Jedro

Eksplicitni razlogi v sodbi o prikrajšanju lastnika stvari niso vselej nujno potrebni. To je odvisno od vsebine in pravne upoštevnosti ugovornih trditev nasprotne stranke v smeri morebitne odsotnosti ali neadekvatnosti lastnikovega prikrajšanja na primer glede na njegov odnos do stvari in njegovo voljo, ali morda glede na način, obseg, čas oziroma trajanje uporabe tuje stvari in podobno.

Izrek

Revizija se v delih zoper

1. sklep sodišča druge stopnje o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje glede odločitve pod tč. I./1. in 2. izreka prvostopenjske odločbe in

2. sodbo sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve pod tč. II./1. in 4. izreka prvostopenjske odločbe z a v r ž e ; V ostalem se revizija (zoper sodbo sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve pod tč. II./2. izreka prvostopenjske odločbe) z a v r n e.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom med drugim dopustilo spremembo tožbe tožnika z dne 23.3.2001 in 7.3.2005 (tč. I./1. izreka prvostopenjske odločbe) ter zavrnilo predlog tožencev za prekinitev postopka (tč. I./2. izreka prvostopenjske odločbe). S sodbo pa je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevku tožnika in tožencem naložilo, da se morajo izseliti iz hiše Ljubljani, stoječe na parceli št. 2015 k.o. ..., in sicer iz prostorov, ki jih zasedajo – to je iz celotne hiše, razen sobe s sanitarijami in kuhinjo v prizidku nad garažo, ki jih uporablja tretja oseba – ter v tem obsegu izpraznjeno hišo izročiti tožniku (tč. II./1. izreka prvostopenjske odločbe), ter da so nerazdelno dolžni plačati tožniku uporabnino za navedeno nepremičnino v znesku 9,033.072 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (tč. II./2. izreka prvostopenjske odločbe), medtem ko je presežni obrestni zahtevek tožnika zavrnilo (tč. II./3. izreka prvostopenjske odločbe); zavrnilo pa je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe prvega toženca, s katerim je sledni terjal naj se ugotovi, da je solastnik nepremičnine vl. št. 1784 k.o. ..., parc. št. 2015 – hiša 126 m2 z dvoriščem v izmeri 229m2 do ½ in da mu je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) dolžan izstaviti temu ustrezno listino za vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo (tč. II./4. izreka prvostopenjske odločbe), upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid pa je tožencem naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 566.920 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (tč. II./5. izreka prvostopenjske odločbe).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in v z njo izpodbijanih delih potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje so toženci (med njimi prvi toženec tudi kot tožnik po nasprotni tožbi) vložili revizijo, v kateri uveljavljajo kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije obširno grajajo predvsem stališče sodišč prve in druge stopnje o tožnikovem izključnem lastništvu sporne hiše, ki je posledično privedlo do materialnopravno zgrešene odločitve o tožencem naloženi obveznosti njene izpraznitve in izročitve v posest tožniku ter o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe. S procesnopravnega vidika pa grajajo razlogovanje sodišča druge stopnje o neobstoju pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (češ da naj bi tožena stranka imela možnost izjaviti se o spremembi tožbe) in o neobstoju prav tako pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena istega zakona (češ da izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta naj ne bi vplival na pravilnost in zakonitost sodbe). Pravnomočno odločitev v delu o ugoditvi tožnikovemu zahtevku za plačilo uporabnine pa toženci grajajo tako z materialnopravnega kot tudi s procesnopravnega vidika. Toženci vidijo oviro za ugoditev zahtevku za plačilo uporabnine v ravnanju pravne prednice tožnika, ki je soglašala z njihovo vselitvijo v hišo v Ljubljani. Privolitev prikrajšanca oziroma pravne prednice prikrajšanca, ki se je spričo tožencem danega dovoljenja za bivanje v hiši očitno štela za lastnico hiše, je po mnenju tožencev razlog, ki tožniku preprečuje možnost uspešne uveljavitve na določbo 219. člena ob vložitvi tožbe še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih oprtega upravičenja. Sicer pa je eden izmed pogojev za nastanek takega upravičenja med drugim tudi „prikrajšanje“ druge osebe – lastnika. Razlogov o tem relevantnem elementu pa ne vsebuje ne sodba sodišča prve stopnje niti sodba sodišča druge stopnje, kar ima po mnenju tožencev za posledico bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in s tem obstoj revizijskega razloga iz 1. točke prvega odstavka 370. člena istega zakona. Toženci predlagajo spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe in sklepa v smeri zavrnitve zahtevkov tožnika in ugoditve zahtevku iz nasprotne tožbe, podredno pa razveljavitev sodbe in sklepa sodišča druge stopnje, z vrnitvijo zadeve temu sodišču v nov postopek oziroma sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v pretežnem delu ni dovoljena, v dovoljenem delu pa ni utemeljena.

