Jedro

Tožnici je škoda nastala zaradi nespoštovanja invalidskih odločb s strani delodajalca. Tožena stranka po letu 2006, ko je tožnici naložila opravljanje zahtevnejših knjigovodskih del, ni več spoštovala odločb ZPIZ, s katerimi je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala fizično lažje in psihično nezahtevno delo v dnevnih izmenah s čim manj socialnimi kontakti s polnim delovnim časom, od leta 2008 dalje pa le s polovico delovnega časa. Znesek 3.000,00 EUR predstavlja, ob upoštevanju ugotovljenega obsega, trajanja in intenzivnosti duševnih bolečin ter polovičnega deleža vpliva ravnanj tožene stranke na zdravstveno stanje tožnice, pravično denarno odškodnino tako za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic.

Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da nosi stroške za izvedbo dokaza z izvedencem tožnica, saj so bili izpolnjeni pogoji iz 38. člena ZDSS-1, v skladu s katerim lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti razliko stroškov sodnega postopka v znesku 403,34 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožnici odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/1. točka izreka). V presežku (za razliko med prisojenim zneskom odškodnine in zahtevanim zneskom v višini 10.000,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (I/2. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne razliko stroškov sodnega postopka v znesku 154,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (I/2. točka izreka) in zoper odločitev o stroških (II. točka izreka) se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da pritožbeno sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z odmero višine odškodnine oziroma so le-ti med seboj v nasprotju. Navaja, da je tožena stranka ravnala naklepno in ne zgolj iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka „manipulirala z opisi delovnega mesta, ko jih je pošiljala ZPIZ-u v različnih fazah invalidskega postopka“ in je tožnici „dejansko nalagala drugačno delo, kot je bilo delo, za katerega je pridobila soglasje ZPIZ.“ Ne strinja se z višino prisojene denarne odškodnine za nastalo premoženjsko škodo. Meni, da ji pripada odškodnina tako za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, kakor tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so duševne bolečine zaradi kršenja tožničinih pravic iz delovnega razmerja v zvezi z invalidnostjo rezultirale v zmanjšanju njenih življenjskih aktivnosti, vendar pa je v nadaljevanju tožnici prisodilo denarno odškodnino le za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Navaja, da je v tožbi obširno navajala duševne bolečine, ki jih je utrpela zaradi ravnanja tožene stranke in ki so rezultirale v zmanjšanju njenih življenjskih aktivnosti. Opisala je trajanje in jakost duševnih bolečin ter na kakšen način je bila zaradi duševnih bolečin zmanjšana njena življenjska aktivnost. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je utrpela duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki tesnobe in duševnih epizod. Izvedenec je ocenil, da je bila stopnja duševnih bolečin od blage do hude, pri čemer naj bi duševne bolečine, ki so bile povezane z delovnim okoljem trajale do upokojitve 16. 5. 2012. Potrdil je, da je zaradi neprilagoditve delovnih razmer njenemu zdravstvenemu stanju trpela duševne bolečine vse do premestitve leta 2006. Posebej je poudaril, da so bile zaradi neprilagojenih delovnih pogojev depresivne epizode izrazitejše, bolj odporne na zdravljenje in so trajale dalj časa. Bile so tako hude, da je morala biti v bolniškem staležu, pa tudi na bolnišničnem zdravljenju. Posebej poudarja, da je prav zaradi hudih duševnih bolečin v letu 2012 celo poskušala storiti samomor, dvakrat je bila hospitalizirana na psihiatričnem oddelku UKC .... Iz mnenja izvedenca