Jedro

Za odmero cene izvršiteljeve storitve po vrednosti predmeta se pri izterjavi denarne terjatve vzame vrednost izterjane glavnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje priznalo izvršitelju D.M. nagrado za opravljeno delo v znesku 7.676,64 SIT. Kar je izvršitelj zahteval več, je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del se pritožuje izvršitelj D.M. Bistvo pritožbe je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 9. člen Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS št. 32/2000, v nadaljevanju Pravilnik), ko je vrednost terjatve določilo v znesku 57.169,30 SIT (višina izterjevane glavnice), ne pa vrednost celotne denarne terjatve, sestavljene iz glavnice, obresti in izvršilnih stroškov, v skupnem znesku 231.142,12 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Za odmero cene izvršiteljeve storitve po vrednosti predmeta se uporabi vrednost terjatve, ki jo v posamezni izvršilni zadevi ugotovi sodišče (9. člen Pravilnika). Sodišče je torej tisto, ki določi vrednost terjatve, od katere se bo odmerila cena izvršiteljeve storitve. Zmotno je zato stališče pritožbe, da je sodišče pri določitvi vrednosti terjatve vezano na pojasnilo izvršilnega odbora Zbornice izvršiteljev (da je vrednost terjatve v primeru izterjave denarne terjatve seštevek glavnice, stranskih terjatev in izvršilnih stroškov). Na pojasnilo Zbornice izvršiteljev sodišče ni vezano, ker je določilo 9. člena Pravilnika, da vrednost terjatve ugotovi sodišče, jasno. Iz istega razloga sodišče tudi ni vezano na navodilo Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije št. 071-10-1/00 z dne 10.8.2000. V 9. členu pravilnika niso določeni kriteriji za ugotovitev višine vrednosti terjatve. Izhajajoč iz dejstva, da je pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev, tarifa, ki se obračunava na podoben način kot taksna in odvetniška tarifa, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tudi vrednost terjatve v smislu 9. člena Pravilnika potrebno ugotavljati na podoben način, kot se ugotavlja vrednost terjatve v taksni in odvetniški tarifi. Na podlagi 2. odstavka 18. člena Zakona o sodnih taksah, tarifne št. 21 odvetniške tarife v povezavi z 39. členom Zakona o pravdnem postopku pa se kot vrednost vzame vrednost glavnega zahtevka, obresti in druge postranske dajatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

V 1. točki 16. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ je določeno, da izraz "terjatev" označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve. Citirano določilo je splošna opredelitev pojma terjatve, torej pravice, do katere je upravičen upnik. Iz tega sledi, da ni nujno, da sta pojem terjatve iz 1. odstavka 16. člena ZIZ in pojem vrednost terjatve, ki jo ugotovi sodišče iz 9. člena pravilnika, identična. Če bi zakonodajalec hotel, da se cena izvršiteljeve storitve obračunava od zneska celotne upnikove terjatve (glavnice in stranskih terjatev), potem bi v pravilniku to tudi tako določil. Ker ni, ampak je prepustil ugotovitev vrednosti terjatve sodišču, je utemeljen sklep, da pojma terjatve iz 1. odstavka 16. člena ZIZ in vrednosti terjatve iz 9. člena pravilnika nista identična. Zakaj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je kot vrednost terjatve vzeti vrednost glavnice, ki se je izterjevala, je pritožbeno sodišče že pojasnilo zgoraj. Pritožbo izvršitelja je pritožbeno sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.