Jedro

Iz podane obrazložitve izpodbijanih sklepov izhajajo razumni in konkretni razlogi za toženkino oceno tožnikove prijave. Vsebinske pomanjkljivosti Programa niso zgolj pavšalno navedene, ampak so po oceni sodišča v zadostni meri konkretno obrazložene ter iz njih ni razbrati arbitrarnega ravnanja toženke. Z navajanjem razumnih in konkretnih razlogov v obrazložitvi izpodbijanih sklepov tako toženka ni posegla v tožnikovo pravico varovanja enakih možnosti, da bi na Javnem razpisu konkuriral pod enakimi pogoji kot ostali prijavljeni in v skladu z določbo 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). V vsebinsko presojo razlogov, ki so vplivali na odločitev toženke, pa se sodišče ni spuščalo, saj bi s tem prešlo v področje presojanja strokovne ocene, kar pa ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu. V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso je namreč pri strokovno-tehničnih vprašanjih, povezanih (med drugim) s postopki sofinanciranja iz javnih sredstev, sodna presoja zadržana, v smislu da presojo o vsebinski ustreznosti oziroma vrednotenju na razpis prispelih vlog z vidika dejanskih kriterijev sodišče opravi preko presoje spoštovanja pravil ZUP (ob njegovi smiselni uporabi) o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov, upoštevajoč vsebino tožbenih ugovorov.

Sodišče se osredotoča na preizkus tožbenih navedb v zvezi z pomanjkljivo obrazložitvijo (nemožnost preizkusa) izpodbijanih sklepov; tožbene navedbe v zvezi s strokovnim ocenjevanjem tožnikove prijave s strani toženke oziroma strokovne komisije pa ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V ponovnem postopku je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju toženka) s sklepom št. 1612-5/2017/248 z dne 18. 10. 2018 zavrnilo tožnikovo vlogo, s katero se je ta prijavil na Javni razpis za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja za leta 2017, 2018 in 20191 (v nadaljevanju Javni razpis) s programom z naslovom: »...« (v nadaljevanju Program). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila na podlagi Javnega razpisa 18. 4. 2017 imenovana strokovna komisija, ki je ocenila skupaj 102 vlogi in pri izboru upoštevala pogoje in merila, navedena v razpisni dokumentaciji Javnega razpisa. Merila za dodelitev sredstev so bila določena v 1. točki IX. poglavja Javnega razpisa (skupno je bilo mogoče doseči 100 točk; od tega v posameznih sklopih meril: pri merilu A (vsebinska ustreznost) – 35 točk, pri merilu B (kakovost programa) – 45 točk in pri merilu C (financiranje in upravljanje programa) – 20 točk) ter v 1. točki X. poglavja Javnega razpisa z dodatnim pogojem, po katerem so se zavrnili programi, ki po merilu A niso dosegli vsaj 20 točk, po merilu B vsaj 30 točk in po merilu C vsaj 10 točk. Ravno iz tega razloga je bila zavrnjena tudi tožnikova vloga, saj je njegov Program po merilu A dosegel 18 točk, po merilu B 21 točk ter po merilu C 12 točk. V nadaljevanju obrazložitve toženka po sklopih (za merilo A, B in C) obrazloži oceno tožnikovega Programa.

2. Toženka je tožnikovo pritožbo zavrnila s sklepom št. 1612-5/2017/258/259 z dne 4. 12. 2018, saj je po pregledu te ugotovila, da je bil tožnikov Program ocenjen ustrezno. V tej obrazložitvi je toženka po sklopih (za merila A, B in C) navedla razloge, ki dopolnjujejo oziroma pojasnjujejo že s prejšnjim sklepom (št. 1612-5/2017/248) predstavljene razloge.

