Jedro

Ker je tožeča stranka dokazala, da je na spornem delu zemljišča kosila travo, rezala grmičevje in vezala butare, je s tem dokazala posest na stvarjo in ima ob nespornih drugih odločilnih dejstvih pravico zahtevati varstvo pred motenjem posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je toženec motil posest tožeče stranke na parceli št. 132. k.o. K., s tem da je januarja 1993 na zahodni strani tega zemljišča, ob sredini parcele proti jugu, vzdolž zemljišča št. 135 k.o. K., posekal štiri hrastova, tri jesenova, eno lipo in eno jelšovo drevo. Tožencu je v bodoče prepovedalo taka in podobna ravnanja, s katerimi bi posegal v tožničino posest ter mu naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče opre svojo odločitev na izpoved tožeče stranke in njenih prič, izpoved tožene stranke in njenih prič pa zavrne, češ da niso verjetne. Objektivnih ugotovitev ogleda pri dokazni oceni pa ne upošteva. Tako je ogled na kraju samem jasno pokazal, da tožnica že dalj časa svojega zemljišča ne uživa, saj je parcela popolnoma zaraščena in zanemarjena. Toženec pa materin travnik redno kosi in vzdržuje. Tožeča stranka je priznala, da kisle trave ne more uporabljati za steljo. Istočasno pa sta dokazovala, da sta uživala sporni del, to je ozko grbino vzdolž meje s parcelo toženčeve matere, s košnjo trave, grabljenjem listja in s tem, da sta delala butare. Tako se takšna izpoved pokaže kot izmišljena. Sodišče je sicer ogled opravilo, ko je tam še ležal sneg, ki je zapadel nekaj dni prej, vendar je bilo videti razliko med rastjem podrasti na tožničinem zemljišču in tiste podrasti, ki je na parceli toženčeve matere. Toženec pa v dokaz prilaga fotografije. Če bi držale trditve tožeče stranke, bi bil možen dostop in dovoz na parcelo. Prepričljivost priče L., češ da je leta 1994 in 1995 na spornem zemljišču odstranjeval grmovje in 1994 pomagal K. grabiti pokošeno travo, izpodbijajo fotografije, kjer se vidi, da se na tem zemljišču ni nič sekalo ali odstranjevalo. Tudi A. K. je povedal, da po vloženi tožbi ni več kosil. Za sodišče je zlasti prepričljiva izpoved C. D. Ta je izpovedal, da je sicer tožničinemu očetu pred več kot 20 leti pomagal pripravljati drva in butare, da pa so K-jevi 8 do 10 let pred tem sporno zemljišče nehali kositi. O sami posesti torej ta priča ne ve nič povedati. Tudi priča V. o dejanski posesti ne ve nič. Po drugi strani pa sodišče izpoved toženca in njegovih prič odpravi na kratko. Za R. V. je sodišče štelo, da ni verodostojen kot priča zato, ker na sporni svet od svojega doma ne vidi. Tudi nobena od tožničinih prič, ki so doma v B., na sporni svet ne vidijo od svojega doma. V. R. je jasno izpovedal, da je toženčev oče dovolil njegovi materi uživati grmovje, da je kot otrok delal butare. Ta izpoved je ostala neocenjena. Enako je bilo s pričevanjem Š.

R., kot lastnice zemljišča, na katerem je raslo sporno drevje.

Povedala je, da je leta 1966 mejo med zemljiščema predstavljala voda, dokler sosed kanala ni prestavil. Povedala je tudi, da je butare na sosednjem zemljišču delal tožničin oče in da tožnica spornega dela zemljišča ni imela v posesti. Toženec je znal pokazati, kako je prej tekla voda.

Tožnica pa je kazala, da naj bi voda včasih tekla po vrhu grbine.

