Jedro

Ugotovitev sodišča, ki se nanaša na oprostilni del sodbe zoper soobdolženko, ne predstavlja odločilnega dejstva, na katerem temelji kazenska odgovornost obdolženca, zato z njo ne more biti podana kršitev 11. točke 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati štiristo (400) evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je obsojenega G. G. z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo denarno kazen v znesku 30 dnevnih zneskov, to je 700 evrov ter mu naložilo plačilo stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona, zato Vrhovnemu sodišču predlagajo, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da so obsojenčevi očitki o kršitvah neutemeljeni, nadalje, da je višje sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe in da uveljavlja tudi nedopustni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

6. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je obsojeni storil kaznivo dejanje razžalitve dne 8. 6. 2009, ko je v telefonskem pogovoru s strokovno sodelavko M. V. napadel čast in dobro ime sodnice Okrajnega sodišča v Ljubljani, A. K., ki je v kazenski zadevi I Kpd 21/09 tekom opravljanja preiskovalnih dejanj zaradi neupravičenega izostanka z denarno kaznijo kaznovala S. I., zaročenko obsojenca. Obsojeni je v svojem zagovoru zanikal, da bi kdajkoli klical na Okrajno sodišče v Ljubljani v zvezi z zadevo I Kpd 21/2009. Sodišče je zato v dokaznem postopku pri ugotavljanju, ali je bil obsojeni res klicatelj, primerjalo uradni zaznamek o telefonskem razgovoru z obsojencem z dne 13. 5. 2009, in uradni zaznamek o telefonskem razgovoru z osebo, ki se je predstavila kot obsojeni, z dne 8. 6. 2009, ko je bila storjena razžalitev sodnice. Sodišče je nato povzelo vsebino obeh uradnih zaznamkov in ugotovilo, da je klicatelj v obeh razgovorih uporabil enak besednjak in določene identične besede. Upoštevalo je tudi, da je v razgovoru 8. 6. 2009 vedel za izrečeno denarno kazen S. I. in za njeno vabilo na zaslišanje 9. 6. 2009, zato je zaključilo, da je bil obsojeni tisti, ki je dne 8. 6. 2009 poklical na sodišče in storil kaznivo dejanje razžalitve. To predstavlja ugotovljena odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo kazensko odgovornost obsojenca za storjeno kaznivo dejanje.

7. Zagovorniki obsojenca so prvostopenjskemu sodišču očitali, da je pri presoji dokazov, ko naj bi primerjalo pisanje, ki naj bi ga na sodišče poslala S. I. in uradni zaznamek z dne 8. 6. 2009, ravnalo arbitrarno, ker ni pojasnjeno, katero metodo ugotavljanja istovetnosti besednjaka je sodišče uporabilo, kateri besednjak je enak ter katere besede so identične. S tem so zagovorniki smiselno uveljavljali kršitev 11. točke 371. člena ZKP. Poleg tega pa višjemu sodišču očitajo, da se do te očitane kršitve v svoji sodbi ni opredelilo.

8. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v 8. točki svoje sodbe primerjalo besedilo obeh uradnih zaznamkov z dne 13. 5. 2009 in z dne 8. 6. 2009, in ne besedila uradnega zaznamka z dne 8. 6. 2009 z besedilom pisanja z dne 15. 6. 2009 in z dne 11. 9. 2009 (katerega avtorstvo se je v obtožbi očitalo S. I., ki pa je bila oproščena obtožbe za to kaznivo dejanje razžalitve). Sodišče je v 16. točki svoje sodbe res zapisalo, da po primerjavi vsebine navedenih pisanj in telefonskega pogovora z dne 8. 6. 2009 pritrjuje ugotovitvi tožilke v zaključni besedi, da je izražanje v navedenih pisanjih podobno izražanju obdolženega G. v telefonskem razgovoru, v katerem je razžalil oškodovanko. Vendar pa se ta ugotovitev nanaša na oprostilni del sodbe zoper obdolženo S. I. in ne predstavlja odločilnega dejstva, na katerem temelji kazenska odgovornost storilca. Ker se torej očitek ne nanaša na odločilna dejstva, ki so bila podlaga za obsodilno sodbo, kršitev ni podana. Višje sodišče pa je v 12. točki svoje sodbe odgovorilo tudi na očitek zagovornikov glede načina primerjave besedil (pravilno) obeh uradnih zaznamkov, torej se je do tega očitka opredelilo.

9. Zagovorniki navajajo tudi, da višje sodišče ni odgovorilo na v pritožbi izpostavljeno neskladje in nasprotje o ugotovitvah sodišča, da glede na izvedeniško mnenje pisanja z dne 15. 6. 2009 in 11. 9. 2009 ni podpisal obsojeni, in med ugotovitvijo sodišča, da je izražanje v pisanju podobno izražanju obsojenca v telefonskem pogovoru glede na primerjavo z uradnim zaznamkom z dne 8. 6. 2009. Prvostopenjsko sodišče pa naj bi glede na navedbe zagovornikov tudi neupravičeno samo prevzelo kazenski pregon s tem, ko je odredilo primerjavo podpisov na pisanjih z dne 15. 6. 2009 in z dne 11. 9. 2009 tudi za obsojenca. Tako je bil po mnenju zagovornikov zoper obsojenca uporabljen dokaz, ki se ni nanašal na kaznivo dejanje, za katerega je bil obtožen, kršena njegova pravica do obrambe in tudi naj ne bi bila podana subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo.

10. Po oceni Vrhovnega sodišča so tudi te navedbe, sicer v zahtevi precej nejasno zapisane, neutemeljene. Kot že povedano, se je ugotavljanje, kdo je podpisal pisanji z dne 15. 6. 2009 in z dne 11. 9. 2009, nanašalo na ugotavljanje avtorstva tega pisanja, ki se je v obtožbi očitalo S. I. Sodišče v 16. točki svoje sodbe - v nasprotju z navedbami v zahtevi - ni ugotovilo, da pisanja z dne 15. 6. 2009 in z dne 11. 9. 2009 ni podpisal obsojeni (tega po oceni sodišča ni bilo mogoče izključiti, torej to ni z gotovostjo ugotovljeno), temveč da ni z gotovostjo dokazano, da je pisanje napisala obdolžena S. I. Sodišče prve stopnje je v 8. točki svoje sodbe oprlo zaključke o tem, da je obsojeni storil kaznivo dejanje, na druge dokaze. Zato je višje sodišče v 11. točki povsem pravilno presodilo, da prvostopenjsko sodišče ni prekoračilo obtožbe in da sta podani subjektivna in objektivna identiteta obtožbe in sodbe, s katero je bil obsojeni spoznan za krivega.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 400 evrov po taksni tarifi št. 7152 v zvezi s taksno tarifno št. 7112 Zakona o sodnih taksah, saj iz podatkov v spisu izhaja, da ima obsojenec mesečne dohodke v znesku 700 evrov.

Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer je Vrhovno sodišče ocenilo, da plačilo takse v znesku 400 evrov ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja.