Jedro

Tožnica je imela pravico do pisnega zagovora in v njem podati svoj odgovor na očitane ji kršitve, vendar pa je z javno objavo zagovora presegla meje dopustnega. V zagovoru je toženo stranko in njene predstavnike žalila oziroma o njih širila objektivno negativne in ponižujoče vrednostne sodbe in je bil namen te objave predvsem okrniti dobro ime in ugled tožene stranke, članov republiškega odbora in predsednika tožene stranke v javnosti (tožničin Facebook profil je bil javen in vsem dostopen). Tožnica je dejansko z objavo svojega pisnega zagovora presegla mejo normalne, družbeno sprejemljive oziroma dostojanstvene komunikacije v javnosti. Čeprav tožnica zatrjuje, da je pravica do zagovora njena ustavna pravica, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta pravica ni neomejena oziroma absolutna, temveč je omejena s pravico delodajalca do ugleda in dobrega imena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2017 še vedno traja, tako da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, vse v roku 15 dni pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 17. 7. 2020 dalje do vrnitve na delo, tožnici obračunati vse prejemke iz delovnega razmerja, kot da bi delala in ji plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 2.981,00 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitve procesnih pravil, saj sodišče dokazov tožnice ni resno obravnavalo, s čemer je tožeči stranki onemogočilo dokazovanje. Sodišče prve stopnje je tožnici samo formalno, ne pa tudi dejansko, omogočilo sodelovanje v postopku. Tožnica je v postopku trdila, da je predsednik tožene stranke in njenega republiškega odbora že dolga leta A. A., ki je bil s tožnico v sporu v zvezi z načinom dela in v posledici spora je tožnica tudi prejela izredno odpoved. Navedeno pa po mnenju tožnice sodišče prve stopnje ni prepoznalo in je povsem prezrlo navedbe in dokaze tožeče stranke. Sodišče je zmotno ugotovilo, da ima A. A. kot predsednik republiškega odbora tožene stranke, pooblastilo za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tekom postopka dokazala, da ne obstoji noben verodostojen dokument, da je bil A. A. kdaj imenovan za zakonitega zastopnika tožene stranke ter da je bil vpisan v poslovni register na podlagi dokumenta, ki ga je sestavil in podpisal sam. Po prepričanju tožnice je A. A. sam produciral dokumente, s pomočjo katerih se je nato vpisal v poslovni register. Kljub pozivom tožnice tožena stranka ni vložila v spis nobenega dokazila o poteku sestanka seje republiškega odbora tožene stranke z dne 17. 11. 2018 in opravljenem glasovanju. Navedenega sodišče sploh ni ugotavljalo, čeprav po mnenju tožnice gre za bistveno vprašanje, ali je A. A. sploh upravičen odločati o izredni odpovedi tožnici. Glede na navedeno je sodišče v zmoti, ko navaja, da je A. A. imel pooblastila za podajo izredne odpovedi tožnici iz razloga, ker je bil vpisan v poslovni register. Odpovedana pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena samo zaradi izbire tožnice za funkcionarko, zato je zmotno stališče sodišča, da je tožnici mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi ne da bi bila s tem seznanjena skupščina tožene stranke. Zmotno je stališče sodišča, da je bila tožnica v dvojnem položaju, saj bi bila zaposlitev tožnice nemogoča brez poprejšnje odločitve skupščine tožene stranke o izbiri tožnice za funkcijo tožene stranke. Ni sporno, da je bila tožnica imenovana za sekretarko tožene stranke 1. 12. 2016 ter da je, na podlagi sklepa skupščine z dne 30. 8. 2017, sklenila pogodbo o zaposlitvi. V skladu z zakonom lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica meni, da tudi če bi ji bile očitane kršitve dokazane, kar sicer tožnica zanika, pa te domnevne kršitve nikakor niso bile takšne, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka rednega odpovednega roka. Objava tožnica na njenem Facebook profilu glede njenega zagovora v postopku izredne odpovedi ne more biti razlog za izredno odpoved. Prav tako ne more biti razlog za izredno odpoved deljenje objave tretje osebe, še manj pa dejstvo, da je bila sekretarka pri dveh sindikatih. Tožnica meni, da bi tožena stranka lahko očitane kršitve obravnavala kot disciplinske kršitve oziroma krivdni razlog zaradi kršenja pogodbenih obveznosti, nikakor