Toženec prilaga kopije katasterskega načrta, s katerega se vidi, da je potok vrisan v katastru. Sodišče je sicer v dokaznem postopku vpogledalo v nepravdni spis N 49/91, vendar ga ni ocenilo. Iz spisa bi ugotovilo, da je tožeča stranka tista, ki sili v mejo in last toženčeve matere. Meja prej ni bila sporna, ampak je šele od poseka dalje. Nikoli med pravdnima strankama ni bilo sporne meje.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama je sporno le eno relevantno dejstvo in sicer ali je tožeča stranka februarja 1993 bila posestnica spornega dela zemljišča na parcelni št. 132 k.o. K., na katerem je toženec posekal nekaj dreves. Gre torej za dejstvo, ki je relevantno na podlagi 75. čl. ZTLR.

Posest stvari ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo ali tisti, ki izvršuje dejansko oblast na stvarjo preko koga drugega na opisan način (primerjaj 70. čl. ZTLR).

Tožeča stranka je svojo posest dokazovala s tem, da je trdila, da je njena družina grabila listje, odstranjevala grmičevje in drugo rastje. To naj bi počeli do spornega dogodka, po vložitvi tožbe pa so sekali le še občasno. Te trditve tožeče stranke in njenega moža, ki je bil zaslišan kot priča, to je A. K., je potrdila priča D. L. Ta je sicer izpovedal, da je pomagal po letu 1970. Mislil pa je, da je nazadnje pomagal leta 1994 ali leta 1995. Tožničine navedbe je potrdila tudi priča C. D., ki je delala že s tožničinim očetom.

Zraven je bila tudi 8 do 10 let nazaj in pomagala tožničini družini, ko so vlačili drobno drevje in iz njega delali butare. Tudi priča J. V. je povedal, da je sporno zemljišče in drevesa na parceli, ki je last K. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stran, in ki sta izpovedala, da tožnica posesti na spornem zemljišču ni imela. Pri tem je sodišče pojasnilo, zakaj tema pričama ni sledilo. Oba sta izpovedovala v zvezi s posestjo tožeče stranke in sodišče je ugotovilo, da V. R. spornega dela zemljišča ne vidi iz svojega doma, toženca pa le toliko, kadar gre mimo. Zato je sodišče štelo, da to še ne pomeni, da bi priče izpovedale, da tožnica ali njena družina opravljajo dela na spornem delu zemljišča, to je na grbini. Če sodišče dela izpovedbe ni ocenilo, je očitno štelo, da so drugi dokazi ocenjeni posamično in nato skupaj tako močni, da na to dokazno oceno drug dokaz ne more vplivati. Ne glede na to pa je treba dodati, da je uporabo nekega zemljišča pred nastalim motenjem posesti treba ocenjevati sicer v daljšem časovnem obdobju, vendar ne tako dolgem, kot je izpovedovala priča R. V. Le v ilustracijo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je iz spisa na listovni št. 55 razvidno, da je priča rojena 1916, ter da je izpovedovala o okoliščinah, ko je bila stara 14 let. Ker je bilo motenje posesti storjeno 1993 leta, navedba priče o tem, kaj je toženčev oče naročal njenim staršem, ne morejo biti povsem relevantne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo to izpoved kot v sklepu.

Enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vpogleda v nepravdni spis N 49/91. Pritožba trdi, da bi iz tega spisa sodišče ugotovilo, da tožnica sili v zemljišče, ki je last toženčeve matere. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora sodba vsebovati razloge o odločilnih dejstvih. A contrario, to pomeni, da ni treba ocenjevati vseh dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo, pa štelo za neodločilna.

Nepravdni spis, ki je priložen k temu spisu, še ni pravnomočen.

Nanaša se na predlog tožeče stranke, ki je zahtevala ureditev meje s toženčevo materjo. Gre tudi za parcelo št. 141/1 in ni omenjena parcela št. 132 k.o. K. Iz spisa tudi ni moč ugotoviti, kar trdi pritožba, da kdo sili v sosednjo parcelo. Ta dokaz ne bi mogel spremeniti rezultata te pravde v korist tožene stranke. Treba je še dodati, da je bil nepravdni postopek pričet 1991 leta, sporni dogodki pa so se zgodili leta 1993, zato teh postopkov tudi ni mogoče časno primerjati.

Pritožba nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na oceno pričevanja priče L. Res je priča izpovedal, da misli, da je nazadnje pomagal 1994. ali 1995. leta pri odstranjevanju grmovja, priča A. K. pa je izpovedal, da so sekali na spornem zemljišču le še občasno. Vendar s tem še ni razvrednoteno pričevanje priče D. L. Tožeča stranke je namreč dokazovala, da je pred spornim dogodkom sicer uporabljala sporno zemljišče, vendar v obsegu kot so opisana dela. Zato ni mogoče ocenjevati posameznih izpovedb prič tako, da bi bile relevantne lahko le takrat, če bi se povsem časovno skladale z opisovanjem posamičnih košenj, čiščenja spornega dela zemljišča, opravljanja del in podobno. Poleg tega je treba zaslišanje vseh prič oceniti tudi v povezati z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je to pravilno opravilo, zato ni pravilno izhodišče tožeče stranke, ki v pritožbi skuša z iztrgovanjem posamičnih delov izpovedb izničiti verodostojnost izvedenih dokazov in dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Pritožba se tudi obširno ukvarja s stanjem spornega dela zemljišča v času ogleda oziroma prilaga pritožbi fotografije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ogled opravljen 24.3.1998 (list. št. 35 in naslednje), motitveno dejanje pa je bilo leta 1993. Zato je težko na podlagi teh zaznamb pet let pozneje ugotoviti stanje o motenju posesti. Pač pa je sodišče na podlagi ogleda ob navzočnosti strank ugotovilo, kje je sporno zemljišče in kako ga stranki pokažeta. Poleg tega si je sodišče samo ogledalo kraj dogodka in s tem dobimo predstavo o zemljišču (primerjaj tudi člen 127 ZPP). Fotografije, ki so nastale nekaj let kasneje kot je bilo sporno motenje, pa na dokazno oceno glede še spornega dejstva, to je izvajanje posesti pred motenjem, ne morejo vplivati. Res je tudi, da sama izpovedba priče (na primer priče V.) o tem, kaj je slišala glede uporabe zemljišča, ne more biti edino odločilno dejstvo. Vendar je sodišče prve stopnje ta dokaz ocenilo skupaj z drugimi in nato pravilno naredilo oceno o posesti spornega dela zemljišča. Sodišče je tudi ocenilo pričevanje toženčeve matere, to je Š. R., ki je lastnica sosednjega zemljišča. Priča je namreč trdila, da tožnica posesti na spornem delu zemljišča ni izvajala. Pri tem pa priča ni mogla biti stalno prisotna na tem zemljišču in zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tožeča stranka lahko sama ali z družinskimi člani opravljala dela, katere je zatrjevala, pa čeprav je priča pri tem ni videla. Posest nad stvarjo je treba razlagati v zvezi z okoliščino, za kakšno stvar gre. Sporni del zemljišča je grbina, gospodarsko ni posebno zanimiva in je na takem zemljišču mogoče opravljati dela, ki so možna. Tožeči stranki je uspelo dokazati, da je takšna dela opravljala. Dejstvo, da je pri tem kakšna priča ni videla, ne more vplivati na dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Na koncu pritožba še ponuja dokaz in sicer mapno kopijo, iz katere se vidi, kako je svoj čas tekla voda, saj je priča Š. R. povedala, da je še leta 1966 meja med zemljiščema predstavljala voda, dokler sosed kanala ni prestavil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre ponovno za okoliščine, ki se nanašajo na čas daleč pred motenjem posesti. Zato takšen dokaz, ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov, ne more spremeniti rezultata te pravde.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (ostala pravno odločilna dejstva namreč niso bila sporna), pri tem pa ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).