Jedro

V obdobju, za katerega tožnica uveljavlja dodatek iz naslova vodenja upravnih postopkov denacionalizacije, t.j. od 1.12.1995 do 30.4.1998, je veljala Uredba o količnikih za določitev osnovne plače funkcionarjev, ki jih imenuje Vlada Republike Slovenije, in drugih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije, upravnih organih in upravnih enotah (Uradni list RS, št. 22/94, 32/94, 56/94, prečiščeno besedilo 82/94 in 45/95), ki je v 9.a členu določala, da se za vrednotenje posebnih obremenitev, ki se nanašajo na delovna mesta pooblaščenih uradnih oseb, ki vodijo in opravljajo dejanja v upravnem postopku denacionalizacije, osnovna plača poveča do 20 %.

Tožnica je delala na delovnem mestu, na katerem se dejansko vodijo in opravljajo dejanja v upravnem postopku denacionalizacije, za katerega sta obe uredbi predvidevali dodatek, tožena stranka pa tega dodatka kljub temu za delovno mesto tožnice ni določila. V takem primeru sodišče samo odloči, ali gre za takšno delovno mesto, za katero pripada delavcu dodatek ter določi višino tega dodatka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 2. točki izreka ter se tožba v tem delu zavrže. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 737.328,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, od neto zneskov pa plačati pripadajoče davke in prispevke. Odločilo je tudi, da se odločba komisije Vlade RS za kadrovske in administrativne zadeve brez datuma, s katero je zavrnjen tožničin ugovor, spremeni tako, da se odločba št ... z dne 10.01.1996 dopolni v izreku s stavkom: "Zaposlenemu se osnovna plača poveča za 20 % zaradi vodenja in opravljanja dejanj v upravnem postopku denacionalizacije." Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 53.782,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 59.910,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 8 dneh, pod izvršbo.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da toženi stranki ni bil predložen izračun podjetja B. d.o.o., na katerega se sodišče sklicuje, ter se o njem ni mogla izjaviti. Zato tudi ne drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka samemu izračunu ni oporekala. Nadalje navaja, da je tožnica prejela plačilo za nadure, ki jih je opravila, zato ne more prejeti še dodatka. Meni, da tožeči stranki ne more biti dvakrat plačano delo, ki ga je opravljala. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča, ki je določilo dodatek v višini 20 %, saj določba 9.a člena uredbe govori o dodatku do 20 %. Tožena stranka meni, da bi morala tožnica znesek 53.782,50 SIT, ki ga je plačala družbi B. d.o.o., priglasiti kot stroške postopka. Dodaja, da načelnica upravne enote ni podala mnenja vladni kadrovski komisiji, da gre za večje obremenitve dela, zato tožena stranka dodatka po 9.a členu uredbe ni mogla upoštevati.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Prerekala je vse pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke, da se ni mogla izjaviti o izračunu B. d.o.o. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 12.07.1999 specificirala svoj denarni zahtevek, vlogi pa je predložila tudi izračun razlike plače B. d.o.o., do katerega pa se tožena stranka ni opredelila do izdaje sodbe. Tožeča stranka dodaja, da dodatek nima nikakršne zveze s plačilom opravljenega nadurnega dela. Nadurno delo in dodatek se med seboj ne prekrivata niti ne izključujeta. Tožeča stranka navaja, da Vlada RS, ki je uredbo sprejela, ni sprejela tudi metodologije, po kateri bi bili določeni kriteriji za določitev višine dodatka. Tako so nadrejeni delavci tisti, ki odločajo, kolikšen dodatek naj bi posameznemu delavcu šel. Tožeča stranka je še opozorila, da so vse upravne enote v RS dosledno izvajale uredbo vlade in imajo vsi upravni delavci na istih in podobnih delovnih mestih, kot je tožničino, dodatek za denacionalizacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Uvodoma je treba pojasniti, da tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji ni bil predložen dokaz, na katerega se sodišče sklicuje, t.j. izračun razlik plač podjetja B. d.o.o., ki ga je sodišče povzelo v svoj dokazni sklep na obravnavi dne 9.9.1999. Iz povratnice v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 12.7.1999 prejela tudi dokumentacijo in vabilo na narok z dne 9.9.1999. Zato niso točne trditve tožene stranke, da ni prejela izračuna razlik v plači, ki ga je pripravilo podjetje B. d.o.o. in ki je priloga pripravljalne vloge z dne 12.7.1999. Do te priloge bi se tožena stranka lahko opredelila. Tudi iz zapisnika ustne obravnave z dne 9.9.1999 ni razvidno, da bi pooblaščenka tožene stranke opozorila na zatrjevano nepravilnost. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

