Jedro

Ko je treba osebo namestiti v varovani oddelek SVZ, je zaradi njihove prezasedenosti ustavno vzdržna začasna rešitev, da oseba, ki je v psihiatrični bolnišnici, do zagotovitve ustreznejše rešitve ostane tam, čeprav akutnega zdravljenja več ne potrebuje. Pritožnica sicer upravičeno izpostavlja prakso ESČP, na katero se sklicuje v pritožbi, vendar pri tem pozablja, da gre v obravnavanem primeru zgolj za začasno rešitev, saj je sodišče odrejeni ukrep omejilo z datumom 2. 3. 2024. Nasprotna udeleženka tako ostaja v varstvu pri pritožnici le za omejeno časovno obdobje. Razlog je potreba po stalni oskrbi in varstvu, ki ju zanjo ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Dejstvo, da pritožničina dejavnost ni namenjena varstvu in oskrbi takšnih oseb, ne more pretehtati nad potrebami nasprotne udeleženke v konkretnem primeru. Na prvem mestu je namreč varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V pritožbi ponujena namestitev nasprotne udeleženke v zavodu za prestajanje kazni zapora je očitno neprimerna, ker bi nesorazmerno posegla v ustavne pravice nasprotne udeleženke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se A. A. sprejme in zadrži v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda najdlje od 2. 3. 2024, za socialnovarstveni zavod za njeno namestitev se določi Dom B., ki jo je dolžan sprejeti v varovani oddelek takoj ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih, dotlej pa se namesti v oddelek pod posebnih nadzorom Univerzitetne psihiatrične bolnišnice X. Napovedalo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Pritožila sta se Univerzitetna psihiatrična klinika X (v nadaljevanju pritožnica) in Dom B. (v nadaljevanju: pritožnik).

3. Pritožnica uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, naj sodišče dopusti njeno stransko intervencijo, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da nasprotno udeleženko nemudoma namesti v enega od socialnovarstvenih zavodov; podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadev sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče ni zahtevalo dokazil, da so ostali socialnovarstveni zavodi (v nadaljevanju: SVZ) prezasedeni. Sodna praksa, na katero se sklicuje, je nezakonita in neustavna. Sicer pa gre za samo dve nezavezujoči odločbi Vrhovnega sodišča RS. Pritožnica ne izvaja dejavnosti SVZ, sploh pa ni dolžna reševati sistemskega problema njihove prezasedenosti. Sodišče očitno predpostavlja, da tožničine kapacitete niso presežene. Na še bolj strukturiran način bi bilo mogoče nadzor nasprotne udeleženke zagotoviti v ZPKZ. Ker je njeno akutno zdravljenje zaključeno, je sodišče z namestitvijo nasprotne udeleženke pri pritožnici prekoračilo svoja pooblastila. Izpodbijana odločitev nasprotuje tudi sodni praksi ESČP, ki ne dopušča časovno neomejenega neprostovoljnega nameščanja oseb z duševno boleznijo v kapacitete, ki niso prilagojene in namenjene njihovemu duševnemu stanju, ampak dopuščajo neprostovoljno namestitev le tedaj, ko je ustanova namenjena za obravnavo točno določenega duševnega stanja.

4. Pritožnik uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V skladu z 79. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr) je lahko oseba sprejeta v katerikoli varovani oddelek in ne nujno v verificirani varovani oddelek. Pritožnik ne izpolnjuje drugih pogojev za sprejem v SVZ, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva, ker je prekomerno zaseden. Realizirati mora še štiri sodne sklepe o sprejemu v varovani oddelek. Za nasprotno udeleženko vsaj dve leti ni pričakovati prostega mesta. Sicer pa tudi drugi posebni SVZ izvajajo enake storitve kot pritožnik. Varovani oddelki so namenjeni za kratkotrajno namestitev, medtem ko nasprotna udeleženka očitno rabi doživljenjsko varstvo, če izboljšanja njenega zdravstvenega stanja ni pričakovati. Pritožnik nima sobe za umirjanje, niti ne izvaja posebnih varovalnih ukrepov, ima pa le dva zaposlena, brez zdravnika psihiatra. V varovanem oddelku so že nameščene tri osebe, ki so se zdravile na forezičnem oddelku. Najmanjša prezasedenost ne more pretehtati varnosti namestitve, zato pritožnik ne prevzema odgovornosti za morebitne incidente. Končno sodišče nima pooblastila za odločanje o sprejemu osebe na odprto enoto, nedopustno pa je tudi preskakovanje seznama čakajočih za sprejem.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi pritožnice:**

6. Po drugem odstavku 50. člena ZDZdr lahko pritožbo zoper sklep o sprejemu osebe v oddelek pod posebnim nadzorom ali v varovani oddelek med drugimi vložita psihiatrična bolnišnica oziroma socialnovarstveni zavod, kamor naj bi bila oseba sprejeta. Pritožnica ima po navedeni zakonski določbi brez dvoma pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep, zato je njena prijava stranske intervencije odveč.

7. Sodišče prve stopnje je v skladu z 79. členom ZDZdr pred odločitvijo o predlogu opravilo poizvedbe pri vseh posebnih SVZ v Sloveniji, ki imajo varovane oddelke, o zasedenosti njihovih kapacitet in o čakalnih vrstah za sprejem. Njihova mnenja so dokaz v postopku in dodatno dokazovanje ni bilo potrebno. Tudi pritožnica nasprotnih dokazov o ugotovljeni prezasedenosti ne ponuja. Prav tako pritožnica ne trdi in ne dokazuje, da so tudi njene kapacitete že zasedene in da zato ne more obdržati nasprotne udeleženke, ki je po podatkih spisa že od junija lani v njenem varstvu.

8. Pritožbeni pomisleki o domnevni nezakonitosti in neustavnosti sodne prakse, ki se je oblikovala na podlagi dveh odločb revizijskega sodišča,1 niso sprejemljivi. Pritožnici je znana argumentacija navedenih dveh odločb, ki ju nižja sodišča povzemajo v istovrstnih postopkih. Ko je treba osebo namestiti v varovani oddelek SVZ, je zaradi njihove prezasedenosti ustavno vzdržna začasna rešitev, da oseba, ki je v psihiatrični bolnišnici, do zagotovitve ustreznejše rešitve ostane tam, čeprav akutnega zdravljenja več ne potrebuje. Sodišče prve stopnje torej z izpodbijanim sklepom nikakor ni prekoračilo svojih pooblastil. Pritožnica sicer upravičeno izpostavlja prakso ESČP, na katero se sklicuje v pritožbi, vendar pri tem pozablja, da gre v obravnavanem primeru zgolj za začasno rešitev, saj je sodišče odrejeni ukrep omejilo z datumom 2. 3. 2024. 9. Nasprotna udeleženka tako ostaja v varstvu pri pritožnici le za omejeno časovno obdobje. Razlog je potreba po stalni oskrbi in varstvu, ki ju zanjo ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Dejstvo, da pritožničina dejavnost ni namenjena varstvu in oskrbi takšnih oseb, ne more pretehtati nad potrebami nasprotne udeleženke v konkretnem primeru. Na prvem mestu je namreč varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V pritožbi ponujena namestitev nasprotne udeleženke v zavodu za prestajanje kazni zapora je očitno neprimerna, ker bi nesorazmerno posegla v ustavne pravice nasprotne udeleženke. Res je sicer, da pritožnica ni dolžna reševati sistemskega problema prezasedenosti SVZ, vendar pa tudi ni upravičena odklanjati začasne pomoči, ki jo glede na svoje zdravstveno stanje potrebuje nasprotna udeleženka. Pritožbena zahteva po njeni takojšnji namestitvi v SVZ je očitno nerealna, saj bi povzročila dejansko neizvršljivost sodnega sklepa.

**O pritožbi pritožnika:**

10. Tudi pritožnik se neutemeljeno upira sprejemu nasprotne udeleženke v svoj varovani oddelek. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje ta ukrep omejilo tako, da jo mora pritožnik sprejeti takoj (oziroma šele) ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih, pri čemer ukrep velja najdlje do 2. 3. 2024. Pritožnik se zato ne more braniti s trditvami o svoji prezasedenosti in čakalni vrsti. Sodišče prve stopnje je namreč ta dejstva pri svoji odločitvi upoštevalo in izbralo pritožnika med drugimi prav zato, ker so možnosti za sprejem nasprotne udeleženke pri njem zanjo najugodnejše. 11. Pritožnik torej ne more uspeti z ugovorom, da ne izpolnjuje vseh pogojev za sprejem, kot jih določajo predpisi o socialnem varstvu. Odločitev o tem, da se nasprotna udeleženka sprejme v varovani oddelek posebnega SVZ, ima zadostno oporo v psihiatričnem izvedenskem mnenju. Res je, da bo nasprotna udeleženka najbrž potrebovala varstvo in nadzor vse življenje, kar pa ne pomeni, da zato ni upravičena do namestitve v varovanem oddelku le oziroma niti za določen čas. Sklicevanje pritožnika, da tudi drugi posebni SVZ opravljajo enake storitve, ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju o namestitvi nasprotne udeleženke upoštevalo vse predpisane kriterije iz 79. člena ZDZdr. Tudi pritožbeno sklicevanje na omejene pritožnikove kadrovske kapacitete ni sprejemljivo, če pritožnik izpolnjuje pogoje za izvajanje verificiranega programa. Nenazadnje ima nasprotna udeleženke le skromne potrebe (nadzor na gibanjem in jemanjem predpisane terapije), zato njen sprejem v pritožnikov varovani oddelek ne more predstavljati varnostne grožnje. Tudi posebnih varovalnih ukrepov nasprotna udeleženka ne potrebuje. Tehtnih razlogov za dvom o strokovni usposobljenosti za ustrezno obravnavo nasprotne udeleženke pri pritožniku tako ni. Tudi ni mogoče odklanjati njenega sprejema zaradi zgolj hipotetične možnosti različnih konfliktov in neželenih dogodkov, na katere nakazuje pritožba.

12. Pritožbene trditve o odsotnosti pooblastila sodišča za sprejem osebe v odprto enoto SVZ in o nedopustnosti preskakovanja seznama čakajočih za sprejem so v kontekstu obravnavane zadeve nerazumljive, zato vsebinskega odgovora nanje ne omogočajo.

**Sklepno:**

13. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku ni bilo, drugih pa pritožbi opredeljeno ne uveljavljata. Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 142. členom Zakona o nepravdnem postopku in 30. členom ZDZdr).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019 in sklep istega sodišča II Ips 71/2019 z dne 27. 6. 2019.