3. Tožnik s tožbo uveljavlja bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijanih sklepov se po njegovem mnenju – ob izostanku konkretnih razlogov, zaradi katerih je bila vloga tožnika zavrnjena – ne da preizkusiti. V zvezi z izpolnjevanjem kriterijev glede sklopa merila A (vsebinska ustreznost) je tožnik že v pritožbi opozoril, da je toženka popolnoma spregledala v razpisni dokumentaciji navedeno »INFO točko«, ki nedvomno sodi med pričakovane dejavnosti, opredeljene v Javnem razpisu2. Toženka ni upoštevala niti ostalih dejavnosti, opisanih v točki 2.2 prijave na Javni razpis (Delovni načrt), zaradi česar izpodbijana sklepa v tem delu nimata razlogov oziroma so ugotovitve v zvezi z izpolnjevanjem pogojev merila A napačne, vključno z njihovim točkovanjem. Glede navedb toženke, da prijavljena dejavnost tožnika (tj. vzpostavitev info točke) ne sodi med pričakovane dejavnosti Javnega razpisa, ker v RS potrjuje zdravstvene programe Zdravstveni svet, tožnik izraža svoje nestrinjanje in pojasnjuje, da sta strokovno-politično delo in informiranje laične ter strokovne javnosti glede terapije zasvojenosti z ibogainom v Sloveniji in širše nedvomno potrebni dejavnosti, ki že dolgo potekata, se deloma prekrivata, zasledujeta pa tudi oba cilja Javnega razpisa3. Nadaljevanje aktivnosti v smeri varne in učinkovite implementacije ibogainske paradigme v javno zdravstvo s sočasnim svetovanjem glede najnovejših znanj v zvezi z zmanjševanjem tveganj in povečanjem učinkovitosti pri samozdravljenju ali zdravilski uporabi iboge je nadgradnja že dlje časa obstoječe dejavnosti, sofinancirane s strani toženke tudi v obdobju predhodnega razpisa za leti 2015 – 2016 znotraj istoimenskega programa tožnika4. Zdravstveni svet je vsekakor pristojen za potrjevanje novih doktrin med javnozdravstvene programe, ne glede na to pa tožnik opozarja na Nacionalni program na področju prepovedanih drog 2014 – 2020, ki v rubriki Raziskovalno delo natančno določa, da je treba »vzpostaviti mehanizme za prenos izsledkov raziskav v konkretne ukrepe in politike« in »finančno podpreti raziskave samostojnih raziskovalcev ter raziskovalcev na inštitutih in univerzah ter nevladne organizacije«, pri čemer med prednostna področja uvršča »raziskave o učinkovitosti novih pristopov in učinkovin pri obravnavi zasvojenosti in drugih disfunkcij (npr. Canabis sativa, Tabernanthe iboga itd.).« Tudi sicer je samozdravljenje in zdravilska raba iboge obstoječa, utečena in legitimna praksa v Sloveniji. Ne glede na to pa je pri nadzoru in izvajanju zaradi varnosti in učinkovitosti sodelovanje akademskega in nevladnega kadra neizogibno, saj področje še ni zadovoljivo sistemsko urejeno. Tako na sistemski ravni strokovno-političnega dela kot tudi na individualni ravni, namenjeni neposredno uporabnikom preko info točke, prijavljeni Program vsekakor ustreza prednostnim dejavnostim Javnega razpisa.

Pri tem tožnik opozarja, da iz izpodbijanih sklepov ne izhaja konkretna obrazložitev in argumentacija vseh in vsakega od kriterijev znotraj merila A. Tudi sicer so posamezni povzeti razlogi toženke pavšalni, nerazumni in onemogočajo presojo primernosti ocen strokovne komisije oziroma razloge za izvedeno točkovanje; v zvezi s slednjim tožnik podaja naslednje protiargumente. Po oceni tožnika je program skladen s cilji razpisa in vključuje prednostno pričakovane aktivnosti sofinanciranja. Predstavljen je jasno in jedrnato, v skladu z zahtevami prijavnega obrazca. Ker cilj Javnega razpisa5 zasledujeta tako A del prijavljenega programa (strokovno-politično delo) kot B del prijavljenega programa (info točka), se tožnik z oceno, da je merilo le delno izpolnjeno, nikakor ne more strinjati (upoštevno za prvi kriterij). Program je tudi ustrezno utemeljen in usklajen z nacionalnimi in mednarodnimi strateškimi dokumenti, pri čemer izpostavlja Resolucijo o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2014 – 2020 (upoštevno za drugi kriterij). Aktivnosti, metode in pristopi dela so jasno in konkretno opredeljeni in nujni za dosego ciljev razpisa, kar je razvidno iz Opisa programa in Delovnega načrta (točka 2.1 in 2.2 tožnikove prijave na Javni razpis). Upoštevajo tudi moralna in etična načela, saj naravna kontroverznost novitete sama po sebi nikakor ne pomeni moralne ali etične spornosti, čemur pritrjuje tudi zadnje mnenje Komisije RS za medicinsko etiko, ki dopušča možnost odobritve kliničnega testiranja (upoštevno za tretji kriterij). Prednostne ciljne skupine in njihove potrebe so jasno opredeljene v rubriki 2.4 Ciljne skupine, kjer ločeno pojasnjuje ciljne skupine za oba dela Programa, kot tudi način njihovega doseganja in naslavljanja (upoštevaje četrti kriterij). Naposled Program v delu A zadeva nacionalno in tudi širšo strokovno politiko, v delu B (info točka) pa z uporabo telefona, elektronske pošte in medmrežja omogoča enako dostopnost uporabnikom po vsej državi in širše (upoštevno za peti kriterij).