V obdobju, za katerega tožnica uveljavlja dodatek iz naslova vodenja upravnih postopkov denacionalizacije, t.j. od 1.12.1995 do 30.4.1998, je veljala Uredba o količnikih za določitev osnovne plače funkcionarjev, ki jih imenuje Vlada Republike Slovenije, in drugih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije, upravnih organih in upravnih enotah (Uradni list RS, št. 22/94, 32/94, 56/94, prečiščeno besedilo 82/94 in 45/95), ki je v 9.a členu določala, da se za vrednotenje posebnih obremenitev, ki se nanašajo na delovna mesta pooblaščenih uradnih oseb, ki vodijo in opravljajo dejanja v upravnem postopku denacionalizacije, osnovna plača poveča do 20 %. To uredbo je nadomestila Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkov zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 35/96), ki vsebuje enako določbo v 11. členu.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kar med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnica dejansko delala na vodenju upravnih postopkov denacionalizacije, čeprav sistemizacija delovnih mest pri toženi stranki za njeno delovno mesto svetovalke načelnice - vodje odseka tega dodatka ni predvidevala. Sistemizacija delovnih mest Upravne enote ... za tožničino delovno mesto tudi ni določala vodenja postopkov denacionalizacije, temveč le vodenje najzahtevnejših upravnih postopkov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da med take sodijo tudi denacionalizacijski postopki.

Ker je torej šlo za delovno mesto, na katerem se dejansko vodijo in opravljajo dejanja v upravnem postopku denacionalizacije, za katerega sta obe uredbi predvidevali dodatek, tožena stranka pa tega dodatka kljub temu za delovno mesto tožnice ni določila, mora po mnenju pritožbenega sodišča v takem primeru sodišče samo odločiti, ali gre za takšno delovno mesto, za katero pripada delavcu dodatek ter določiti višino tega dodatka. Za ugoditev tožbenemu zahtevku in s tem za odločitev, da se tožnici osnovna plača poveča za 20 %, je imelo sodišče prve stopnje trdno osnovo tudi v dejstvu, da je tožnica že v času od 5.8. do 1.12.1995, torej preden je bila z odločbo Vlade Republike Slovenije št. 111-03/95-55/29-8 z dne 23.11.1995 imenovana za svetovalko načelnice Upravne enote ..., ta dodatek prejemala in sicer v višini 20 %. Po vpogledu v sistemizacijo delovnih mest pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tudi za druga delovna mesta, za katera se dodatek za denacionalizacijo prizna, določila dodatek v maksimalni višini 20 %, kljub možnosti, da se prizna v nižjem odstotku. Zato tudi tožnici pripada dodatek v višini 20 %.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede višine vtoževanega zneska utemeljeno oprlo na izračun, ki ga je izdelalo podjetje B. d.o.o.. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je bil navedeni izračun toženi stranki vročen, nanj pa ni imela pripomb oz. se do njega ni izjavila. V pravilnost samega izračuna tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, saj priznani zneski ustrezajo 20 % dodatku na osnovno plačo, ki ga tožnica uveljavlja.

Neutemeljen je tudi očitek pritožbe oz. stališče tožene stranke, da tožnica ni upravičena do vtoževanega zneska, ker je prejemala plačilo za nadurno delo, zaradi česar ji dodatek ne bi pripadal. Po stališču pritožbenega sodišča se dodatek iz naslova opravljanja oz. vodenja postopka denacionalizacije in plačilo nadurnega dela ne izključujeta. V okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je v 2. tč. izreka odločilo, da se odločba komisije Vlade RS za kadrovske in administrativne zadeve brez datuma, s katero je zavrnjen tožničin ugovor spremeni tako, da se odločba št. 143-0294-A z dne 10.1.1996 dopolni v izreku s stavkom: "Zaposlenemu se osnovna plača poveča za 20 % zaradi vodenja in opravljanja dejanj v upravnem postopku denacionalizacije." Tožnica s prvotno tožbo takšnega zahtevka ni postavila, temveč je spremembo odločbe delodajalca zahtevala šele v pripravljalni vlogi z dne 12.7.1999. Ker tožnica v tem obsegu ni zahtevala sodnega varstva v roku 15 dni od dokončne odločitve tožene stranke, skladno z določbo 1. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), sodišče prve stopnje o takem zahtevku ne bi smelo odločati po vsebini, temveč bi ga moralo zavreči v skladu z določbo 1. odst. 274. člena ZPP.

Ker je pritožba utemeljena le v delu, ki se nanaša na 2. tč. izreka, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in razveljavilo 2. tč. izreka izpodbijane sodbe ter v tem delu tožbo zavrglo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je torej pritožba tožene stranke v bistvenem delu neutemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 155. in 1. odst. 165. člena. ZPP odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.