Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba navedenega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je prisodilo povračilo odmerjenih stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede konkretnega dela, ki ga je opravljal. Ni pojasnilo niti razlogov za zaključek, da je vojaška dejavnost terena tako specifična, da je izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je tekom postopka podala le pavšalne navedbe o tem, zakaj se glede vaj, usposabljanj in urjenj Direktiva 2003/88/ES naj ne bi uporabljala, ni pa navedla ničesar o naravi konkretnega dela tožnika. Toženka ni dokazala, da posebna značilnost konkretnih dejavnosti, ki jih je opravljal, neizogibno nasprotuje uporabi Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je kršilo 8. člen ZPP, ker izpovedi prič ni ustrezno dokazno ocenilo, ampak jih je zgolj povzelo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da se je operativno uril oziroma zakaj je šlo pri njegovem delu na terenu za začetno usposabljanje. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kaj pomeni pojem operativno urjenje. Toženka ni uspela dokazati svojih navedb, da se je operativno uril. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali je bila narava posamezne vaje in usposabljanja takšna, da je nasprotovala vsakršni organizaciji delovnega časa. Ker tega ni storilo, ni pravilno upoštevalo sodbe Sodišča EU C-742/19. Toženka trditev v tej smeri niti ni podala, celo nasprotno, trdila je, da so vojaška usposabljanja, urjenja in vaje načrtovana tako po vsebini kot časovno, aktivnosti pa praviloma ne trajajo več kot 12 ur. Trdil je, da je toženka pri organizaciji dela pripadnikov Slovenske vojske (SV) spoštovala večino pravil iz Direktive 2003/88/ES, kot npr. tedenski počitek in letni dopust, in da je toženka s tem priznavala uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka teh navedb ni argumentirano prerekala, zato se šteje, da jih je priznala. Sodišče prve stopnje se do tega in do izpovedi prič v tem delu ni opredelilo. Poudarja, da so priče izpovedale o možnosti in ne o primernosti sistema rotacij, v tej smeri je toženka tudi podala trditveno podlago, zato je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo njeno trditveno podlago. Če so pripadniki rotirali, vse dejavnosti pa so bile načrtovane po vsebini in časovno, tako da je bila dnevna aktivnost pripadnikov 12 ur, načrtovani pa so bili tudi odmori in počitki (torej je bil delovni čas organiziran), je jasno, da je takšen sistem rotacij omogočil spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES in je bil zato tudi primeren. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo nobenega dokaza za svoj zaključek, da bi izvedba vaj z rotiranjem bistveno vplivala na nivo usposobljenosti pripadnikov SV. Ker je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve zaključilo, da šteje čas tožnikove pripravljenosti za delo v delovni čas, nadaljnja presoja dejavnosti za odločitev o zahtevku ni več potrebna. Zavrnitev tožbenega zahtevka je tako v nasprotju z razlogi sodbe, navedenimi v 17. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da trditveni podlagi toženke in izpovedi prič ustreza zgolj uporaba 17. člena Direktive 2003/88/ES, ki taksativno našteva člene, od katerih je možno odstopanje, in med katerimi ni 2. člena, ki opredeljuje pojem delovnega časa. Prav tako je prezrlo, da Sodišče EU v sodbi C-742/19 ne govori o izjemi od Direktive 2003/88/ES, ampak o izjemah od Direktive 89/391, o katerih pa toženka trditev ni podala. Sklicuje se na sodbe Sodišča EU v zadevah C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21. 3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Dolžna je bila dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Če ta, ob poprejšnji ugotovitvi, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, meni, da bi se za njegov konkretni primer Direktiva 2003/88/ES morala uporabiti, je na njem dokazno breme o tem, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče prve stopnje je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko in izdalo sodbo presenečenja. V sodbi je izostala dokazna ocena izvedenih dokazov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče ne more poseči v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin, ki se nanašajo na varovanje državne meje. Ni se opredelilo do njenih navedb o cilju operacije Odboj, ki je zmanjšanje števila nezakonitih migracij in, da je bilo bistvo odrejene pripravljenosti v hitri odzivnosti. Ne drži ugotovitev, da je bila naloga SV na državni meji le podpora policiji. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pojasnil vojaške stroke, ki jih je podal A. A. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegove izpovedi ter izpovedi priče B. B. S tem, ko je podalo samostojno definicijo vojaške operacije, ki nima podlage v spisu, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Varovanje državne meje je ustrezalo vsem elementom vojaške operacije. Opozarja, da je namesto primernosti sistema rotacij ugotavljalo, ali je sistem rotacij na splošno možen. Nasprotuje zaključku, da teže in obsega množičnih migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek. Glede straže navaja, da sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/2018, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ni primerljiva. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je dokazni postopek brez dvoma pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij, kar je razvidno tudi iz stanja sedaj, ko je bil sistem rotacij uveden.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu vojak. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila zaradi straže, varovanja državne meje ter terenskih vaj oziroma usposabljanj odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, zavrnilo pa ga je v delu, ki se nanaša na vojaško usposabljanje.

7. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. **K pritožbi tožnika**

8. V pritožbi večkrat očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani del sodbe vsebuje jasne dejanske in pravne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ga je bilo mogoče preizkusiti.

9. Pritožba navaja, da toženka ni zatrjevala izjem od uporabe Direktive 89/391/EGS; posledično je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, saj (ne)uporabe Direktive 2003/88/ES ne bi smelo presojati brez trditev o neuporabi Direktive 89/391/EGS. Očitek ni utemeljen. Po členu 1(3) Direktive 2003/88/ES se ta uporablja v skladu s členom 2 Direktive Sveta z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS), pri čemer se na podlagi napotila v 2(2) členu Direktive 89/391/EGS ta ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo. Sodba C-742/19 je upoštevala to napotilo, saj izhaja iz izhodišča, da je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. S tem, ko je toženka uveljavljala, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES iz člena 1(3), je podala ustrezno trditveno podlago. Slednje smiselno priznava tudi tožnik, ko na več mestih v pritožbi enači "merila za izključitev nekaterih dejavnosti s področja uporabe Direktive 89/391 in s tem s področja uporabe Direktive 2003/88/ES". Člen 1(3) Direktive 2003/88 namreč opredeljuje področje uporabe te Direktive s sklicevanjem na člen 2 Direktive 89/391.1

10. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava vojaške dejavnosti nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa. Iz razlogov sodbe C-742/19 izhajajo naslednja ključna merila za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES: - ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; - ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; - ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj oziroma vanje vpeto delo tožnika utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. 11. Upoštevaje navedena merila, ki so pravno relevantna za presojo izključitve vojaške dejavnosti od uporabe Direktive 2003/88/ES, ni bila odločilnega pomena okoliščina, ali je narava aktivnosti nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi 22. člena Ustave (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi z navedeno okoliščino, niti očitek o pomanjkanju toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa.

12. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženkinih trditev (vnaprej načrtovane vojaške vaje oziroma usposabljanja, predvideno trajanje tedenskega počitka in letnega dopusta), s katerimi naj bi dejansko sama priznala (očitek kršitve 214. člena ZPP), da je spoštovala Direktivo 2003/88/ES. Že iz definicije delovnega razmerja (4. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) izhaja, da delovno razmerje predpostavlja vključitev delavca v organiziran delovni proces. Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa oziroma določenih vidikov delovnega časa pa ni okoliščina, ki bi jo Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov.

13. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba navedenega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj so bile vaje in usposabljanja takšne narave, da izključujejo uporabo Direktive. Obrazložitev v 44. do 50. točki izpodbijanega dela sodbe je namenjena prav tej utemeljitvi, zato pritožba zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana niti zato, ker po pritožbenem zatrjevanju sodišče prve stopnje pojma operativno urjenje oziroma začetno usposabljanje ni utemeljilo v materialnem pravu. Ne glede na to, da ta dva pojma predstavljata pravni standard, za napolnitev katerega je pristojno sodišče, je tovrstno pritožbeno navajanje neutemeljeno že zato, ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je dejavnost vaj, usposabljanj in urjenja izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij ni primeren (gre za izjemo iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19) in ne zato, ker bi šlo za začetno usposabljanje oziroma operativno urjenje (izjema iz 1. alineje izreka sodbe C-742/19).

15. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje izpovedi prič ni ustrezno dokazno ocenilo. V 45. do 47. točki obrazložitve je izpostavilo ključne dele njihovih izpovedi, ki po presoji sodišča prve stopnje utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za dele izpovedi, ki so med seboj vsebinsko usklajeni, iz obrazložitve pa je mogoče jasno razbrati, da jih je štelo kot verodostojne, saj je na njihovi podlagi sprejelo zaključek, da vaje in usposabljanja, ki se jih je udeležil tožnik, utemeljujejo obstoj izjeme iz 2. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 (sistem rotacij ni primeren). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, temelječo na izpovedih prič B. B., C. C. in D. D., izpovedi tožnika in listinskih dokazih, da vojaških vaj ni mogoče izvesti v sistemu rotacije zaposlenih, oziroma da bi takšna izvedba vaj bistveno vplivala na nivo usposobljenosti pripadnikov SV. Izvajanje vojaških vaj namreč zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. Zaradi takšne narave vojaških vaj tudi sistem rotacije ni primeren, ker s takšno organizacijo ne bi bil dosežen namen in smisel vojaških vaj, oziroma bi sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa škodoval dobri izvedbi te dejavnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je toženka v okviru trditev navajala le, da sistem rotacije ni mogoč ter, da so tudi priče izpovedale le o nemožnosti rotacije, ne pa o neprimernosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka zatrjevala dejstva, o katerih so izpovedale priče, na njihovi podlagi pa je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo pravni standard (ne)primernosti rotacije.

16. Sodišče prve stopnje ni spregledalo konkretnega dela, ki ga je tožnik opravljal v okviru vaj in usposabljanja (da je bil manipulant pralnice), kot to neutemeljeno očita v pritožbi. Glede konkretnega dela tožnika je v 44. točki obrazložitve povzelo in upoštevalo tudi izpoved tožnika, ki jo je dokazno ocenilo; na ta način je ugotovilo, kako so vaje, v katerih je sodeloval tožnik, potekale. Prav tako je pojasnilo zavzeto stališče, zakaj šteje, da je bila ne glede na konkretno delo tožnika na vajah ta dejavnost tudi glede tožnika izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Ugotovilo je namreč, da (logistične) podpore in usposabljanja ni mogoče ločiti, da usposabljanje diktira tempo in razvoj nalog tudi podpornih enot, zato je bil tožnik, ki je skrbel za 24-urno oskrbo vojske s pranjem perila in drugimi zadolžitvami, nepogrešljiv subjekt znotraj tega procesa. Sodišče prve stopnje je tako z zavzetim in ustrezno pojasnjenim stališčem posredno odgovorilo na nasprotne argumente tožnika glede možnosti rotacij (da bi ga namreč lahko na vajah zamenjal drug delavec). Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje tožniku glede možnosti rotacij ni sledilo, ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. člena Ustave. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da toženka o konkretnem delu tožnika ni podala nobenih navedb, saj je bilo trditveno breme glede tega dejstva na tožniku.

17. Pritožbeno sklicevanje na sodbe Sodišča EU C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21 ne vpliva na drugačno presojo, saj se v njih sprejeta stališča ne nanašajo na izjeme, ki veljajo za opravljanje vojaške dejavnosti (C-742/19).

18. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je v 51. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen Zakona o obrambi - ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

**K pritožbi toženke**

19. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika. Tožnik je o tem, kakšno delo je opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izvzete iz uporabe direktive oziroma je bila vključena v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži. Zmoten je tudi očitek o sodbi presenečenja, ki ga pritožba povezuje z zatrjevano kršitvijo pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje.

20. Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.

21. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi napravilo resne dokazne ocene o toženkinih trditvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v navedeni določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin. Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Teh okoliščin pritožba niti ne konkretizira.

22. V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje (tudi po poimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj) ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti ni storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to napačno očita pritožba. Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) A. A. v zvezi s tem ni odločilno. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno navaja pritožba.

23. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi prič B. B. in A. A., ki sta bili za toženko ključni priči v zvezi z nalogami varovanja državne meje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč mogoče dovolj jasno razbrati, da sodišče prve stopnje izpovedbama navedenih prič, s katerima je želela toženka sodišče prepričati v pravilnost svojih stališč o migrantski krizi kot izrednem dogodku in o tem, da je varovanje državne meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni sledilo, saj sta izhajali iz pojasnil vojaške znanosti, sodišče prve stopnje pa je v 38. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je pri razlagi pojmov iz sodbe Sodišča EU potrebno izhajati iz smisla Direktive 2003/88/ES.2 Sodišče izpovedi navedenih prič tako ni prezrlo, je pa na podlagi izpeljanega dokaznega postopka sprejelo drugačen materialnopravni zaključek od tistega, h kateremu se je toženka ob pomoči navedenih prič zavzemala. Toženka ne more uspeti niti s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vsebine dokumentov v zvezi z operacijo Odboj, pri čemer toženka ne pojasni, zakaj in v čem naj bi bila vsebina konkretnih dokumentov pomembna za odločitev v postopku.

24. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo oziroma nenadno bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju z vidika stališč sodbe C-742/19 ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem tako temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba. Vsekakor bi tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede in tako izjemo od uporabe Direktive, v kolikor bi bile podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru toženka ni dokazala. Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že večletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje. Pritožba ga ne uspe omajati niti z navedbo, da naj bi bila ugotovitev, da so bile naloge vnaprej planirane s strani poveljujočih v SV, protislovna s podporno vlogo pripadnikov SV.

25. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se z uvedbo operacije Odboj, ki je vpeljala delo v režimu stalne pripravljenosti, narava dela na meji ni spremenila tako, da bi to utemeljevalo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Osnovna naloga SV je bila namreč še vedno varovanje državne meje, ob podpori in sodelovanju s policijo. Ker se je pred operacijo Odboj opravljanje te naloge več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, in sicer tudi v začetni fazi v letu 2015, ko je bilo migrantov oziroma beguncev največ, to po pravilni prvostopenjski oceni dokazuje, da je bila za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija zaposlenih primerna tudi po uvedbi te operacije v letu 2020. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zato zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je bilo v obdobju po letu 2019 varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijami. V čem konkretno naj bi se izkazovala večja učinkovitost zaradi stalne pripravljenosti tožnika, iz dokaznega postopka ne izhaja. Sicer pa tudi če je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. 26. V zvezi s prvostopenjsko presojo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Pri tem pritožba zatrjuje, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja navedenih vojaških dejavnosti, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij. V zvezi s tem je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

27. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da o izjemi iz te alineje ni mogoče govoriti v primeru sedemletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 opredelilo Sodišče EU. Glede na citirano točko je o pravno relevantnem izrednem dogodku mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče ... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov.

28. Presojo, da straža ni bila tako posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih. Pritožbene navedbe, da je zaradi takšne spremembe režima kvaliteta varovanja objektov manjša ter da obstaja možnost izrednih dogodkov, ki lahko botrujejo odtujitvi orožja, so ostale zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja. Sicer pa te okoliščine na zaključek o primernosti rotacij nimajo nobenega vpliva, saj četudi bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče bolj učinkovito izvesti v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES.

29. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

30. Ker glede na vse obrazloženo s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

31. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako tudi 52. točka obrazložitve sodbe C-742/19. 2 Izraz vojaška operacija v pravem pomenu besede je v sodbi Sodišča EU uporabljen z namenom, da se ne bi vse dejavnosti oboroženih sil razlagale kot vojaška operacija, s čimer bi prišlo do neupravičenega omejevanja pravic, ki so delavcem zagotovljene z Direktivo 2003/88.