Tožnik dalje navaja, da se je pri presoji merila B (kakovost programa) toženka od skupno sedmih kriterijev v tem sklopu opredelila samo do merila inovativnosti, krepitve kapacitet, kazalnikov rezultatov in sodelovanja s strokovnimi in drugimi organizacijami, medtem ko presoje točkovanja preostalih treh ni izvedla. Tudi sicer so povzeti razlogi toženke pavšalni, nerazumni in onemogočajo presojo primernosti ocen strokovne komisije oziroma razloge za izvedeno točkovanje; v zvezi s slednjim tožnik podaja naslednje protiargumente. Program se je izvajal redno skozi celotno obdobje trajanja razpisa (upoštevno za prvi kriterij). Uporabnost ibogaina pri terapiji zasvojenosti je področje, ki je v Sloveniji manj raziskano in javnosti manj znano, zaradi česar je bila inovativnost na tem področju obrazložena v smeri implementacije ibogaina kot zdravljenje odvisnosti ter kot nadgradnja možnosti inovativne terapije z zdravilno rastlino Tabernanthe iboga. Inovativen Program je tako predvidel razvoj zdravljenja odvisnosti z ibogainom (del A) in skrb za varnost ter učinkovitost samozdravljenja oziroma zdravilske uporabe iboge (del B), kar je tudi v svetu v porastu (upoštevno za drugi kriterij). Promocija Programa je bila temeljito opisana z načrtom promocije preko komunikacijskih sredstev, na dogodkih in s prisotnostjo na spletu, pri čemer je bila predvidena tudi predstavitev toženke kot sofinancerja Programa (upoštevno za tretji kriterij). Izvajalci programa so bili predstavljeni v rubriki 2.8 in so ustrezno usposobljeni, imajo potrebno izobrazbo, izkušnje in reference s področja programa (upoštevno za četrti kriterij). Tudi načrtovana zaposlitev vodje in izvajalca programa je nova, saj tožnik v času prejšnjega razpisa ni imel redno zaposlenega delavca; povečanje števila zaposlenih v prijavi resda ni bilo posebej izpostavljeno, je pa to razvidno iz rubrike 2.8, podatek pa je tudi sicer javnega značaja. Dodatna izobraževanja so načrtovani obiski konferenc (upoštevno za peti kriterij). Kazalniki rezultatov, opisani v rubriki 2.2, so bili primerni in so po naravi težje količinsko opredeljivi, a vseeno dosegljivi (upoštevno za šesti kriterij). V zvezi s točkovanjem zadnjega kriterija v sklopu merila B pa tožnik še pripominja, da sodelovanja z drugimi organizacijami in članstva v mrežah ni razumel kot partnerstva v kontekstu razpisa, saj v rubriki 2.8 Izvajalci prijavljenega programa navodilo ni nedvoumno. Izvajanje programa v ožjem smislu je bilo namreč v domeni prijavitelja, sodelovanje pa je že potekalo vzporedno in neodvisno; iz tega razloga tožnik tudi ni predložil izjav o partnerstvu. Sicer pa so bila številna aktivna sodelovanja z inštitucijami doma in po svetu (…) razvidna že iz vloge in priloženih dokazil ter mnenj; navedbe v zvezi s tem so bile tudi dodatno razširjene in argumentirane v rubriki 2.10 (mreženje). Ob tem je tako napačno tudi stališče toženke, da prijavljeni Program ne vsebuje pričakovanih dejavnosti6. Mreženje in partnerstvo je namreč konkretno opisano v rubriki 2.1 ter 2.10, kar potrjujejo tudi vlogi priložena dokazila. Izostanek podpisane izjave o partnerskem sodelovanju tako ne more biti odločilnega pomena pri ocenjevanju kakovosti programa.