1. O nedovoljenosti oziroma zavrženju revizije zoper pravnomočni sklep: Z revizijo izpodbijana dela pravnomočnega sklepa vsebujeta odločitev o dopustitvi spremembe tožbe tožnika (z dne 23.3.2001 in 7.3.2005) in o zavrnitvi predloga tožencev za prekinitev postopka. Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Take lastnosti pa nima ne sklep o dovolitvi spremembe tožbe niti sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka, kar pomeni, da je v tem delu revizija vložena zoper odločbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP), da je zato nedovoljena in da jo je v tem delu moralo revizijsko sodišče kot tako na podlagi določbe 377. člena istega zakona zavreči. 2. O nedovoljenosti oziroma zavrženju revizije v delu zoper pravnomočno sodbo glede odločitve pod tč. II./1. izreka prvostopenjske odločbe: Predmet revizijskega izpodbijanja tega dela pravnomočne sodbe je odločitev v premoženjskem sporu o zahtevku tožnika za izselitev tožencev in izročitev izpraznjenih delov stanovanjske hiše v posest tožniku. Gre torej za nedenarni zahtevek, za katerega velja, da je dovoljenost revizije v tem delu odvisna od zneska ocenjene vrednosti spornega predmeta, saj je v premoženjskih sporih spričo določbe drugega odstavka 367. člena ZPP revizija kot izredno pravno sredstvo dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Vrednost spornega predmeta v primeru uveljavljanja nedenarnega zahtevka mora tožeča stranka navesti že v tožbi (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP), česar tožnik kljub uveljavljanju v tožbi le tega nedenarnega zahtevka (tedaj še kot edinega) ni storil. To je storil šele na poziv sodišča po naknadni objektivni kumulaciji z zahtevkom za plačilo uporabnine, ko je v vlogi z dne 4.6.2001 (list. št. 33 spisa) ocenil vrednost spornega predmeta glede uveljavljanega nedenarnega zahtevka za izselitev in izročitev hiše na 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR), zoper to oceno pa tudi s strani tožencev ni bilo nobenih ugovorov. Ker niti edini ocenjeni znesek vrednosti spornega predmeta v zvezi s tožnikovim nedenarnim zahtevkom – ne glede na stadij postopka, v katerem je do te ocene sploh prišlo (primerjaj z določbami 44. člena ZPP) – ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, jo je bilo treba tudi v tem delu na podlagi določbe 377. člena istega zakona kot nedovoljeno zavreči (upoštevaje seveda določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se vrednosti na različno podlago oprtih kumuliranih zahtevkov na morejo seštevati).

3. O nedovoljenosti oziroma zavrženju revizije v delu zoper pravnomočno sodbo glede odločitve pod tč. II./4. izreka prvostopenjske odločbe: Predmet revizijskega izpodbijanja tega dela pravnomočne sodbe je odločitev v premoženjskem sporu o zahtevku prvega toženca iz njegove nasprotne tožbe, s katerim je uveljavljal solastništvo v tem postopku sporne nepremičnine do idealne polovice. Tudi glede tega zahtevka, ki je nedenarni velja, da je dovoljenost revizije v tem delu odvisna od zneska ocenjene vrednosti spornega predmeta in ki jo mora tožnik oziroma nasprotni tožnik navesti že v tožbi oziroma nasprotni tožbi (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP). Vendar prvi toženec kot nasprotni tožnik vrednosti svojega nedenarnega zahtevka ni navedel ne v nasprotni tožbi niti kdaj koli pozneje med pravdo (tej pomanjkljivosti pa tudi tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni ugovarjal). Zato tudi v zvezi s pravnomočno odločitvijo o zahtevku prvega toženca iz nasprotne tožbe ni možen sklep o izpolnitvi pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP – namreč da vrednost tega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega mejni zneske 4172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT) za dovoljenost revizije.

