Jedro

Nedvomno so pri tožnici podane dolgoletne zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa tudi upoštevaje svoj poklic, kot je opredeljen v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2015 in št. ... z dne 8. 6. 2015 ter da se toženi stranki naloži, da v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji prizna vse pravice, ki se navezujejo na omenjeno kategorijo od 28. 1. 2015 dalje. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, in sicer zaradi neutemeljene zavrnitve predlaganih dokazov. Posledično je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnica glede na svoje zdravstveno stanje objektivno ni sposobna opravljati del in nalog na drugem delovnem mestu kljub določenim razbremenitvam. Le z izvedbo natančne diferencialne diagnostike bi se lahko pravilno ocenila tožničina preostala delazmožnost. Zaradi hudih bolečin v križu in levi nogi (hernija discusa L2-L3 in protruzija diska L3-L4 z zoženim spinalnim kanalom) ter psihičnih težav, tožnica ni več sposobna za nobeno pridobitno delo. Premestitev na drugo ustrezno delovno mesto glede na njeno starost ter dejstvo, da je brez izobrazbe, z upoštevanjem omejitev, kot so ji bile določene, objektivno ni mogoče izvršiti, saj tožnici ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela. Na navedeno kaže tudi njena nezaposljivost od leta 2004 dalje. Tako tudi časovna odmaknjenost od opravljanja pridobitne dejavnosti predstavlja dodaten argument k navedbam tožnice, da je nesposobna opravljati vsako delo. Sodišče v postopku ni vezano na dokazne predloge obeh strank in bi zato moralo zaradi ugotovitve dejanskega stanja, ne glede na predloge tožnice, oziroma tožene stranke, ali zaslišati lečečega zdravnika ali pa postaviti izvedenca ustrezne stroke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 6. 2015, s katero je bilo tožničini pritožbi delno ugodeno in je bila prvostopenjska odločba št. ... z dne 19. 3. 2015 odpravljena. Odločeno je bilo, da se tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: fizično lahko delo, brez dvigovanja rok nad višino ramen, brez stalnih prisilnih drž vratne in ledvene hrbtenice, s fleksijsko rotacijskimi gibi vratne in ledvene hrbtenice, v optimalnih sklepnih kotih 30 stopinj, z dvigovanjem in nošenjem bremen do 5 kg, brez izpostavljenosti rok lokalnim vibracijam in hladnemu okolju, hladnim predmetom ali orodjem, s polnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 4. 2015 dalje. O pravici in višini delnega nadomestila pa bo odločeno s posebno odločbo. Tožnici je bilo tudi naloženo, da se najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijavi oziroma se še naprej javlja pri Zavodu RS za zaposlovanje.

6. Tožnica s tožbo uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi priznanje pripadajočih pravic iz invalidskega zavarovanja. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pa je en od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se zavarovancu skladno z 41. členom ZPIZ-2 prizna pravica do invalidske pokojnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 12. 2004 dalje ter ji je priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez dvigovanja rok nad višino ramen in brez prisilne drže vratne hrbtenice, z nošenjem bremen do 5 kg, s polnim delovnim časom od 21. 12. 2004 dalje. Glede na predlog osebnega zdravnika za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je tožena stranka v predsodnem postopku ugotavljala, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in s tem v zvezi ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v višjo kategorijo invalidnosti in za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ugotovljeno je bilo poslabšanje zdravstvenega stanja, s tem da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Določene so ji bile nove omejitve v zvezi z opravljanjem drugega ustreznega dela.

8. Vprašanje, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja, ki ga je podal sodni izvedenec ortopedske stroke prof. dr. A.A., dr. med. V pisno podanem izvedenskem mnenju z dne 18. 10. 2016 in pa v dopolnitvi tega mnenja z dne 18. 1. 2017 podrobno podaja izvid glede tožničinih zdravstvenih težav. Tožnica se že več kot 15 let zdravi zaradi ortopedskih težav, ki se kažejo predvsem z bolečinami v vratni hrbtenici, ramenskih sklepih, bolečinami v križu, v desni spodnji okončini, mravljinčenju v rokah ter zaradi kroničnega vnetja srednjega ušesa. Gre za postopen razvoj degenerativnih sprememb v aksialnem skeletu ter ramenskih sklepih. Podroben izvid je povzelo že sodišče prve stopnje v obrazložitev izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče omenjenega v izogib ponavljanju ne navaja znova.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodni izvedenec podal prepričljivo mnenje, in sicer tako na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu ter tožničinem zdravstvenem kartonu kot tudi na podlagi osebnega pregleda tožnice. Odgovoril je na zastavljena vprašanja sodišča in tudi na pripombe, ki jih je v zvezi s pisno podanim izvedenskim mnenjem podala tožnica. Nedvomno so pri tožnici podane dolgoletne zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa tudi upoštevaje svoj poklic, kot je opredeljen v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Sodni izvedenec namreč meni, da so v zvezi z delom podane zadostne omejitve. Tožnica v pritožbi niti ne navaja, v čem naj bi bilo mnenje sodnega izvedenca pomanjkljivo. Izvedenec se je namreč opredelil do vseh bistvenih izvidov, ki se nahajajo v dokumentaciji upravnega spisa. Tožnica drugih izvidov tekom sodnega postopka niti ni predložila. Izvedenčeve ugotovitve pa so skladne z ugotovitvami lečečih specialistov. Invalidsko upokojitev je predlagal zgolj osebni zdravnik, kar pa nikakor ni odločilno, saj je potrebno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za invalidsko upokojitev presoditi v zato predvidenem postopku, upoštevaje relevantno zakonodajo.

10. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno že s postavljenim sodnim izvedencem, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja postavilo še drugega izvedenca oziroma, da bi zaslišalo osebnega zdravnika, kot to v pritožbi predlaga tožnica. Diagnostiko so opravili že sami specialisti, ko so obravnavali tožničine zdravstvene težave. Naloga izvedenca pa je bila, da postavljene diagnoze oziroma ugotovljeno zdravstveno stanje presodi glede na strokovno znanje ter poda mnenje, ali in v kakšni meri zdravstvene težave vplivajo na tožničino delovno zmožnost. Izvedenec je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

11. Zdravstvene težave in pa dolgotrajna brezposelnost gotovo vplivajo na tožničino delovno zmožnost, vendar pa to nikakor še ni razlog, da bi bila že zaradi tega razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in invalidsko upokojena. Prav tako za rešitev zadeve ni odločilno, ali obstajajo objektivne možnosti za zaposlitev tožnice.

12. V zvezi s tožničinimi navedbami, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, ter da bi moralo samo že po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje z izvedbo ustreznih dokazov, pa pritožbeno sodišče poudarja, da Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 v 61. členu ureja načelo materialne resnice ter v 62. členu preiskovalno načelo. Sodišču prve stopnje nikakor ni mogoče očitati, da ni ugotavljalo materialne resnice. Izvedlo je predlagane dokaze. Po izvedenem dokaznem postopku pa je utemeljeno presodilo, da je dejansko stanje razčiščeno, zato je dokazni postopek zaključilo in izdalo izpodbijano sodbo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.