Jedro

Toženec je tožnico izločil iz uporabe solastne hiše. Ni odločilno, ali je od uporabe celotne stvari imel objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo. Drugačna razlaga - samo o dejanski koristi - bi bila v nasprotju z določbo prvega odstavka 18. člena ZOR, ki terja na obligacijskem področju od vsakogar, da ravna gospodarno, na stvarnopravnem področju pa nalaga nedobrovernemu posestniku, da povrne tudi vrednost plodov, ki jih je opustil obrati (drugi odstavek 39. člena ZTLR).

Morebitna porazdelitev obveznosti staršev do skupnih otrok na podlagi določb (ZZZDR) ni pravno upoštevna in je lahko le stvar drugega postopka. Omenjene preživninske in druge obveznosti do skupnih otrok je mogoče uveljaviti v skladu z določili 51. do 62. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati na račun uporabnine za stanovanje in poslovni prostor v solastni stanovanjski hiši znesek 4.156.712,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (za nadaljnjih 4.556.560,00 SIT) je zavrnilo. Pri tem je ugotovilo, da na račun uporabnine za stanovanjski prostor toženec za čas od oktobra 1987 do vključno septembra 1999, torej za 144 mesecev, dolguje tožnici 2.030.054,40 SIT (upoštevaje, da je tožnica solastnica nepremičnine do 2/5), za poslovni del pa za enako obdobje 3.125.030,40 SIT. Od navedenega zneska je odštelo že plačano najemnino v znesku 850.200,00 SIT, ki jo je glede na dan sojenja valoriziralo na znesek 998.372,00 SIT.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu (glede zneska 4.556.560,00 SIT) ter v izreku o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v njenem obsodilnem delu, torej v odločitvi, da mora toženec tožnici plačati znesek 4.156.712,00 SIT.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v celoti, torej tudi v delu, ko je bila njena pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnjena, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Razlogom izpodbijane sodbe očita, da so v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi: ni res, da bi A. M. bila tretja oseba, saj je hčerka pravdnih strank. Toženec je hčerkama pravdnih strank A. M. in T. Š. omogočil brezplačno bivanje v hiši, tožnica pa temu ni nasprotovala, niti ni med to pravdo v tej smeri karkoli navajala. Poleg tega je A. M. v spornem času študirala, zaposlila pa se je šele koncem leta 1988. Ne držijo torej ugotovitve izpodbijane sodbe, da pravdni stranki nista imeli obveznosti do šolajočih se hčera. Končno pa hčerkama ni bilo potrebno spraševati staršev, ali lahko živita v hiši, saj je šlo za njun dom. Toženec torej ni pridobil nobene koristi, saj je bila hiša ali prazna, ali pa v uporabi skupnih hčera. Tako tožnica ni dokazala, da je toženec uporabljal njen del nepremičnine in da je od te uporabe imel koristi. Toženec vztraja tudi pri ugovoru zastaranja glede razširjenega zahtevka. Prilagajanje višine najemnine tržnim razmeram predstavlja postavitev novega tožbenega zahtevka, zaradi česar je razširjeni tožbeni zahtevek že zastaral. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Tožničin zahtevek temelji na določbi 219. člena ZOR, torej na nadomestitvi koristi, ki jo je toženec imel od uporabe njej solastnega dela nepremičnine. Pri tem uveljavlja nadomestilo koristi iz dveh naslovov: toženec naj bi uporabljal 2/5 njej solastnega dela tako za poslovno dejavnost kot tudi za stanovanjske namene. Omenjeni dve postavki sta ločeni glede na tožbeno trditveno podlago, kot tudi na postopek dokazovanja in sodnega odločanja. Sodišče prve stopnje se je v okviru tožbenih navedb opredeljevalo v obsegu ugotavljanja višine pridobljene koristi za čas od oktobra 1987 do vključno septembra 1999, torej za 144 mesecev. Navedeno obdobje (revizijska trditvena podlaga ga ne izpodbija), spada v okvir dejanskih ugotovitev. V navedeni okvir je treba uvrstiti tudi rezultate dokazovanja, ki se nanašajo na tržno najemnino za poslovni in stanovanjski del, pri čemer je najemnina za poslovni del izračunana v soodvisnosti od najemnine za stanovanjski del hiše. Tako je ugotovljeno, da zanašata 2/5 tržne najemnine za poslovni del 21.701,60 SIT na mesec, kar za 144 mesecev znese 3.125.030,40 SIT, medtem ko tržna najemnina za stanovanjski del v okviru 2/5 za isto obdobje znese 14.097,60 SIT na mesec, za 144 mesecev pa 2.030.054,40 SIT.

Revizijske navedbe po svoji vsebini izpodbijajo le ugotovitev, ki se nanaša na določitev nadomestitve koristi, ki jo je toženec imel od uporabe stanovanjskega dela hiše. Višina koristi od poslovnega dela niti glede temelja, niti glede njenega obsega ni posebej izpodbijana. Ne glede na to revizijsko sodišče ob presoji pravilnosti te odločitve v skladu z določbo 371. člena ZPP ugotavlja, da je v tem okviru materialno pravo pravilno uporabljeno, zaradi česar v tem obsegu revizija ni utemeljena (378. člen ZPP). Toženec je torej tožnici dolžan za sporno obdobje nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe njej solastnega dela nepremičnine zaradi svoje poslovne dejavnosti, v znesku 3.125.030,40 SIT. Ker pa je iz tega naslova tožnici dne 20.01.1997 že plačal znesek 850.206,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje valoriziralo na znesek 998.372,00 SIT, je dolžan tožnici plačati še razliko v znesku 2.126.658,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.05.2001 dalje do plačila.

