Jedro

Tožnik, ki je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu zdravstveni tehnik v intenzivni terapiji, je upravičen do razlike v plači po dejansko opravljenem delu, ker je opravljal vsa dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta (diplomirane medicinske sestre). Tožena stranka ni imela pravne podlage za drugačno obravnavanje srednjih medicinskih sester, ki imajo 5 let delovnih izkušenj. Le tem srednjim medicinskim sestram se je za eno leto za nazaj priznala dejansko opravljanje dela (za 20 % delovnega časa za delovno mesto srednje medicinske sestre in 80 % delovnega časa za delovno mesto diplomirane medicinske sestre), medtem ko tožniku dejanskega opravljanja dela za nazaj neutemeljeno ni priznala in plačala zgolj zato, ker ni izpolnjeval pogoja 5 let delovnih izkušenj.

V kolikor je toženka svoje delo organizirala tako, da je moral tožnik zaradi potreb delovnega procesa opravljati vsa dela, ki spadajo v opis delovnega mesta diplomirane medicinske sestre, odsotnost izrecne odredbe nadrejenih za opravo teh del ni odločilnega pomena za ugotovitev, da v takšnem primeru tožniku pripada plačilo za dejansko opravljeno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do vključno 15. 3. 2010 obračunati razliko v plači povečano za dodatke in sicer med plačo, kakršno bi prejemal mesečno za 20 % delovnega časa za delovno mesto „srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III“ ter 80 % delovnega časa za delovno mesto „diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III“ in dejansko prejeto plačo; da je dolžna za tožnika odvesti razlike davkov in prispevkov ter mu nato izplačati ustrezen neto znesek vsakomesečne razlike, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 12. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, kar je zahteval več ali drugače in sicer priznanje uvrstitve v plačni razred delovnega mesta „diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III“ za čas od 1. 8. 2008 do 15. 3. 2010; obračunanje konkretne mesečne razlike osnovne bruto plače v višini 537,24 EUR, povečane za dodatke ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 12. dne v mesecu za pretekli mesec - nad dosojenim v I. točki izreka (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 842,08 EUR, v roku 8 dni od dneva prejema sodne odločbe in v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) kot neutemeljeno, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in v izpodbijanem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je imel tožnik v spornem obdobju s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III“, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili za izvrševanje medsebojnih pravic in obveznosti. Sodišče pa je prezrlo, da je tožnik z omenjeno pogodbo prevzel opravljanje del in nalog delovnega mesta srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III, tožena stranka pa mu je bila dolžna zagotoviti plačilo za dogovorjeno delo, in da tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni naložila del in nalog izven dogovorjenih del v omenjeni pogodbi, to je del in nalog iz pristojnosti diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III. Da tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni naložila del iz pristojnosti diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III, izhaja iz izpovedi A.A., saj je bila tudi mnenja, da tožnik v spornem obdobju niti ni bil zmožen prevzeti odgovornosti za tako delo in da so na CIT-u dela iz pristojnosti diplomiranih medicinskih sester nalagali tistim srednjim medicinskim sestram, ki so imele najmanj 5 let izkušenj pri delu na intenzivni terapiji, tožnik pa tega pogoja ni izpolnjeval. Sodišče zmotno ugotavlja, da ni mogoče preveriti kriterija iz katerega je izhajala tožena stranka „5 let delovnih izkušenj v intenzivni terapiji“. Za ugotovitev dejanskega stanja v predmetnem sporu ni pomembno preverjanje omenjenega kriterija, pomembno je le ugotoviti, komu je tožena stranka dejansko naložila delo iz pristojnosti diplomirane medicinske sestre oziroma ali je tako delo naložila tudi tožniku. Tiste srednje medicinske sestre, za katere je tožena stranka menila, da so za tako delo usposobljene, je ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi in sicer za 80 % delovnega časa na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre in 20 % delovnega časa na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Dejstvo je, da tožena stranka tožniku takega dogovora ni ponudila niti mu ni takega dela naložila. Iz izpovedi B.B., A.A. in C.C. izhaja, da srednja medicinska sestra ne opravlja del v povezavi s transfuzijo krvi in krvnih derivatov, menjavo kanile, menjavo dihalne cevi na respiratorju in še nekaterih drugih zahtevnejših posegov in postopkov, ki jih