Ker tožena stranka uveljavlja še kot revizijski razlog bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP z očitkom o zgrešenosti razlogovanja sodišča druge stopnje, po katerem izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta naj ne bi vplival na pravilnost in zakonitost sodbe, ji je treba še odgovoriti predvsem, da se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s tem vprašanjem izključno spričo pritožbenega očitka tožencev tožniku, da v tožbi (s tedaj še edinim le nedenarnim zahtevkom) ni označil vrednosti spornega predmeta in da tega glede nedenarnega zahtevka ni storil niti v vlogi, v kateri je nedenarni zahtevek naknadno kumuliral še z denarnim – zaradi česar naj bi bilo treba po mnenju tožencev v njihovi pritožbi tožbo tožnika celo zavreči; ni pa prvi toženec, ki ni svojega nedenarnega zahtevka iz nasprotne tožbe do konca postopka nikoli denarno ovrednotil, uveljavljal v pritožbi enakega očitka in predloga glede odločitve o nasprotni tožbi. Zato je že iz tega razloga treba zavrniti očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj na procesne kršitve iz te zakonske določbe sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in so lahko upoštevne kot revizijski razlog iz 2. tč. prvega odstavka 370. člena istega zakona le, če so bile uveljavljane in perpetuirane v postopku s pritožbo.

Sicer pa je pomembno, da izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta za nedenarni zahtevek prvega toženca iz njegove nasprotne tožbe ni pomanjkljivost, ki bi preprečevala vsebinsko obravnavanje spora (ter pravilno in zakonito odločanje) s posledico prikrajšanja strank za ustavno zajamčeno pravico do dvostopenjskega sodnega varstva. Šlo je za formalno pomanjkljivost, za odpravo katere je predvideno postopanje po določbah 45. in 108. člena ZPP in ki ga v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče izpeljati (glej sklep VS RS II Ips 346/2006). Nenavedba vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico, da nobena od strank (ki niso pravočasno, torej v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje vseh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije. O tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije 16.12.1993 že sprejelo zanj zavezujoče pravno mnenje (Poročilo VS RS št. 2/93, str. 12). Stranke so zaradi svoje pasivnosti (prvi toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi, ker ni navedel vrednosti spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZPP, tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi pa, ker tej pomanjkljivosti ni ugovarjal) in pasivnosti sodišča (ki ni pravočasno poskrbelo, da bi si stranke zagotovile možnosti za pridobitev morebitne pravice do revizije) tako prikrajšane za revizijo. Pravilo, da stranke zaradi pasivnosti sodišča ne smejo trpeti škodljivih posledic (v konkretnem primeru njihovega prikrajšanja za revizijo) velja tam, kjer ga je mogoče uresničiti brez posega v ustavne pravice katere od strank. V položajih kakršen je obravnavani, ko bi pozivanje nasprotnega tožnika, da navede vrednost spornega predmeta njihovega nedenarnega zahtevka povzročilo neenakopravni položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo njemu za nazaj prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobile pravico do revizije, ki ni ustavno zajamčena, bi morale biti aktivne predvsem stranke same), se ponovno izkaže za edini možen sklep, da zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta glede nedenarnega zahtevka nasprotnega tožnika revizija zoper pravnomočno odločitev o njem ni dovoljena in da jo je zato bilo treba tudi v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. 4. O neutemeljenosti oziroma zavrnitvi revizije v delu zoper pravnomočno sodbo glede odločitve pod tč. II./2. izreka prvostopenjske odločbe: Predmet revizijskega izpodbijanja tega dela pravnomočne sodbe je odločitev o ugoditvi zahtevku tožnika za denarno nadomestitev koristi, ki so jo toženci imeli od uporabe tuje (tožnikove) nepremičnine. Odločitev o ugoditvi temu zahtevku tožnika sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno oprli na določbo 219. člena do 31.12.2001 veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma identično določbo 198. člena od 1.1.2002 veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ). Toženci v reviziji zatrjujejo, da so se vselili v hišo na Lovšetovi 12 v Ljubljani s soglasjem oziroma privolitvijo pravne prednice tožnika, zaradi česar tožnik po njihovem mnenju naj ne bi bil upravičen do nadomestitve koristi, ki so je bili deležni toženci. Vendar so te revizijske trditve neupoštevne že iz razloga, ker niso skladne z dejanskimi ugotovitvami v pravnomočni sodbi. Po teh ugotovitvah (o katerih med pravdnima strankama spričo obrazložitve na 4. strani prvostopenjske odločbe ni bilo spora) so se toženci namreč vselili v hišo oktobra 1992 šele po smrti O. P.in te prostore še danes zasedajo, v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP v postopku z revizijo ni več mogoče izpodbijati. Pritrditi pa je tudi sicer le „obiter dictum“ razlogovanju sodišča druge stopnje o neupoštevnosti pritožbenega sklicevanja tožencev na njihovo vselitev v hišo s soglasjem pravne prednice tožnika, danem v času, ko ni bila več lastnica hiše (glede na izpovedbo prvega toženca o njenem soglasju, ki jo je podal zaslišan kot stranka, ne pa morda glede na kakšno dejansko ugotovitev o njeni privolitvi še za življenja ali celo za časa njenega lastništva hiše, ki je prvostopenjska sodba ne vsebuje), kar bi toženci vendarle morali uvideti že spričo njihovega lastnega sklicevanja tudi še v reviziji na iz rimskega prava izpeljano pravilo o pravni neučinkovitosti nekogaršnjega razpolaganja s pravicami, ki ji nima (več).

Pravnomočno odločitev o ugoditvi tožnikovemu zahtevku za plačilo „uporabnine“ pa toženci izpodbijajo tudi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po njihovem mnenju podana, ker sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta nobenih razlogov o kakšnem „prikrajšanju“ tožnika zaradi uporabe njegove nepremičnine s strani tožencev – kar je nujni pogoj za upravičenje po določbi 219. člena ZOR oziroma sedaj 198. člena OZ. Ta revizijska trditev načelno drži. Vendar je pomembno, da je v pravkar navedeni materialnopravni določbi prikrito vsebovana domnevna o pogojenosti obsega prikrajšanja zaradi neuporabe stvari z obsegom koristi od uporabe stvari – torej o izhodiščni soodvisni skladnosti koristi na eni in prikrajšanja na drugi strani (po principu „vezne posode“). Do takega sklepa privede po naravi stvari običajni potek dogajanja, sicer pa se v določbi 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ „prikrajšanje“ kot pogoj za upravičenje do nadomestitve koristi eksplicitno sploh ne omenja, saj je implicirano v pojmu (sorazmerne) koristi na drugi strani. Zato tudi eksplicitni razlogi v sodbi o prikrajšanju lastnika stvari niso vselej nujno potrebni. To je odvisno od vsebine in pravne upoštevnosti ugovornih trditev nasprotne stranke v smeri morebitne odsotnosti ali neadekvatnosti lastnikovega prikrajšanja na primer glede na njegov odnos do stvari in njegovo voljo, ali morda glede na način, obseg, čas oziroma trajanje uporabe tuje stvari in podobno (primerjaj z odločbo VS RS, opr. št. II Ips 183/2001). Vendar toženci vprašanja tožnikovega prikrajšanja s pravno relevantnimi trditvami sploh niso problematizirali in zato tudi ni bilo potrebe po eksplicitnih razlogih o tem v sodbah sodišč prve in druge stopnje.

Ker v zvezi s pravnomočno sodbo glede odločitve pod tč. II./2. izreka prvostopenjske odločbe uveljavljani revizijski razlogi – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – niso podani, je bilo treba revizijo tožencev v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.