Jedro

Ker je sodišče prve stopnje glede odločitve o stroških postopka v obrazložitvi sodbe navedlo le, da je specifikacija priznanih stroškov razvidna iz uradnega zaznamka v sodnem spisu, zamudne sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 3. točka izreka razveljavi in zamudna sodba v tem delu vrne v ponovno odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka) potrdi zamudna sodba.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v bruto znesku 13.241,62 EUR in po odtegnitvi ter plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska odpravnine izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2009 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za leto 2008 v bruto znesku 700,00 EUR in po odtegnitvi ter plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila ter obračunati regres za leto 2009 v bruto znesku 715,00 EUR in po odtegnitvi ter plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 596,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od 16. dne od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (3. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo in jo izpodbija v 1. in 3. točki izreka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice glede odpravnine utemeljen. Sodišče na podlagi razpoložljivega spisovnega gradiva, ki ga je predložila tožnica ter upoštevaje njene navedbe in zatrjevanje presodilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih več kot 25 let, preden ji je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje. Tako je določilo odpravnino po določilih 2. odstavka 109. člena Zakon o delovnih razmerjih v višini 1/3 povprečne plače za vsako leto dela, ker je bila pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlena več kot 25 let. Z navedenim je sodišče storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter samimi temi listinami, glede na to pa tudi tožba ni sklepčna. Razlogi v sodbi so nejasni. Sodišče se ni izreklo, iz katere listine izhaja, da naj bi bila F. d.d. pravni pravni prednik tožene stranke. Tožba tudi ni sklepčna. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni, saj sodišče ni izrecno navedlo, iz katere listine izhaja, da naj bi bila F. d.d. pravni prednik tožene stranke. Odločilno dejstvo je namreč ali obstaja pravno nasledstvo med toženo stranko H.S. d.o.o. - v likvidaciji ter njenim domnevnim pravnim prednikom F. d.d., kjer je bila tožnica zaposlena od dne 3. 11. 1983 do 30. 6. 2006. Tožnica ni podala zadostne trditvene podlage. Tožnica je sklenila s F. d.d. sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem F. d.d. in istega dne istega dne sklenila F.S. novo pogodbo o zaposlitvi. F. d.d. ni pravni prednik tožene stranke. F. d.d. tudi ne more biti pravni prednik tožene stranke, saj je F. d.d. ves čas poslovala in še danes obstaja kot delniška družba in tudi sama odgovarja za svoje obveznosti do sedanjih in bivših delavcev, res pa je, da je F. d.d. ustanovitelj tožene stranke. Vendar pa je tožena stranka samostojna pravna oseba. Tožena stranka izpodbija tudi sodbo v stroškovnem delu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 - ZPP,) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem je upoštevalo, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odločitvi o glavni stvari ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba ima pomanjkljivosti, saj ne vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako, da je ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je la ta podana, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

ZPP v 318. členu ureja zamudno sodbo in določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Glede na podane ugovore v pritožbi, pritožbeno sodišče navaja, da je zamudna sodba v našem pravnem sistemu zasnova na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb, trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Preizkus v smislu sklepčnosti je miselni preizkus subsumpcije zatrjevanih dejstev pod materialno pravo, pri katerem se torej sprašujemo, kakšna bi bila sodba, če bi se izkazalo, da so vsa dejstva, ki jih navaja tožeča stranka, resnična. Potrebno je tudi poudariti, da sklepčnost in utemeljenost tožbenega zahtevka nista enaka pojma in med njima ni moč postaviti enačaja.

Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedlo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlena več kor 25 let, pri čemer glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz delovne knjižice izhaja, da se je tožnica zaposlila pri delodajalcu F. n.sol.o. Dne 3. 11. 1983, pri čemer ji je delovno razmerje zaključila dne 30. 6. 2006 F. d.d., z datumom 1. 7 .2006 je kot delodajalec vpisana F. d.o.o., delovno razmerje pa ji je zaključila kot delodajalec H.S. d.o.o. - v likvidaciji, torej tožena stranka. Torej iz delovne knjižice niti ne izhaja, kdaj naj bi se tožnica zaposlila pri toženi stranki v smislu njenih pritožbenih navedb, netransparentnost delodajalca pri poslovanju pa ne more iti na škodo delavca. Sodišče je v svoji obrazložitvi navedlo, da iz navedb in zatrjevanja v tožbi in iz priloženih listin izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih skupaj 25 let, torej je tožnici utemeljeno priznalo odpravnino v višini 13.241,62 EUR, pri čemer tožnici pripada odpravnina v višini 1/3 osnove (povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejela delavka, če bi delala, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor glede obrazložitve sodišča o stroških postopka, saj ima odločitev v tem delu takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče v obrazložitvi ne navede, kakšne stroške je priznalo, njihova višina je razvidna le iz izreka sodbe – 596,52 EUR ne pa tudi iz obrazložitve, sodišče pa v obrazložitvi tudi le navede, da je specifikacija priznanih stroškov razvidna iz uradnega zaznamka sodišča na list. št. 4 sodnega spisa in navede le pravne podlage za svojo odločitev. Poudariti je, da pritožbeno sodišče presoja lahko le sodbo, ne pa uradnih zaznamkov sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev o stroških ustrezno obrazložiti in navesti tako pravne podlage za svojo odločitev kot tudi višino priznanih potrebnih stroškov postopka skladno z določili 155. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.