Nadalje tožnik navaja, da izpodbijana sklepa pri obrazložitvi kriterijev v sklopu merila C (financiranje in upravljanje programa) nimata razlogov, zakaj je tu tožnik prejel le 12 točk. Navedba, da je komisija ugotovila, da je predvideno financiranje in upravljanje programa delno ustrezno, namreč ne vsebuje nobenih argumentiranih razlogov, toženka pa se je v nadaljevanju tudi po vloženi pritožbi opredelila zgolj do predvidene 1/3 porabe sredstev, torej do kriterija glede utemeljenosti stroškov, medtem ko sta ostala dva kriterija merila C ostala neobrazložena. Ponovno je tako na strani toženke izostala konkretna opredelitev do točkovanja za vsak posamezni kriterij posebej (tj. odsotnost razlogov), s čimer izpodbijanih sklepov ni mogoče preizkusiti. Nazadnje tožnik še opozarja, da je njegov opis predmetnega Programa v bistvenih točkah enak opisu programa, ki ga je toženka na javnem razpisu pred leti tožniku že odobrila in sofinancirala7. Navedeni program je bil ocenjen s skupno 64 točkami, kar je predstavljalo zadostno količino točk za odobritev programa in sofinanciranje le-tega v višini 5.000,00 EUR. Toženka je torej prijavo tožnika za financiranje predmetnega Programa zavrnila, kljub temu da je bil njegov opis v bistvenih delih enak opisu predhodno odobrenega programa oziroma je celo predstavljal njegovo vsebinsko nadgrajeno nadaljevanje. Še toliko bolj pa tožnik ne razume razlike v podeljenih točkah tožnikovima prijavama za sofinanciranje navedenih programov (13 točk). Gre za evidenten odstop od meril pri ocenjevanju, ki so bila za oba programa ista. Takšen odstop od predhodnega ocenjevanja je nezakonit in predstavlja arbitraren način ocenjevanja ter kršitev tožnikovih ustavnih pravic po 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijana sklepa ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in njenih razlogih. Dodaja še, da so navedbe tožnika glede nadaljevanja aktivnosti v smeri varne in učinkovite implementacije ibogainske paradigme v javno zdravstvo, sofinancirane s strani toženke v obdobju predhodnega razpisa za leti 2015 – 2016, neresnične. Tožnik se je namreč na Javni razpis za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja za leti 2015 in 2016 (Uradni list RS, št. 34/2015) prijavil s programom »...«, pri čemer so bile aktivnosti omenjenega programa: informativni sestanki z uporabniki in/ali svojci, psihoterapija, hipnoza in psihosocialno svetovanje uporabnikom. Kot izvajalci programa pa so bili navedeni zdravnik, psihoterapevtki in socialni delavec. V sofinanciranem programu s strani toženke tako ni bilo navedenih nikakršnih aktivnosti v zvezi z varno in učinkovito implementacijo ibogainske paradigme. Tudi sicer je tožnik ob prijavi na predmetni Javni razpis priložil mnenje Komisije RS za medicinsko etiko glede raziskovalnega projekta »...«, iz katerega je bilo razvidno, da mora tožnik dopolniti navedeni projekt z navedbo ustanove, odgovorne osebe in časovne roke glede morebitnih pojavov škodljivih učinkov ibogaina ter primerno zavarovati preiskovance in ustanovo, kjer bi potekal klinični del raziskave po veljavnih predpisih in v skladu z dobro klinično prakso8. Tožnik pa prijavi na Javni razpis ni predložil dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je izpolnil pogoje in dobil oceno etične komisije, ki bi omogočila izvedbo raziskave. Glede na to tudi niso bili izpolnjeni kriteriji za izvajanje prvega A dela tožnikovega Programa, kateri predvideva izvajanje dejavnosti, namenjene uporabnikom drog kot svetovanje o inovativnem zdravljenju zasvojenosti z ibogainom.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi opozarja na neresnične navedbe toženke o programu, ki je bil sofinanciran v letih 2015-2016. Ne drži, da je bil ta program prijavljen z naslovom »...«; navedeni program je bil namreč sofinanciran v letih 2013-2014. V zvezi z očitki toženke o nepredložitvi dokumentacije za raziskovalni projekt pa tožnik pojasnjuje, da samo klinično testiranje ibogaina nikdar ni bilo načrtovani del programa, pač pa strokovno-politično delo z namenom ustvariti pogoje (tudi) zanj, kar je bilo jasno obrazloženo v prijavi.

6. Toženka v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je v njenem odgovoru na tožbo prišlo do napake, in sicer je bil program »... sofinanciran v letih 2014-2015 in ne 2015-2016. V letih 2015 in 2016 je toženka resda sofinancirala tožnikov program9, pri čemer pa je iz poročil o izvajanju omenjenega programa razvidno, da so bile aktivnosti namenjene le udeležbi tožnika na konferenci v Mehiki, na simpoziju v ZDA ter konferenci v Sloveniji. Dodaja še, da je Komisija RS za medicinsko etiko ponovno vlogo tožnika za raziskovalni projekt »...« obravnavala 17. 1. 2018 in jo zavrnila zaradi močnih strokovnih in etičnih zadržkov.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama je v predmetni zadevi sporna odločitev toženke, s katero je ta z izpodbijanima sklepoma št. 1612-5/2017/248 z dne 18. 10. 2018 (sklep o zavrnitvi tožnikove vloge) in št. 1612-5/2017/258/259 z dne 4. 12. 2018 (sklep o zavrnitvi tožnikove pritožbe) zavrnila tožnikovo prijavo na Javni razpis, na katerega je tožnik kandidiral s svojim Programom. Glede na to, da pritožbe iz 231. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) ni mogoče obravnavati kot redno pravno sredstvo, pritožbo po določbah ZUP in z učinki, ki ga ima to sredstvo po ZUP, se pritožbo po Pravilniku obravnava kot način zagotavljanja pravice stranke do izjave v postopku (9. člen ZUP). Oba v postopku Javnega razpisa izdana izpodbijana sklepa zato predstavljata enotno odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku, v katerem se na zahtevo (pritožbo) stranke utemeljenost odločitve v prvem sklepu še naknadno preveri.10

9. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je v prejšnjem postopku toženka s sklepoma št. 1612-5/2017/114 z dne 14. 7. 2017 in št. 1612-5/2017/219 z dne 21. 8. 2017 že zavrnila tožnikovo vlogo, s katero se je ta s Programom prijavil na Javni razpis. Upravno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo I U 2180/2017-15 z dne 22. 5. 2018 navedena sklepa odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Pritrdilo je naziranju tožnika, da se izpodbijane odločitve ni dalo preizkusiti, saj iz nje niso bili razvidni razlogi, zaradi katerih je bila vloga tožnika zavrnjena. Po navodilu sodišča je morala toženka v ponovnem postopku izdati odločbo, v kateri je morala dopolniti obrazložitev odločitve, z navedbo konkretnih razlogov za točkovanje tožnikove vloge pri vsakem posameznem merilu, s čimer bo omogočena presoja zakonitosti odločitve.

10. Vendar pa tožnik v tožbi toženki očita, da tudi v ponovnem postopku ni sledila navodilom sodišča, saj se po njegovem mnenju izpodbijanih sklepov ob odsotnosti (razumnih) razlogov ne da preizkusiti, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila odločitev za odobritev ali zavrnitev sofinanciranja projektov, prijavljenih na Javni razpis, odvisna od doseženih točk oziroma vrednotenja posameznih meril Javnega razpisa. Merila za dodelitev sredstev so bila določena v 1. točki IX. poglavja razpisne dokumentacije Javnega razpisa. Skupaj je bilo mogoče doseči 100 točk, od tega v posameznih sklopih meril: pri merilu A (Vsebinska ustreznost) – 35 točk, pri merilu B (Kakovost programa) – 45 točk in pri merilu C (Financiranje in upravljanje programa) – 20 točk. Točkovanje posameznih meril (A, B in C)11 je bilo v IX. poglavju Javnega razpisa še dodatno razčlenjeno in obrazloženo, in sicer z navajanjem podrobnejših kriterijev ter nanje vezanih točk. V skladu z dodatnim pogojem iz 1. točke X. poglavja razpisne dokumentacije so se zavrnili programi, ki pri merilu A niso dosegli vsaj 20 točk, pri merilu B vsaj 30 točk ter pri merilu C vsaj 10 točk. 12. V zvezi s presojo vsebinske ustreznosti prijavljenih programov (merilo A) je toženka ugotovila, da tožnikov Program le delno ustreza ciljem razpisa; dodelila mu je 18 od 35 točk. Svojo oceno je utemeljila s presojo, da priprava strokovnih in političnih pogojev za implementacijo zdravljenja z ibogainom (sprejem ibogainske paradigme v javno zdravje) ne predstavlja dejavnosti, skladne s cilji razpisa, ki so razvoj in testiranje inovativnih programov, intervencij in storitev, ki dopolnjujejo obstoječe programe na področju preventive, zdravljenja, socialne rehabilitacije ter zmanjševanja tveganj in škode (druga alineja Ciljev razpisa, predvidenih za Področje C v okviru sklopa 1 Javnega razpisa12). Obrazložila je, da med pričakovane dejavnosti, naštete na 8. in 9. strani Javnega razpisa, ne spada niti zdravljenje zasvojenosti z zdravilno rastlino Tabemanthe iboga (saj je to naravnano zgolj razvojno-teoretsko), niti strokovno politično delo ter obiski konferenc v tujini. Po vloženi pritožbi je toženka svojo odločitev dopolnila še s presojo, da tudi vzpostavitev info točke ne sodi med pričakovane dejavnosti Javnega razpisa, kot je npr. vzpostavitev brezplačne telefonske linije in spletne strani za informiranje, kratke intervencije in napotitve v programe pomoči za mladostnike in njihove bližnje ob težavah s prepovedanimi drogami in drugimi psihoaktivnimi snovmi ter nekemičnimi zasvojenostmi, saj v Republiki Sloveniji zdravstvene programe potrjuje Zdravstveni svet; od odločitve slednjega pa je tako tudi odvisna implementacija ibogaina v javno zdravstvo. Navedla je še, da iz tega razloga dejavnost informiranja posameznikov, ki bi se odločili za samozdravljenje ali odhod na zdravljenje v tujino, nikakor ne sodi med pričakovane dejavnosti Javnega razpisa.

13. Glede na navedene razloge, ki jih je podala toženka v obrazložitvi izpodbijanih sklepov, sodišče ne sledi navedbam tožnika, da ni mogel razbrati razlogov, zaradi katerih je dosegel le 18 točk. Merilo A se je namreč nanašalo na presojo vsebinske ustreznosti prijavljenih programov, na kar se je obrazložitev toženke tudi osredotočila, in sicer z navajanjem neskladnosti tožnikovega Programa s cilji Javnega razpisa ter pomanjkanja vključitve prednostno pričakovanih dejavnosti (aktivnosti) Javnega razpisa v Program. Navedeno merilo je bilo sicer z Javnim razpisom resda dodatno razčlenjeno na pet podrobnejših kriterijev, ki pa so tvorili celoto ter v tem okviru bili podlaga za presojo vsebinske ustreznosti na Javni razpis prijavljenih programov. Čeprav bi iz obrazložitve izpodbijanih sklepov na prvi pogled izhajalo, da so se podani razlogi nanašali na presojo prvega kriterija znotraj merila A (Program je skladen s cilji razpisa in vključuje prednostno pričakovane aktivnosti sofinanciranja), pa so bili pričakovani cilji in aktivnosti Javnega razpisa implicirani tudi v druge kriterije znotraj tega merila, bodisi neposredno (npr. tretji kriterij, kateri se tudi nanaša na aktivnosti) ali posredno. Nelogičen bi bil sicer zaključek toženke, ki bi kot vsebinsko ustrezen ocenila program, ki ne bi bil skladen s cilji razpisa oziroma ne bi vključeval pričakovanih dejavnosti. Sodišče tako sodi, da se toženki pri ocenjevanju tožnikove prijave ni bilo potrebno izrecno opredeliti do prav vsakega izmed kriterijev znotraj merila A posebej in izrecno, kajti vsi kriteriji skupaj so glede na njihov kontekst tvorili celoto.

14. Sodišče tako sodi, da iz podane obrazložitve izpodbijanih sklepov izhajajo razumni in konkretni razlogi za toženkino oceno tožnikove prijave po merilu A. Vsebinske pomanjkljivosti Programa niso zgolj pavšalno navedene, ampak so po oceni sodišča v zadostni meri konkretno obrazložene ter iz njih ni razbrati arbitrarnega ravnanja toženke. Z navajanjem razumnih in konkretnih razlogov v obrazložitvi izpodbijanih sklepov tako toženka ni posegla v tožnikovo pravico varovanja enakih možnosti, da bi na Javnem razpisu konkuriral pod enakimi pogoji kot ostali prijavljeni in v skladu z določbo 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). V vsebinsko presojo razlogov, ki so vplivali na odločitev toženke, pa se sodišče ni spuščalo, saj bi s tem prešlo v področje presojanja strokovne ocene, kar pa ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu. V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso je namreč pri strokovno-tehničnih vprašanjih, povezanih (med drugim) s postopki sofinanciranja iz javnih sredstev13, sodna presoja zadržana, v smislu da presojo o vsebinski ustreznosti oziroma vrednotenju na razpis prispelih vlog z vidika dejanskih kriterijev sodišče opravi preko presoje spoštovanja pravil ZUP (ob njegovi smiselni uporabi) o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov, upoštevajoč vsebino tožbenih ugovorov.14 Strankam mora biti zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar med drugim pomeni, da mora imeti obrazložitev odločitve vsebino, ki omogoča njen preizkus, tako s strani stranke kot sodišča. Sama strokovna ocena, ki se odrazi v točkovanju, pa ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanega akta.15 Sodišče se tako osredotoča na preizkus tožbenih navedb v zvezi z pomanjkljivo obrazložitvijo (nemožnost preizkusa) izpodbijanih sklepov; tožbene navedbe v zvezi s strokovnim ocenjevanjem tožnikove prijave s strani toženke oziroma strokovne komisije pa ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

15. Neutemeljene so tožbene navedbe tudi v delu, v katerem tožnik očita, da toženka ni zadostno obrazložila ocene, zakaj je tožniku pri merilu B (Kakovost programa) dodelila zgolj 21 od 45 točk. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da za kazalnike rezultatov ni bilo navedenih ciljnih vrednosti, ki so bile ključne za oceno uspešnosti programa16. Nadalje je bil Program pri kriteriju sodelovanje s strokovnimi in drugimi organizacijami ocenjen kot zadosten, glede na to, da je tožnik našteval le organizacije, s katerimi naj bi sodeloval, ni pa priložil izjav o partnerskem sodelovanju, ki bi to dokazovale. Tudi pri izvajanju aktivnosti je bil naveden le prijavitelj, kar je dodatno dokazovalo, da bi vse aktivnosti izvajal le slednji. Strokovne objave, intervjuji, javni nastopi, sodelovanje na konferencah, na katerih bi vlagatelj predstavljal svoje dosežke ter promoviral svojo dejavnost, pa po oceni toženke ne pomenijo mreženja ter zagotavljanja skupnostnega in interdisciplinarnega pristopa17. Pri kriteriju krepitve kapacitet je bil Program ocenjen kot nezadosten, ker ni predvidel nobenih novih zaposlitev; vse dejavnosti Programa naj bi namreč izvajal le strokovni vodja Programa. Tožnik je v svojem delovnem načrtu sicer navedel obiske konferenc s predstavitvijo dosežkov ter promocijo dejavnosti mreženja in strokovno politično delo, vendar po oceni toženke ti dve aktivnosti ne moreta predstavljati krepitev kapacitet v smislu dodatnega izobraževanja in usposabljanja, saj gre za predstavitve dosedanjih dosežkov tožnika in ne za pridobivanje novih znanj. Zadostno je bila obrazložena ocena tudi po kriteriju inovativnosti programa, z utemeljitvijo, da nekatere aktivnosti Programa (obisk konferenc, strokovno-politično delo) niso inovativne aktivnosti na področju preprečevanja, zdravljenja, socialne rehabilitacije ter zmanjševanja tveganj in škode zaradi drog.

16. Tudi merilo B (Kakovost programa) je bilo enako kot merilo A razčlenjeno na podrobnejše kriterije, pri čemer iz obrazložitve izpodbijanih sklepov po ugotovitvi sodišča izhaja, da je toženka izrecno obrazložila presojo štirih izmed sedmih kriterijev merila B. Pri tem presoja po teh kriterijih že na prvi pogled ni bila podana na splošni ravni, ampak je temeljila na konkretnih razlogih, katerih pravilnost pa sodišče – da se ne bi spustilo v strokovno oceno – ne more presojati. Odsotnost izrecne obrazložitve ocene po vsakem od preostalih treh kriterijev posebej pa po presoji sodišča ne more voditi do zaključka, da toženka ni zadostno obrazložila kakovosti tožnikovega Programa (merilo B) oziroma v zvezi s tem tožniku podeljenih točk. Tudi znotraj merila B so namreč kriteriji tvorili celoto, tožnik pa je že na podlagi podanih razlogov lahko razbral, da toženka njegovega Programa tudi po kakovosti ni prepoznala kot prepričljivega. Zato sodišče presoja izpodbijana sklepa kot zadosti obrazložena tudi v zvezi s presojo merila B. 17. V zvezi z ustreznostjo obrazložitve ocene financiranja in upravljanja Programa (merilo C) v izpodbijanih sklepih sodišče najprej meni, da se tudi znotraj tega merila določeni podrobnejši kriteriji (definiranost finančnega načrta, utemeljenost stroškov, izvedljivost programa) ne morejo obravnavati povsem sami zase, ampak le v povezavi z drugimi (upoštevaje njihov namen). Po merilu C je tožnik dosegel 12 od 20 točk, ob utemeljitvi, da gre za delno ustrezno predvideno financiranje in upravljanje Programa, pri čemer je toženka v pritožbenem sklepu dodatno obrazložila, da predvidena poraba sredstev za „premike strokovne politike za sprejem ibogainske paradigme v javno zdravstvo“ ni upravičena, ker se novi programi zdravljenja potrjujejo na Zdravstvenem svetu in ne preko političnih forumov. Ker je tožnika izključevala iz sofinanciranja na Javnem razpisu že ocena toženke po merilih A in B, v skladu s pogojem iz 1. točke X. poglavja Javnega razpisa, in glede katere ji sodišče v okviru presoje, ki jo opravi v upravnem sporu v zadevah sofinanciranja iz javnih sredstev, pritrjuje, tožnik ni mogel doseči zanj ugodnega izida na Javnem razpisu niti ob oceni delne ustreznosti in dodeljenih 12 točkah pri merilu C. 18. Glede na povedano sodišče ocenjuje, da je toženka v predmetnem, tj. ponovnem postopku, odpravila kršitve pravil postopka, ki jih je zagrešila v prejšnjem postopku, saj je v obrazložitvi izpodbijanih sklepov navedla dovolj ter konkretne in razumne razloge za utemeljitev ocen, ki jih je sprejela o tožnikovem Programu.

19. Tožnik se brez podlage sklicuje tudi na uspešnost na predhodnem razpisu, na katerem je kandidiral s programom, ki je bil v bistvenih delih enak. Vsak postopek za dodelitev sredstev je namreč samostojen, ocenjevalci (strokovne komisije) pa samostojno in neodvisno ocenjujejo prijavljene programe po merilih vsakokratnega javnega razpisa, ne da bi bili vezani na ocene predhodnih razpisnih postopkov. Vsebinska presoja strokovnih ocen, ki rezultira nato v odločitvi o (ne)dodelitvi sredstev, pa že po navedenem ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, v katerem sodišče presoja zakonitost odločitev v zadevah sofinanciranja iz javnih sredstev. Zato tožnik tudi ne more z uspehom zatrjevati odstopa toženke od predhodnega ocenjevanja ter s tem kršitev tožnikovih ustavnih pravic po 14. in 22. členu Ustave.

20. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, tj. izven glavne obravnave. Predvsem relevantno dejansko stanje med tožnikom in toženko ni sporno; sporna je namreč strokovna ocena Programa po razpisnih merilih (doseženo število točk) in ustreznost njene obrazložitve v izpodbijanih sklepih. Kolikor pa se dokazni predlogi nanašajo na dokazovanje zatrjevanih neustreznosti strokovnih ocen Programa, so po navedenem v sodbi dokazi nerelevantni, enako velja tudi za dokaze za dokazovanje zatrjevane arbitrarnosti toženke pri ocenjevanju Programa glede na oceno programa, s katerim je tožnik kandidiral na razpisu za leti 2015 in 2016 ter uspel. 22. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Uradni list Republike Slovenije (RS), št. 23/2017. 2 Tj. »vzpostavitev brezplačne telefonske linije in spletne strani za informiranje, kratke intervencije in napotitve v programe pomoči za mladostnike in njihove bližnje ob težavah s prepovedanimi drogami in drugimi psihoaktivnimi snovmi ter nekemičnimi zasvojenostmi«. 3 Tj. »povečati dostopnost do obstoječih programov pomoči uporabnikom prepovedanih drog in drugih psihoaktivnih snovi ter nekemičnih zasvojenosti« in še posebej »razvoj in testiranje inovativnih programov, intervencij in storitev, ki dopolnjujejo obstoječe programe na področju preventive, zdravljenja, socialne rehabilitacije ter zmanjševanja tveganj in škode.« 4 Že prejšnji program je bil namreč sofinanciran v obeh vsebinskih delih, in sicer za strokovno-politično delo z obiski konferenc ter info točko. 5 Tj. »razvoj in testiranje inovativnih programov, intervencij in storitev, ki dopolnjujejo obstoječe programe na področju preventive, zdravljenja, socialne rehabilitacije ter zmanjševanja tveganj in škode« in »povečanje dostopnosti do obstoječih programov pomoči uporabnikom prepovedanih drog in drugih psihoaktivnih snovi ter nekemičnih zasvojenosti«. 6 Tj. »programi povezovanja ter mreženja vseh pristopov obravnave prepovedanih drog in drugih psihoaktivnih snovi, koordinacija ter izobraževanje strokovnih kadrov, ki delujejo na področju drog«. 7 Tožnik je namreč z istoimenskim programom z naslovom »Razvoj, testiranje in implementacija inovativnih modelov, programov, intervencij in storitev na področju preventive, zdravljenja in socialne rehabilitacije pred, ob in po zasvojenosti« konkurirala že na Javnem razpisu za sofinanciranje programov za varovanje in krepitev znanja za leti 2015 in 2016 (Uradni list RS, št. 34/2015), pri čemer sta oba javna razpisa temeljila na istem Nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2014 – 2020. 8 Po predložitvi vseh manjkajočih dokumentov bi komisija ponovno odločala o izpolnjevanju pogojev za izvedbo raziskave. 9 Razvoj, testiranje in implementacija inovativnih modelov, programov intervencij in storitev na področju preventive, zdravljenja in socialne rehabilitacije pred, ob in po zasvojenosti. 10 Glej sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 274/2012 z dne 27. 3. 2013 in opr. št. I U 2209/2011 z dne 26. 3. 2013. 11 Tudi za sklop 1 Javnega razpisa, ki je relevanten v predmetni zadevi. 12 Tj. programi zmanjševanja povpraševanja po prepovedanih drogah in drugih psihoaktivnih snoveh ter preprečevanja nekemičnih zasvojenosti (zasvojenosti z digitalnimi tehnologijami in igrami na srečo). 13 Gre za odločanje v drugih javno pravnih stvareh po 4. člen ZUP, ob smiselni uporabi ZUP 14 Glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 638/2010 z dne 21. 2. 2012. 15 Glej sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010. 16 Obrazložitev toženke v zvezi s presojo kriterija »Kazalniki rezultatov so primerni, količinsko opredeljeni in dosegljivi«. 17 Mreženje v konkretnem primeru pomeni sodelovanje s strokovnimi in drugimi organizacijami s področja zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog na lokalnem, nacionalnem in mednarodnem nivoju. Sodelovanje mora temeljiti na podpisani izjavi o partnerstvu, ki je priloga razpisne dokumentacije in s katero se partnerske organizacije in prijavitelji zavežejo k sodelovanju. Zgolj navajanja lastnih referenc in udeležb na posvetih oziroma konferencah ni mogoče šteti za mreženje. Mreženje pomeni izvajanje skupnih aktivnosti vlagatelja in njegovih partnerjev, ki so predvidene v prijavljenem programu in namenjene uporabnikom.