izhaja, da bi bila še sposobna za delo, če bi tožena stranka upoštevala odločbe ZPIZ in zaradi njenega nezakonitega ravnanja ne bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je bila invalidsko upokojena. Meni, da prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR ne more predstavljati pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela. Ne strinja se z mnenjem sodnega izvedenca, da je bil delež zdravstvenih težav tožnice v spornem obdobju iz naslova kršitve njenih pravic polovičen. Ni se strinjala s tem, da je izvedenec kot zunanje razloge njenih depresivnih epizod upošteval tudi nesporazume v zakonu ter hčerkino in očetovo bolezen. Navaja, da so se težave z njenim zdravstvenim stanjem začele poslabševati po letu 2005, ko ni bila več ustrezno razporejena, kar je pripeljalo do nove ocene pred IK v letu 2008, ko tožena stranka ponovno ni upoštevala odločbe ZPIZ. Težave so trajale vse do invalidske upokojitve v letu 2012. Oče in hči sta zbolela šele leta 2011, torej njuna bolezen nanjo ni mogla imeti vpliva, saj tožnica takrat ni bila več sposobna za delo in je že bila v bolniškem staležu ter vse do upokojitve v letu 2012 ni več delala. Prav tako je izvedenec popolnoma napačno kot razlog njenih težav navedel nesporazume v zakonu. Odtujitev od družine, ki jo je opisala psihiatru je bila posledica stiske, ki jo je doživljala zaradi razmer v delovnem okolju, ne pa eden izmed razlogov njene depresije. Če ne bi imela tako razumevajoče družine, bi bilo njeno zdravstveno stanje še slabše. Opozarja, da izvedenec prihaja sam s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da se je njeno zdravstveno stanje od 25. 8. 2005 dalje delno objektivno slabšalo zaradi domneve neprilagoditve njenih delovnih razmer pri toženi stranki oziroma zaradi domnevnega neupoštevanja omejitev pri delu, določenih v odločbah ZPIZ, hkrati pa navaja, da je tožnica morebiti zgolj subjektivno doživljala njene zdravstvene težave oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja. Meni, da je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da so bili v predmetni zadevi trije in ne le en narok. Napačno je ugotovilo, da so stroški za delo sodnega izvedenca le stroški tožeče stranke. Ker je prepričana, da bi morala v sporu uspeti s celotnim zahtevkom, se ne strinja tudi s tem, da ji je sodišče prve stopnje priznalo zgolj 30 % potrebnih stroškov, toženi stranki pa 70 %. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in katero uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso med seboj v nasprotju, prav tako sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela na delu pri toženi stranki in sicer v posledici dejstva, ker tožena stranka ni spoštovala odločbe ZPIZ z dne 14. 7. 2004, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in s katero ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala fizično lažje delo, psihično nezahtevno, samo v dnevnih izmenah, s čim manj socialnimi kontakti, s polnim delovnim časom, od 15. 6. 2004 dalje. Tožena stranka je omejitve upoštevala do leta 2006, ko je tožnica dejansko začela opravljati zahtevnejša knjigovodska dela. Tožena stranka ni spoštovala tudi odločbe ZPIZ z dne 27. 2. 2008, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in s katero ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, s podanimi omejitvami, in sicer fizično lažje delo, psihično nezahtevno, samo v dnevnih izmenah, s čim manj socialnimi kontakti, s polovico delovnega časa, od 20. 2. 2008 dalje. Ker tožena stranka tožnici ni zagotovila delovnega mesta, skladnega z odločbama ZPIZ, je morala tožnica od leta 2006 do invalidske upokojitve 16. 5. 2012 opravljati neustrezno delo. Tožnici se je zaradi takšnega ravnanja tožene stranke zdravstveno stanje poslabšalo. Vtožuje odškodnino v višini 10.000,00 EUR.

7. Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: da je podano protipravno ravnanje povzročitelja škode, da je nastala pravno priznana škoda, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo pravno priznano škodo, ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek (pravno priznane) škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde), pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

8. Po opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dejansko tožnici nalagala drugačno delo, kot je bilo delo, za katerega je pridobila soglasje ZPIZ, da je ustrezno, glede na invalidnost tožnice in omejitve pri njenem delu ter glede na opis, ki ga je posredovala ZPIZ glede dela, ki bi ga naj tožeča stranka opravljala. Zaključilo je, da je tožena stranka ravnala protipravno in nedopustno zoper tožnico, kršila njene pravice, ki so ji šle kot delovni invalidki, predvsem pravico do dela na ustreznem delovnem mestu, kjer bi dejansko opravljala delo v skladu z omejitvami v zvezi z njeno invalidnostjo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanih prič in mnenja sodnega izvedenca psihiatra ugotovilo obstoj škode v obliki duševnih bolečin tožnice zaradi kršenja njenih pravic iz delovnega razmerja v zvezi z invalidnostjo, ki so rezultirale v zmanjšanju njenih življenjskih aktivnosti. Prav tako je ugotovilo, da je podana vzročna zveza med protipravnimi ravnanji tožene stranke v zvezi z delom, ki ga je po nastanku invalidnosti, predvsem od leta 2006 dalje, do invalidske upokojitve, tj. 16. 5. 2012 dejansko opravljala tožnica in njenimi zdravstvenimi težavami.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da temelj odškodninske odgovornosti ni sporen. Pritožba zgolj meni, da je tožena stranka kršila pravice tožnice iz delovnega razmerja naklepno in ne „najmanj iz malomarnosti“ kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na obstoj elementov odškodninskega delikta. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki izhaja iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke, in sicer, da je bil delež zdravstvenih težav tožnice v spornem obdobju iz naslova kršitve njenih pravic zgolj polovičen. V pritožbi ponavlja pripombe, ki jih je podala že na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je imelo po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj objektivizirane in prepričljive podlage, da je mnenju izvedenca v celoti sledilo. Izvedenec je na podlagi psihiatrične zdravstvene dokumentacije tožnice in osebnega pregleda tožnice ugotovil znake ponavljajoče se depresivne motnje. Ugotovil je da se tožnica 11 let zdravi pri psihiatrih zaradi depresivnih epizod, trenutna epizoda je bila blaga. Nadalje je ugotovil, da je bila povod za prvo depresivno epizodo izguba sina ter da so bili zunanji razlogi za kasnejše depresivne epizode številni, razmere na delovnem mestu, delodajalčevo neizpolnjevanje odločbe invalidske komisije, nesporazumi v zakonu ter hčerkina in očetova bolezen. Prepričljivo je pojasnil, da so na poslabšanje duševne motnje, ki se je razvila pri tožnici pomembno vplivali vsi dejavniki, ki jih ni mogoče ločiti, in sicer poleg razmer na delovnem mestu in poleg delodajalčevega neizpolnjevanja odločb invalidske komisije, še nesporazumi v zakonu ter hčerkina in očetova bolezen. Tožnica je v pripombah zoper podano mnenje sicer navajala, da sta oče in hči zbolela šele leta 2011 in da njuna bolezen nanjo ni mogla imeti vpliva, saj tožnica takrat ni bila več sposobna za delo in je že bila v bolniškem staležu. Prav tako je navajala, da je izvedenec popolnoma napačno kot razlog njenih težav navedel nesporazume v zakonu in da delež vpliva ravnanj tožene stranke na tožničino zdravstveno stanje ni bil zgolj polovičen. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi vztrajal pri podanem mnenju in pojasnil, da je bil v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice družinski dejavnik izjemno pomemben in da je zelo majhna verjetnost, da bi nekdo tako hudo dekompenziral zgolj zaradi razmer v službi, kot je bilo to v primeru tožnice. Vztrajal je pri tem, da na celoten tok bolezni ni izključno vplivalo le delovno okolje in premestitev na drugo delo ter da je imelo delovno okolje na tožničino stanje polovičen vpliv. Pritožba tako neutemeljeno vztraja, da bi moral izvedenec delež zdravstvenih težav, ki izhajajo iz neupoštevanja omejitev tožene stranke opredeliti v višjem deležu. Pritožba sicer navaja, da je izvedenec očitno izhajal iz netočnih podatkov o razmerah v domačem okolju, pri čemer pa teh netočnih podatkov določneje ne opredeli.

11. Izvedenec je ocenil, da so se pretrpljene duševne bolečine tožnice odražale v depresivnih epizodah, od blage do hude. Ocenil je, da je del duševnih bolečin tožnice, ki je povezan z njenim delovnim okoljem, trajal vse do upokojitve 16. 5. 2012. Menil je, da je zdravstveno stanje tožnice kompenzirano in zazdravljeno, saj ob pregledu ni ugotavljal več duševnih bolečin. Upošteval je tudi navedbo tožnice, da bi bila sposobna za ponovno vključitev v delovni proces, v kolikor bi bili pogoji dela ustrezni. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo nujnost objektivizacije na eni strani in konkretne okoliščine obravnavanega primera, in sicer obseg, intenzivnost duševnih bolečin (blage do hude depresivne epizode) in trajanje duševnih bolečin tožnice (predvsem od leta 2006 dalje do invalidske upokojitve) ter pomen prizadete dobrine, upoštevaje polovični delež vpliva ravnanj tožene stranke na zdravstveno stanje tožnice. Menilo je, da pravična denarna odškodnina znaša 3.000,00 EUR ter tožnici prisodilo navedeni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo obstoj pravno priznane škode v obliki duševnih bolečin tožnice zaradi kršenja njenih pravic iz delovnega razmerja v zvezi z invalidnostjo, ki so rezultirale v zmanjšanju njenih življenjskih aktivnosti, na koncu obrazložitve pa je zapisalo, da standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine tožnice zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja, ustreza znesek odškodnine iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je upoštevaje 179. člen OZ nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti treba ločiti od nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Četudi se sodišče prve stopnje v 58. točki obrazložitve, kjer je odmerilo višino odškodnine ni izrecno ponovno sklicevalo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je očitno, da je tožnici odmerilo odškodnino po obeh postavkah (torej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic), saj je v 53. točki obrazložitve ugotovilo obstoj pravno priznane škode v obliki duševnih bolečin zaradi kršenja njenih pravic iz delovnega razmerja v zvezi z invalidnostjo, ki so rezultirale v zmanjšanju njenih življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče meni, da znesek 3.000,00 EUR, upoštevaje ugotovljen obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin ter polovičen delež vpliva ravnanj tožene stranke na zdravstveno stanje tožnice, predstavlja pravično denarno odškodnino tako za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic.

13. Glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje tožnici, upoštevaje vrednost spornega predmeta 10.000,00 EUR, pravilno priznalo nagrado za narok na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) po tarifni št. 3102 v višini 378,00 EUR. Pritožba neutemeljeno vztraja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bili v predmetni zadevi trije naroki in ne le en. Nagrada za narok po tarifni št. 3102 se v skladu z ZOdvT prizna, če je bil narok opravljen in se ne poviša, če je bilo opravljenih več narokov. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno odločilo, da nosi stroške za izvedbo dokaza z izvedencem tožnica. V skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, nadaljnji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu z 38. členom ZDSS-1 plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke v znesku 797,39 EUR naložilo delodajalcu, tj. toženi stranki. Sodišče prve stopnje teh stroškov ne bi smelo prišteti ugotovljenim potrebnim stroškom sodnega postopka tožnice, kar pomeni, da ti znašajo 985,15 EUR in ne 1.782,54 EUR. Tožnica je tako upravičena do povrnitve 30 % od 985,15 EUR (295,55 EUR) in do stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem v znesku 797,39 EUR, torej skupaj 1.092,93 EUR. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo potrebni stroški sodnega postopka tožene stranke 985,15 EUR in da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 70 % od tega zneska, kar znese 689,60 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožnici povrniti razliko stroškov sodnega postopka v višini 403,33 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 5. alinee 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi ter naložilo toženi stranki, da tožnici povrne razliko stroškov sodnega postopka v znesku 403,34 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. V preostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica je s pritožbo sicer delno uspela, vendar je pritožbeno sodišče zaključilo, da gre za neznaten uspeh (tožnica je uspela zgolj z delom pritožbe, ki se je nanašal na stroške, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).