pa kršitve ne more sankcionirati z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je predvidena kot najhujša sankcija za najhujše kršitve pogodbenih obveznosti. Od prvotno 15 očitanih kršitev je sodišče kot upravičeno prepoznalo samo eno kršitev, in sicer okoliščino, da je tožnica bila sekretarka v več sindikatih, kar pa do takrat sploh ni bilo sporno. Tožnica je bila že pred zaposlitvijo sekretarka v sestrskih sindikatih, ki so bili člani Zveze B., kar pa ni bilo nič neobičajnega, saj je v istem položaju tudi predsednica Zveze B. ga. C. C. Glede očitanih kršitev ni obstajala nobena takšna okoliščina, ki bi onemogočala nadaljnje opravljanje dela tožnice. V kolikor pa se je A. A. čutil prizadetega zaradi spornih objav na Facebook profilu, pa je potrebno ugotoviti, da je že dolga leta upokojenec in ni zaposlen pri toženi stranki in tudi ni vključen v njen delovni proces, zato njegova morebitna užaljenost in prizadetost ne more biti razlog, da bi tožnici odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Stališče sodišča, da v primeru trajajoče kršitve rok za podajo odpovedi ne teče od dneva, ko pride do kršitve, temveč od dneva, ko kršitev preneha, je nerazumljivo in v nasprotju z zakonom. Tožena stranka se je namreč seznanila z očitano kršitvijo, da je tožnica sekretarka v več sindikatih najkasneje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi dne 30. 8. 2017. Da je tudi A. A. osebno še vpet v poslovanje Sindikata D. se je izkazalo tekom postopka, ko je v spis vložil kopico dokumentov Sindikata D., s katerimi pa ne bi mogel razpolagati, v kolikor ne bi aktivno deloval tudi sam v tem sindikatu. Zato tožnica meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da zanjo veljajo enaka pravila, kot so veljala tudi za druge funkcionarje v Zvezi B. Sodišče prve stopnje je popolnoma zanemarilo dejstvo, da je bila tožnica dejansko žrtev šikaniranja A. A., ki ji je neposredno po vrnitvi s porodniškega dopusta vročil popolnoma absurdno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z očitanimi petnajstimi različnimi kršitvami. Absurdna obtožba, da je tožnica pri opravljanju svoje funkcije in za potrebe dela kupila mobilni telefon v vrednosti 670,00 EUR ne more pomeniti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno kaže, da se je hotel A. A. tožnice znebiti. Sodišče tožnici neutemeljeno očita, da je na Facebooku objavila svoj pisni zagovor, do katerega je imela vsekakor pravico. Prav tako napačno tolmači, da je tožnica s tem želela žaliti predstavnike tožene stranke in da jih je posredno označila za fašiste. Sodišče neupravičeno in brez podlage navaja, da naj bi ravnanja tožnice imela tudi vse znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1 in žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1. Glede na vsebino obdolžitev tožene stranke z dne 16. 6. 2020 bi bilo pričakovati, da bi sodišče prepoznalo očitano šikanozno ravnanje predstavnikov tožene stranke, ki so nanjo naslovili 15 povsem neutemeljenih obdolžitev. Obrazložitev sodišča, da naj bi tožnica z deljenjem javne objave E. E. kakorkoli prizadela toženo stranko, je nerazumna. A. A. je kot predsednik republiškega odbora tožene stranke z izredno odpovedjo zlorabil delovnopravna zakonska določila in je namesto, da bi sklical skupščino tožene stranke, ki edina lahko odloča o odpoklicu tožnice kot sekretarke, ji podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je nezakonita. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je tožnica z očitanimi kršitvami grobo posegla v ugled in dobro ime delodajalca ter mu moralno škodovala, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Zaupanje med delavko in delodajalcem je porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja več ni mogoče niti za čas trajanja odpovednega roka. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba z navedbo, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo navedbe in dokaze tožnice in popolnoma nekritično sprejelo vse dokaze in navedbe tožene stranke, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni zaslišalo odvetnika F. F. (pooblaščenca tožene stranke), ki naj bi izpovedal glede veljavnosti pooblastila za podajo izredne odpovedi tožnici in je pravilno obrazložilo, da gre v konkretnem primeru za pravno vprašanje, za rešitev katerega ni bilo potrebno zaslišanje priče. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe natančno obrazložilo, zakaj ni izvedlo posameznih dokazov z zaslišanjem prič, tako na predlog tožnice kot tožene stranke, zato je očitek tožnice, da je sodišče storilo očitano absolutno bistveno kršitev postopka, neutemeljen.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala odvetnika F. F. pooblastiti skupščina tožene stranke in ne predsednik republiškega odbora tožene stranke A. A. Zakon o delovnih razmerjih v 20. členu določa, da v primerih, ko je delodajalec pravna oseba, nastopa v njegovem imenu zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da iz Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke v času podaje izredne odpovedi predsednik republiškega odbora tožene stranke A. A., ki je lahko veljavno pooblastil odvetnika F. F. za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je bila tožnica s toženo stranko v dvojnem položaju, in sicer v statusnopravnem položaju kot imenovana funkcionarka tožene stranke (zapisnik 7. skupščine tožene stranke z dne 1. 12. 2016) in v delovnopravnem položaju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 30. 8. 2017, ki jo je podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. Postopek izredne odpovedi ni mogoče enačiti z razrešitvijo tožnice s funkcije sekretarja republiškega odbora sindikata. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v sporni zadevi teče spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ne vpliva na samo razrešitev. Pri tem niso relevantne navedbe tožnice, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke upokojenec, da ni bil nadrejen tožnici in da tudi tožena stranka ni dokazala, da je bil njegov vpis v poslovni register zakonit. Zato tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neizvajanje dokazov v tej smeri in sodišče tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni kršilo ustavne pravice tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge za neizvedbo predlaganih dokazov in je to obširno obrazložilo v 6. točki obrazložitve sodbe.

8. Med pristojnosti zakonitega zastopnika pravne osebe, skladno z 20. členom ZDR-1 spada med drugim tudi sklepanje pogodb o zaposlitvi, kot tudi vodenje postopkov odpovedi le-teh. Iz sklepa republiškega odbora tožene stranke z dne 17. 11. 2018 pa izhaja, da je bil predsednik A. A. od 1. 12. 2018 dalje edini pooblaščen za samostojno finančno poslovanje pravne osebe tožene stranke, podpisovanje finančnih dokumentov, nalogov in odredb ter za zastopanje tožene stranke kot pravne osebe do drugih pravnih oseb in posameznikov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, da ne držijo trditve tožnice, da je v spornem obdobju bila zakonita zastopnica tožene stranke.

9. Tožnica meni, da domnevne očitane kršitve nikakor niso bile takšne narave, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica meni, da njena objava na Facebook profilu glede njenega zagovora v postopku izredne odpovedi ne more biti razlog za izredno odpoved, prav tako pa ne more biti razlog za izredno odpoved deljenje objave tretje osebe, še manj pa dejstvo, da je bila sekretarka pri dveh drugih sindikatih. Kot izhaja iz pisnega zagovora z dne 22. 6. 2020, ki ga je tožnica objavila na osebnem profilu družbenega omrežja Facebook, je tožnica v njem neposredno podala vrednostne sodbe oziroma obtožbe zoper toženo stranko in njene predstavnike, predvsem zoper predsednika A. A. in člane republiškega odbora sindikata, in jim očita protipravnost njihovega ravnanja, nezakonito in sramotno teptanje volje članov tožene stranke, šikaniranje, prikrivanje nedelovanja, odločanje na skupščini z vnaprej pripravljenimi delegati, delovanje v temi, storitev kaznivega dejanja po 200. členu KZ-1. Predsedniku A. A. pa je še posebej očitala mobing zoper njo, skrajno moralno zavržno ravnanje čez rob vseh neokusnosti, grožnje, nezakonita ravnanja, ponarejanje uradnih dokumentov, najhujša kazniva dejanja zoper članstvo tožene stranke, nezakonit vpis v AJPES, lažjo izjavljanje in ponarejanje vpisa v AJPES. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje je tožnica imela pravico do pisnega zagovora in v njem podati svoj odgovor na očitane ji kršitve, vendar pa je z javno objavo zagovora presegla meje dopustnega. V zagovoru je toženo stranko in njene predstavnike žalila oziroma o njih širila objektivno negativne in ponižujoče vrednostne sodbe in je bil namen te objave predvsem okrniti dobro ime in ugled tožene stranke, članov republiškega odbora in predsednika tožene stranke v javnosti (tožničin Facebook profil je bil javen in vsem dostopen). Tožnica je dejansko z objavo svojega pisnega zagovora presegla mejo normalne, družbeno sprejemljive oziroma dostojanstvene komunikacije v javnosti. Čeprav tožnica zatrjuje, da je pravica do zagovora njena ustavna pravica, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta pravica ni neomejena oziroma absolutna, temveč je omejena s pravico delodajalca do ugleda in dobrega imena.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je poslanstvo oziroma namen delovanja tožene stranke izražanje in uresničevanje socialno-ekonomskih interesov zaposlenih ter uveljavljanje in varovanje gmotnega, ekonomskega in pravno-socialnega položaja zaposlenih oziroma pravic delavcev, zato je imelo takšno žaljenje tožene stranke in njenih predstavnikov pred njenimi člani še večjo težo, ker je tožnica toženi stranki očitala ravno dejanja, zoper katera se tožena stranka in njeni predstavniki borijo. Glede na navedeno očitanih kršitev ni mogoče opredeliti kot lažje kršitve. Tožničino ravnanje predstavlja kršitev prepovedi škodljivega ravnanja v skladu s 37. členom ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožničino ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime po 158. do 162. členu KZ-1, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Tudi očitano kršitev, da je tožnica, kljub izrecni prepovedi tožene stranke, bila 1. 7. 2020 še sekretarka dveh drugih sindikatov ter je v delovnem času v imenu ostalih dveh sindikatov Sindikata D. in Sindikata G., po elektronski pošti pošiljala različna pisanja, ter iz službene elektronske pošte pošiljala elektronska sporočila v imenu Sindikata D., ni mogoče opredeliti kot lažjo kršitev. Delo je za ta dva sindikata opravljala od sklenitve pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko pa do podaje izredne odpovedi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za trajajočo kršitev in da tožena stranka ni zamudila subjektivnega in objektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka v zvezi z očitano kršitvijo kršila prekluzivni rok in da tudi sicer, če bi podala odpoved pravočasno, ni šlo za nobeno kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, saj je tožena stranka že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi dobro vedela, da je sekretarka v dveh sestrskih sindikatih in je to ni motilo. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da kršitve v zvezi z njenim udejstvovanjem v več sindikatih ni mogoče šteti za tako hudo, da bi opravičevale podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je bilo takšno delovanje sindikalnih funkcionarjev običajno. Tožena stranka je tožnico v pogodbi o zaposlitvi zavezala, da mora tožnica delo opravljati le za toženo stranko. Prav tako sta A. A. ter priča I. I. izpovedala, da je bilo tožnici na sejah republiškega odbora tožene stranke očitano, da je istočasno sekretarka v več sindikatih ter dogovorjeno, da bo sekretarka samo pri toženi stranki. Izpovedi prič pa potrjujejo tudi zapisniki sej Republiškega odbora tožene stranke z dne 27. 11. 2018 in 28. 10. 2019 ter 17. 2. 2020. 12. Tožena stranka je tudi dokazala nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na tožničin odziv na vabilo na zagovor, ko je delodajalca označila kot krvnika, ki mu posveča antifašistično pesem in je zagovor javno objavila na svojem Facebook profilu, je delodajalec v postopku dokazal, da je v celoti izgubil zaupanje v tožnico, saj je z objektivno žaljivimi in podcenjujočimi trditvami toženi stranki moralno škodila. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica s svojim ravnanjem porušila zaupanje tožene stranke vanjo do te mere, da z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena in 165. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in zato v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 delodajalec ne glede na uspeh v teh sporih sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.