tožnik ni opravljal ter da je narava dela na CIT-u taka, da prihaja do prepletanja nalog med diplomirano in srednjo medicinsko sestro. Iz kontradiktorne izpovedi C.C. najprej izhaja, da sta s tožnikom opravljala enako delo, da so za paciente odgovorne diplomirane in srednje medicinske sestre v okviru svojih kompetenc, potem pa, da so te kompetence enake, da pa za enako delo, ki ga sedaj opravlja mora imeti dodatno znanje, ker je bolj zahtevno in se razlikuje od dela, ki ga je prej opravljala s tožnikom. Tudi iz izpovedi D.D. ni možno zaključiti, da je tožnik opravljal delo iz pristojnosti diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III. Tudi, če bi prišlo do delegiranja dela od diplomiranih na srednje medicinske sestre, nikakor ni moglo priti do prenosa odgovornosti iz diplomiranih na srednje medicinske sestre. V primeru, če bi prišlo do napake pri delu, ki bi jo srednja medicinska sestra naredila pri opravljanju del iz pristojnosti diplomirane medicinske sestre, bi za to napako odgovarjala diplomirana medicinska sestra, ki ji je to delo delegirala. Tožena stranka tožnika ni obravnavala drugače, kot zmotno ugotavlja sodišče, obravnavala ga je kot vse druge srednje medicinske sestre, ki so imele pogodbo za delovno mesto srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III. Od vseh srednjih medicinskih sester se je pričakovalo, da opravljajo dogovorjeno delo po pogodbi, od tistih srednjih medicinskih sester, ki jim je tožena stranka naložila delo po kombiniranih pogodbah za 80 % delovnega časa na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre in 20 % delovnega časa na delovnem mestu srednje medicinske sestre, pa se je pričakovalo, da opravljajo dogovorjeno delo po teh pogodbah.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu zdravstveni tehnik v intenzivni terapiji III. Glede na to, da je vtoževal plačilo za dejansko opravljeno delo za obdobje od 1. 8. 2008 do 15. 3. 2010, ker naj bi v tem času opravljal delo diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal dela in naloge, ki so spadale v opis del in nalog delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III), ali pa je v tem času dejansko opravljal zahtevnejša dela, torej dela, ki so spadala v opis del in nalog diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku (po zaslišanju prič, tožnika in listinskih dokazov, ki sta jih predložili obe pravdni stranki) pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer: - da je tožnik pri bolnikih opravljal enaka dela kot so dela diplomirane medicinske sestre in sicer: * da je vsako jutro moral prevzeti pacienta in s tem seveda tudi odgovornosti nase od prejšnje sestre, ki je bila lahko bodisi srednja medicinska sestra ali diplomirana medicinska sestra in da to ni bilo niti pomembno; * da sta skupaj s sestro iz prejšnje izmene pregledala, če so kakšne posebnosti, dokumentacijo, zdravila; * da je vsako jutro pripravil epruvete in odvzel vzorce krvi, na dva dni pa je bilo potrebno previjati tudi arterijske katetre; * da je bilo potrebno preveriti, ali pacient potrebuje kakšno zdravilo in ga tudi ob točno določenem času aplicirati; * da je ves čas moral spremljati stanje pacienta - preko monitorja, kakor tudi neposredno in tudi ustrezno reagirati ob kakšni spremembi. V kolikor je ocenil, da gre za potrebo po posredovanju zdravnika, ga je takoj obvestil direktno ali pa vodjo tima in se tudi ravnal po navodilih; * v kolikor je bilo potrebno pacienta odpeljati, je poskrbel za pripravo zdravil pacienta in ga je priklopil na prenosni monitor; * da je bilo potrebno paciente pred transportom tudi pripraviti za sedacijo in analgezijo, uravnavanje krvnega traka in relaksacijo, kar 99 % pa je bilo sediranih in analgeziranih; - da so srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III opravljale popolnoma enako delo kot diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III in ni bilo nikakršnih razlik, razen razlike v plači (priča D.D. - list. št. 73 - 75), enako pa je potrdila tudi priča C.C. (ki je sama imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za diplomirano medicinsko sestro), da je bila edina razlika med njo in tožnikom v izobrazbi, dela pa sta opravljala popolnoma enaka (list. št. 53 - 54); - da je glavna medicinska sestra navedla, da se v določenem deležu prepletajo dela in naloge tako diplomirane medicinske sestre in srednje medicinske sestre, vendar je potrebno ločiti med deli in nalogami in med odgovornostmi ter pristojnostmi, in tudi če je bilo deligirano delo, ki sodi v delokrog diplomirane medicinske sestre, sama nikakor ni deligirala odgovornosti; - da je tožena stranka zaradi pomanjkanja diplomiranih medicinskih sester in zagotovitve nemotenega dela na oddelku intenzivne terapije za izvajanje del iz pristojnosti diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III zaupala srednjim medicinskim sestram v intenzivni terapiji III; - da je bila zaradi dela srednjih medicinskih sester v intenzivni terapiji, ki so opravljale enako delo kot diplomirane medicinske sestre napovedana bela stavka in kljub temu, da je tožena stranka poskušala pridobiti kritično število diplomiranih medicinskih sester, ji to ni uspelo, saj je v kratkem odšlo 7 diplomiranih medicinskih sester in je grozil razpad sistema; - da se je o problematiki srednjih medicinskih sester v intenzivni terapiji, ki opravljajo enako delo kot diplomirane medicinske sestre razpravljalo dne 26. 5. 2009 na pogajanjih med predstavniki Ministrstva za zdravje, Ministrstva za javno upravo, vodstvom tožene stranke in predstavniki sindikat E., sindikat F.. Dogovorjeno je bilo: da se zaposlenim na delih in nalogah srednje medicinske sestre CIT-u in srednje medicinske sestre v ostalih intenzivnih terapijah III. stopnje, ki so dopolnile 5 let dela v enoti intenzivne terapije III na dan 1. 8. 2008 (v skladu z 48. členom ZSPJS ter v povezavi s 14. členom ZSPJS), ponudijo novi aneksi k pogodbi o zaposlitvi, v katerih naj se določi, da opravljajo v ustreznem deležu delo diplomiranih medicinskih sester, vendar ne več kot 80 % in v ustreznem delu delo srednjih medicinskih sester, vendar ne manj kot 20 %; da so kombinirane pogodbe za srednje medicinske sestre v enotah intenzivne terapije III enkratno dejanje ter da se v enote intenzivne terapije III zaposlujejo izključno diplomirane medicinske sestre (B2); - da je tožena stranka v posledici navedenega dogovora srednjim medicinskim sestram, ki so delale na intenzivni terapiji III in so imele 5 let delovnih izkušenj v intenzivni terapiji, v letu 2009, za nazaj in sicer od 1. 8. 2008 priznala opravljanje dejanskega dela diplomirane medicinske sestre, tega pa ni priznala ostalim srednjim medicinskim sestram v intenzivni terapiji III, ki niso imele 5 let delovnih izkušenj.

Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku prepričalo, da je tožnik kot srednja medicinska sestra ob pacientu opravljal enaka dela kot diplomirane medicinske sestre, kar so poleg zaslišanih prič potrdili tudi tožnikovi sodelavci s svojimi podpisi na izjavi (A26). Ker tožnik na dan 1. 8. 2008 ni imel 5 let delovnih izkušenj, mu tožena stranka v letu 2009 ni priznala opravljanje dejanskega dela za nazaj, kakor je to storila za srednje medicinske sestre, ki so imele 5 let delovnih izkušenj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka dejansko tožnika obravnavala drugače in da je delodajalec dolžan za enako delo izplačati enako plačilo delavcem, saj je tožnik uspel dokazati, da za dejansko opravljanje dela ni bil ustrezno plačan. Zato je toženi stranki naložilo, da tožniku za sporno obdobje od 1. 8. 2008 do 15. 3. 2010 obračuna razliko v plači med plačo, kakršno bi prejemal mesečno za 20 % delovnega časa za delovno mesto srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III ter 80 % delovnega časa za delovno mesto diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji III in dejansko prejeto plačo. Kar pa je tožnik zahteval več ali drugače (osnovno razliko v plači med srednjo medicinsko sestro in diplomirano medicinsko sestro v fiksnem znesku) pa je zavrnilo. Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje ni pritožbe, zato ga pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do razlike v plači po dejansko opravljenem delu, ker je opravljal vsa dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta (diplomirane medicinske sestre). Tožena stranka ni imela pravne podlage za drugačno obravnavanje srednjih medicinskih sester, ki imajo 5 let delovnih izkušenj (kar je štela za odločilno) in je le tem srednjim medicinskim sestram za eno leto za nazaj priznala dejansko opravljanje dela (in sicer za 20 % delovnega časa za delovno mesto srednje medicinske sestre in 80 % delovnega časa za delovno mesto diplomirane medicinske sestre), medtem ko tožniku dejanskega opravljanja dela za nazaj od 1. 8. 2008 dalje ni priznala in ni plačala zgolj zato, ker ni izpolnjeval pogoja 5 let delovnih izkušenj. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni izrecno odredila opravljanja del in nalog diplomirane medicinske sestre. V kolikor je toženka svoje delo organizirala tako, da je moral tožnik zaradi potreb delovnega procesa opravljati vsa dela, ki spadajo v opis delovnega mesta diplomirane medicinske sestre, odsotnost izrecne odredbe nadrejenih za opravo teh del ni odločilnega pomena za ugotovitev, da v takšnem primeru tožniku pripada plačilo za dejansko opravljeno delo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za delo, ki ga je dejansko opravljal, priznalo plačilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).