dosegel 18 kazenskih točk, v breme pa mu je bila naložena sodna taksa v višini 30,00 EUR. Storilec je dne 19. 8. 2013 na prvostopno sodišče vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kateremu je le-to s sklepom z dne 20. 8. 2013 ugodilo in odločilo, da se storilcu določi preizkusna doba desetih mesecev, v času katerih ne sme storiti prekrška, ki je po Zakonu o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) opredeljen kot hujši prekršek, da se mora v času preizkusne dobe udeležiti programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, in sicer v teoretičnem delu v obsegu 12 pedagoških ur in praktičnem delu v obsegu 6 pedagoških ur, ki se izvede v obliki vadbe varne vožnje (kakor to izhaja iz popravka sklepa EPVD 57/2013 z dne 22. 1. 2014) in da mora v 15 dneh od prejema pravnomočnega sklepa sodišču predložiti dokazila o vključitvi v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo z navedbo naziva in naslova izvajalca, pooblaščenega za izvajanje programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, pri katerem bo izpolnil naloženo obveznost. Dne 2. 12. 2014 pa je prvostopno sodišče izdalo izpodbijani sklep, s katerim je preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter storilcu naložilo dolžnost plačila sodne takse v višini 30,00 EUR.

2. Zoper slednji sklep se je pravočasno pritožil zagovornik storilca in navedel, da je z odločitvijo v izpodbijanem sklepu prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka o prekršku, ustavne pravice storilca do obrambe in tudi njegove pravice, ki jih ima po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Pred izdajo izpodbijanega sklepa namreč ni zaslišalo ključne priče, to je predstavnika AMZS d.d., Centra za varno vožnjo, ampak se je zadovoljilo zgolj s spornim, nedorečenim in nepopolnim sporočilom, ki ga je navedeni center dostavil sodišču, da se storilec ni udeležil programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo v dveh terminih, ki sta potekala od 7. 10. do 10. 10. 2014 in od 27. 10. do 30. 10. 2014, pri čemer je razlog za neudeležbo navedel za prvi termin odsotnost, za drugi termin pa razloga niti ni navedel. To obvestilo Centra za varno vožnjo pa je bilo pomanjkljivo, saj je tekom celega leta 2014 potekala med storilcem in navedenim centrom komunikacija z namenom izpolnitve pogoja, ki ga je določilo sodišče, zato storilcu ni mogoče očitati, da so bili razlogi za neizpolnitev pogoja na njegovi strani. Storilec je namreč že od 11. 2. 2014 zaposlen v avtomobilski industriji na Kitajskem, kar so vedeli tudi pri pristojni AMZS d.d., zaradi česar je bil storilcu termin usposabljanja potem, ko v mesecu aprilu 2014 ni bilo prijavljenih dovolj kandidatov, določen v mesecu maju. Storilec je prav zaradi tega termina prišel v Slovenijo iz Kitajske, pa je tudi takrat program izobraževanja odpadel, zaradi česar je utrpel večje stroške, saj ga Center za varno vožnjo ni obvestil o tem, da usposabljanja ne bo. Res je sicer, da je bil storilec prijavljen tudi na dva jesenska termina, vendar ker dela v oddaljeni Kitajski, mu je to onemogočalo prihod na program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo. Sodišče prve stopnje bi torej glede na takšno dogajanje pred izdajo izpodbijanega sklepa moralo razpisati narok z zaslišanjem predstavnika AMZS d.d. ter ugotoviti vse okoliščine, zakaj storilec programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo ni opravil, le-tega pa ni storilo, s čemer je kršilo njegovo pravico do obrambe, v posledici tega pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva in oceni pritožbenih navedb zagovornika storilca ugotavlja, da je prvostopno sodišče povsem pravilno presodilo, da storilec prekrška K.G. ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene v sklepu prvostopnega sodišča EPVD 57/2013 z dne 20. 8. 2013 v povezavi s sklepom o popravku z dne 22. 1. 2014, katerega je sprejel dne 28. 8. 2013, kakor to izkazuje vročilnica, pripeta k spisovnemu gradivu pod številko 17 (česar pritožba tudi ne izpodbija). Storilec namreč ni opravil že prve obveznosti, ki mu je bila določena v točki IV navedenega sklepa, in sicer ni sodišču predložil potrdila o vključitvi v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo z navedbo naziva in naslova izvajalca, pooblaščenega za izvajanje programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, pri katerem bo izpolnil svojo obveznost, kar je bil dolžan storiti v 15 dneh po sprejemu sklepa, to je do 12. 9. 2014. Prvo potrdilo o prijavi na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo je namreč dostavil sodišču šele dne 14. 1. 2014 po pozivu sodišča k predložitvi dokazila o vključitvi v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje že zaradi neizpolnitve prvega pogoja iz sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja moralo izdati sklep o preklicu odložitve, saj določba drugega odstavka 200.e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) med drugim predpisuje, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolni svojih obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, na kar je bil storilec v sklepu Okrajnega sodišča v L z dne 20. 8. 2013 v njegovem pravnem pouku posebej opozorjen, in sicer, da v kolikor v rokih, ki jih je določilo sodišče v izreku tega sklepa, ne izpolni vseh naloženih obveznosti, bo sodišče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo. Rok za izpolnitev te obveznosti je namreč prekluzivne narave, kakor to izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča RS IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013. Zaradi navedenega je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna, ne glede na dejstvo, da je sodišče povsem po nepotrebnem sprejemalo potrdila o prijavi na program dodatnega izobraževanja za varno vožnjo, ki jih je storilec posredoval sodišču tekom leta 2014, saj je to glede na prej navedeno pomenilo zgolj zavlačevanje postopka.

5. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne morejo vplivati pritožbene navedbe zagovornika storilca o storilčevi odsotnosti iz Slovenije od dne 11. 2. 2014 in ne njegovo bivanje v Kitajski, za kar da so vedeli tudi pri AMZS d.d., Centru za varno vožnjo, saj to niso razlogi, ki bi lahko prepričali sodišče, da storilec ni bil sposoben ravnati v skladu s IV. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v L z dne 20. 8. 2013 in se prijaviti v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo ter o tem sodišču posredovati dokaz v roku 15 dni po sprejemu sklepa. Storilec je bil namreč takrat, ko mu je sodišče ugodilo in mu v skladu z zakonskimi določbami naložilo izpolnitev obveznosti zato, da bi lahko obdržal veljavno vozniško dovoljenje, še v Sloveniji in je bilo od njega povsem upravičeno pričakovati, da bo po takšnem sklepu, ko je sodišče ugodilo njegovi prošnji za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, tudi dejansko ravnal. Okoliščine, ki jih navaja njegov zagovornik v pritožbi, kako je bil storilec od februarja 2014 tekom celotnega leta v tujini in da mu ni bilo omogočeno udeležiti se navedenega programa, pa niso takšne okoliščine, ki bi dejansko objektivno preprečevale storilcu ravnanje, kot mu ga je določilo sodišče v točki IV sklepa z dne 20. 8. 2013, saj bi lahko zagovornik storilca neravnanje storilca po sprejemu navedenega sklepa uspešno uveljavljal le tako, da bi predložil strokovno neoporečne dokaze na podlagi katerih bi bilo nedvomno razvidno, da storilec v navedenem roku 15 dni dejansko naložene obveznosti iz navedenega sklepa ne bi mogel izpolniti. Zgolj dejstvo, da je storilec s predložitvijo potrdila o prijavi na rehabilitacijski program zamudil za štiri mesece in je to storil šele potem, ko ga je pozvalo sodišče, da to prijavo predloži, ne da bi pri tem sam ali kdorkoli v njegovem imenu pri sodišču prve stopnje prosil za podaljšanje 15-dnevnega roka za prijavo v program, pa pomeni, da je ravnal popolnoma brezbrižno do svojih obveznosti iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 20. 8. 2013. 6. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 168. člena v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1 sklenilo, kot je navedeno v izreku tega sklepa in je pritožbo zagovornika storilca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje, posledično pa storilcu naložilo dolžnost plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki temelji na določbi prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, v višini 20,00 EUR, po tarifni številki 8407 Zakona o sodnih taksah.