Jedro

Ker je tožena stranka sprejela na znanje preložitev naroka za glavno obravnavo na določen dan, določeno uro in kraj, kjer se bo vršila in se je odpovedala tudi pisnemu vabilu, toženi stranki ni bila z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodišče in ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku glede obresti spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zneska 36.222,30 SIT od 1.6.1993 dalje do plačila, za čas od 1.3.1993 pa do 31.5.1993 pa se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 36.222,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1993 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 31.880,00 SIT v 15. dneh, da ne bo izvršbe. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da se je ob svoji ponovni zaposlitvi pravilno odjavil in uredil vse formalnosti, ko je prišel po delovno knjižico. Ni kriv za to, če na Zavodu za zaposlovanje ne vedo, kdaj mu morajo prenehati nakazovati nadomestilo za čas brezposelnosti. Če so napako naredili oni, ni prav, da mora breme nositi sam. Ko je podpisal izvensodno poravnavo, ni vedel kaj podpisuje in še danes ne ve, če je dobil res nakazanega preveč nadomestila. Izvensodne poravnave ni izpodbijal, ker ni odvetnik, ampak ključavničar in zato ne ve po katerih zakonih jo je potrebno izpodbijati. Navaja tudi, da na drugi narok ni bil pisno klican in mu je bila s tem odvzeta pravica do zagovora. Čeprav se z družino le težko preživlja, bi bil pripravljen, če mu je bilo res nakazanega preveč, to plačati, vendar brez stroškov in zamudnih obresti. Pritožba je le delno utemeljena. Po določilu 1. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Ob tem je ugotovilo, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila tožencu odvzeta pravica do zagovora, ker na drugi narok ni bil pismeno povabljen. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.2.1999 je razvidno, da je sodišče preložilo narok na 23.3.1999 in da sta prisotna pravni zastopnik tožeče stranke odvetnik in toženec osebno to vzela na znanje in se odpovedala pisnemu vabilu. Prvostopenjsko sodišče zato z opustitvijo pisnega vabila tožencu ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem in zato ne gre za nezakonito postopanje sodišča, ki bi imelo za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, kar smiselno uveljavlja pritožnik. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da naj zavod sam nosi posledice za svojo napako, če mu je preveč nakazoval, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je dejanska podlaga tožbe sklenjena izvensodna poravnava, ki sta jo pravdni stranki podpisali 21.4.1993 in s katero se je toženec zavezal, da bo tožeči stranki vrnil neopravičeno prejeti znesek 40.247,00 SIT iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti v enakih zaporednih mesečnih obrokih, v primeru zamude pa celoten dolg skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kdo je bil kriv in zakaj je bil kriv za neopravičeno izplačan oziroma prejeti znesek zato v tem postopku ni bilo več odločilno. Ker tožena stranka te izvensodne poravnave ni izpodbijala in torej velja, je sodišče prve stopnje presojalo le, ali je toženec obveznosti po tej poravnavi izpolnil. Ker je ugotovilo, da zahtevanega zneska ni vrnil, je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice. Pritožbena navedba toženca, da poravnave ni izpodbijal zato, ker ne ve po katerem zakonu, ni pravno relevantna. Eno temeljnih pravnih načel je tudi načelo, da nepoznavanje prava škoduje. Načelo pomoči prava neuki stranki se namreč nanaša le na procesne pravice. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožena stranka še vedno ne ve, ali ji je bilo res preveč izplačanega nadomestila, pa pritožbeno sodišče odgovarja tako kot že prvostopenjsko, da je iz izpiska Ljubljanske banke Zasavje d.d. razvidno, da je bil vtoževani znesek toženi stranki v obdobju od novembra 1992 do konca februarja 1993 dejansko nakazan, kar pa glede na dejansko podlago tožbe, ko se zahteva izpolnitev obveznosti toežnca po izvensodni poravnavi niti ni več odločilnega pomena. Ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava v smislu 2. odstavka 365. člena ZPP/77 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o začetku teka zakonitih zamudnih obresti napačno uporabilo materialno pravo. Iz sklenjene izvensodne poravnave, ki je bila podlaga izpodbijani odločitvi, namreč izhaja, da je tožeča stranka dolžna plačati neupravičeno prejeti znesek 40.247,00 SIT v 10-ih mesečnih obrokih tako, da bo prvi obrok v višini 4.247,00 SIT plačan 1.5.1993. Ta prvi obrok je tožena stranka plačala 4.5.1993, od tedaj naprej pa nič več. Zakonite zamudne obresti so z zakonom določena posledica, ki nastopi, če upnik ne izpolni svoje denarne obveznosti v izpolnitvenem roku in so torej posledica dolžnikove zamude. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo izvensodno poravnavo, ko je odločilo, da je tožena stranka od vtoževanega neplačanega zneska dolžna plačati zakonite zamudne obresti tudi od 1.3.1993 pa do 1.6.1993, ko bi morala plačati drugi obrok, saj je šele tedaj prišla v zamudo, ne pa s 1.3.1993, ker tedaj stranki izvensodne poravnave, na kateri temelji toženčeva obveznosti, še nista sklenili. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonite zamudne obresti od glavnice šele od 1.6.1993 dalje. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. člena ZPP/77. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP Ur.l. RS št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92.