Revizija pa tudi v ostalem delu ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve (v pretežni meri so neosporavane, revizijsko pa jih glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP niti ni mogoče izpodbijati) so za pravilno uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pa tudi lastninskopravnih predpisov (Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR) raziskane v zadostnem obsegu. Tožnici je bila onemogočena uporaba njej solastnega dela stanovanjsko-poslovnega objekta v spornem času od oktobra 1987 do septembra 1999, torej za 144 mesecev. Dne 12.12.1985 je toženec na hiši zamenjal vse ključavnice in ji s tem fizično onemogočil vstop v hišo. Tako stanje je trajalo do 13.12.1999, ko ji je izročil ključe vhodnih vrat. Navedene ugotovitve omogočajo sklepanje, da je toženec tožnici protipravno onemogočal uporabo njene lastnine. Na uporabo njej solastnega dela nepremičnine torej tožnica ni imela vpliva, pri čemer tudi nihče ne zatrjuje, da je glede načina uporabe objekta morda dala kakršnokoli soglasje. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je torej v tem obdobju toženec s celo hišo sam razpolagal, zaradi česar je bil neupravičeno obogaten. Stanovanjske prostore je dajal v uporabo tudi hčerkama pravdnih strank A. M. in T. Š.. Uporaba tuje stvari v svojo korist (219. člen ZOR) predpostavlja izostanek imetnikovega soglasja. Navedeno zakonsko določbo je treba razlagati po njenem namenu, ki je v tem, da prikrajšani, torej tožnica, dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega (toženca) pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa se tega iz kakršnegakoli razloga ni poslužil. Pomembna je torej predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Prvenstvena obveznost vsakega lastnika je, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon in da se vzdržuje kršitve lastninske pravice drugega (3. člen ZTLR), kar velja tudi v razmerju do solastnika (prvi odstavek 14. člena ZTLR). Toženec je tožnico izločil iz uporabe solastne hiše. Ni odločilno, ali je od uporabe celotne stvari imel objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo. Drugačna razlaga - samo o dejanski koristi - bi bila v nasprotju z določbo prvega odstavka 18. člena ZOR, ki terja na obligacijskem področju od vsakogar, da ravna gospodarno, na stvarnopravnem področju pa nalaga nedobrovernemu posestniku, da povrne tudi vrednost plodov, ki jih je opustil obrati (drugi odstavek 39. člena ZTLR). Zato je nepomembno, ali je toženec v spornem obdobju solastno hišo uporabljal v celoti ali ne, ves čas ali samo včasih. Nase je namreč prevzel tveganje, ali mu bo hiša prinašala korist ali ne. V obravnanem primeru je korist bila pravilno ugotovljena v višini deleža najemnine za stanovanjske prostore.

Ni torej odločilno, da je toženec v delu spornega obdobja prihajal v stanovanjsko hišo le zaradi uporabe njenega poslovnega prostora ali iz drugih namenov gospodarjenja s hišo, niti ni odločilno, da sta v hiši prebivali hčeri pravdnih strank. Revizijske trditve, ki se nanašajo na pravno razlago, po kateri bi tožnica ne mogla biti upravičena do ustrezne uporabnine za obdobje, ko sta hčeri odraščali ali se šolali, po eni strani pomenijo navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, ki ni dovoljeno (372. člen ZPP), po drugi strani pa tožena stranka z njimi posega na področje, ki z obligacijskopravno vsebino tožbenega zahtevka, temelječo na določbi 219. člena ZOR, glede na procesno ravnanje obeh pravdnih strank v tej pravdi ne more imeti neposredne povezave. Obseg trditvenih izvajanj obeh pravdnih strank in njuno procesno ravnanje ne omogoča morebitnega zmanjševanja ali celo zavrnitve toženčeve obligacijskopravne obveznosti zaradi porazdelitve preživninskih obveznosti pravdnih strank do skupnih otrok. V tem sporu, katerega pravna podlaga je v določbi 219. člena ZOR, morebitna porazdelitev obveznosti staršev do skupnih otrok na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ni pravno upoštevna in je lahko le stvar drugega postopka. Omenjene preživninske in druge obveznosti do skupnih otrok je mogoče uveljaviti v skladu z določili 51. do 62. člena ZZZDR, v okviru obravnavane pravde pa glede na trditveno gradivo in procesna razpolaganja ne morejo biti predmet obravnave.

Opisani razlogi zavračajo tudi revizijsko tezo, po kateri bi že v nasprotju s podatki spisa opredeljena ugotovitev o A. M. kot tuji osebi, čeprav je hčerka pravdnih strank, narekovala ugoditev reviziji in razveljavitev izpodbijane sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana (med drugim) le tedaj, če se nasprotje med razlogi sodbe in ugotovitvami v postopku nanaša na odločilna dejstva. Glede na opisano pravno razlago pa na odločitev ni mogla vplivati napačna navedba o statusu A. M.: ker je presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi, pravilna tudi ob upoštevanju, da je A. M. hči pravdnih strank, navedeno nasprotje v izpodbijani sodbi ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih.

Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja tožbenega zahtevka. Ob vložitvi tožbe v letu 1989 še ni potekel petletni zastaralni rok (371. člen ZOR). Res je, da je tožeča stranka med pravdo prilagajala višino tožbenega denarnega zahtevka inflaciji in spreminjanju tržnih razmer, pogojenih tudi z inflacijo, vendar s tem ni postavila novega zahtevka, ki bi temeljil na drugačni pravni in dejanski podlagi.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP