Jedro

Ker tožnica ni dovolj dokazala dobre vere za pridobitev avtomobila od nelastnika, mora nasproti lastniku dokazati s stopnjo verjetnosti, da ni mogla vedeti, da je toženec nelastnik. Zato bo treba dokazni postopek dopolniti v tej smeri.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po osnovni tožbi družbe A (v nadaljevanju tožeča stranka), ki je od drugotoženca zahtevala priznanje, da je potrdilo z dne 12.4.1996 o plačilu predračuna nepristna listina in proti obema toženima strankama ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik spornega osebnega avtomobila Audi A6, vpisanega kot v izreku sodbe. Ugodilo je tožbenemu zahtevku O. Z. (v nadaljevanju drugotožena stranka), s katerim je zahtevala ugotovitev, da je ona lastnica spornega avtomobila Audi A6 in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je prvotoženi tožeči stranki vročil izvod položnice, na katerem je bilo zapisano, da je plačal celotni znesek kupnine in da mu je zato prodajalec izstavil poslovno dokumentacijo za prodajo in prevzem vozila. Tožeča stranka ni izročila toženi stranki dokumentacije, ampak le vozilo s preizkusnimi tablicami in pogodbo o naročilu določenega tipa avtomobila, v pogodbi pa niso bile navedene niti številke motorja niti šasije, ki konkretizirajo določeni avtomobil. Dokumentacija, ki naj bi bila po stališču sodišča prve stopnje izročena šele kasneje, ko bo preverjeno vplačilo avtomobila, je predstavljala v bistvu celotno dokumentacijo za registracijo avtomobila in prvotožena stranka ni prejela niti enega dokumenta, ki bi omogočal registracijo in prenos lastništva. Prvotožena stranka o prevzemu avtomobila ni prejela fakture, kjer so vpisani vsi znaki avtomobila. Ni prejela carinske deklaracije, potrdila o ustreznosti avtomobila - homologacije in med strankama ni bila sklenjena pogodba, ampak fiksno naročilo kupca. Nadalje pa sodišče ugotavlja, da obstaja spor glede okoliščine, ali je drugotoženka vedela, kako je prvi toženec prišel do avtomobila. Sodišče opira svojo ugotovitev na 31. člen ZTLR. S pogodbo, ki jo navaja sodišče prve stopnje, predmet ni bil individualiziran, temveč je bilo določeno samo generično, katera vrsta se naroča. Takšen avtomobil ne more biti predmet prodaje. Zato je bilo zmotno uporabljeno določilo 31. člena ZTLR. Tožeča stranka meni, da je za veljavnost prodajne pogodbe potrebno ugotoviti obstoj dveh elementov in sicer dobre vere in ali je nelastnik pridobil premično stvar na podlagi pravnega posla, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice. Prvi toženec je avtomobil pridobil v posest z goljufijo, s kaznivim dejanjem, zato ni izpolnjen element o prenosu posesti na podlagi pravnega posla. Proti prvotožencu teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije, saj si je tako pridobil štiri osebne avtomobile na enak način. Predmet tudi ni bil individualiziran. Avtomobil je specifična stvar, ki zahteva posebno skrbnost kupca, saj se mora prepričati o dokumentaciji, ki je potrebna za registracijo, saj vsak povprečen kupec ve, da mora avto registrirati. Brez ostalih dokumentov to ni bilo podano. Drugotožena stranka je bila očitno malomarna in je imela po svoji krivdi napačno predstavo o tem, ali je toženec lastnik avtomobila in zato ni bila v dobri veri. Drugotožena stranka bi se zaradi neurejenih dokumentov morala zavedati, da so stvari z lastništvom vozila neurejene. Drugotožena stranka je lahko le dobroverni posestnik stvari, ne pa lastnik. Sodišče ugotavlja, da nihče ne more prenašati več pravic na drugega, kot jih ima. Vendar ugotavlja tudi, da pravni red varuje le dobrovernega kupca in omogoča pridobitev lastnine od nelastnika. Tožeča stranka meni, da je v konkretnem primeru treba uporabiti ZOR v določbah glede pravnih napak in sicer člen 508 do 510. Prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari do tretjih kakšno pravico, ki izključuje ali omejuje kupčeve pravice, pa o njej kupec ni bil obveščen in ni privolil v obremenitev. Poleg tega mora kupec obvestiti prodajalca, razen če mu je to znano. Sicer če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu. V konkretni zadevi je drugotoženi stranki dva dni po nakupu policija avtomobil odvzela. Tožeča stranka meni, da so bili na ta način izpolnjeni elementi iz 510. člena ZOR, da je prišlo do razdrtja pogodbe po samem zakonu, ki je bil predmet prodajne pogodbe, kupcu odvzet in da ima drugotožena stranka zahtevek do prvotožene, nikakor pa ji ne gre lastninska pravica na stvari, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem. Sicer bi bili vsi predmeti, pridobljeni s kaznivim dejanjem, v pravnem prometu. Tožeča stranka je imela po pogodbi v 6. členu določilo, da predmet pogodbe ostane v lasti prodajalca do popolnega plačila celotne kupnine. To kaže, da je šlo le za naročilo avtomobila in da pogodba med tožečo in prvotoženo stranko ni bila sklenjena. Iz pričevanja J. V. izhaja, kateri dokumenti so potrebni za registracijo in identifikacijo vozila. Sodišče bi moralo ločiti med dobrovernostjo in lahkovernostjo in malomarnostjo, ki jo je pokazala drugotožena stranka v konkretnem poslu. Sodišče je dokazno breme v zvezi z nedobrovernostjo nadaljnjega kupca naložilo tožeči stranki. Tožeča stranka je dokazala, da drugotožena stranka ni bila v dobri veri, saj kupca pozna že 20 let in bi morala vedeti, da je bil že večkrat kaznovan in da je kupila avtomobil isti dan, ko je bil kupljen, cena pa je najmanj 15 % nižja od nabavne cene. Drugotožena stranka ni nevešča oseba, saj je sama izjavila, da je imela dva avtomobila in torej bi morala vedeti, kako se avtomobil registrira. Izpovedala je, da se s prodajalci ni pogovarjala, kako je prišel do avtomobila, ker je bil z njim nek prijatelj. Tožeča stranka meni, da je to nenavadno in neobičajno, saj vsak običajni kupec vpraša, kako je prodajalec prišel do avtomobila. Ugotovitev sodišča o lastništvu drugotožene stranke je v nasprotju z dejanskim stanjem. Med pravdnima strankama je bila 14.4.1997 sklenjena poravnava, na podlagi katere je drugotožena stranka soglašala, da tožeča stranka proda avtomobil. Ta avtomobil je kupila firma P. Na vročeno pritožbo nasprotnika nista odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno za presojo spornih razmerij med pravdnimi strankami uporabilo kot pravno podlago določilo 31. člena ZTLR v povezavi s 460. členom ZOR. Res je tudi, da gre v konkretnem primeru za presojo pridobitve lastninske pravice na avtomobilu kot premični stvari. Za sklenitev prodajne pogodbe za avto ni potrebna pisna oblika, ampak je dovolj soglasje pogodbenih strank. Z izročitvijo avtomobila pa postane kupec njegov lastnik in zato tudi na tej podlagi pozneje utemeljeno terja od prodajalca ustrezne formalnosti zaradi prepisa avtomobila (primerjaj tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objava poročilo 2/93, stran 6). V tem delu pritožbenemu pogledu na pravno podlago, ki jo je obrazložilo sodišče prve stopnje, no mogoče pritrditi. Vendar ima pritožba prav v delu, ko napada dokazno oceno sodišča prve stopnje o ugotovitvi, da je drugotožena stranka bila pri sklepanju pravnega posla s prvotoženo stranko dobroverna. Sodišče prve stopnje ugotavlja na podlagi toženkine izpovedbe, da prvotoženca pozna že 20 let. Iz spisa tudi izhaja, da stanujeta oba na Vrhniki. Drugotoženka se pri prodaji ni zanimala, zakaj prvi toženec prodajal avtomobil in to po toliko nižji ceni, kljub temu, da je avtomobil nabavil 11.4.1996, z njo pa je sklepal pogodbo 14.4.1996. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da prodaja avtomobila dva dni po njegovem nakupu pri nadaljnjem kupcu lahko vzbudi dvom, vendar je sklepalo, da je toženka v danih okoliščinah storila vse, kar je treba. Toženec je prinesel listine o plačani kupnini, na svoji pogodbi sta avto individualizirala iz dokumentov tožeče stranke, toženca je poznala že približno 20 let in ta dejstva po sklepanju sodišča prve stopnje zadostujejo za ugotovitev njene dobre vere. Vendar je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni opustilo oceno dokazov z zaslišanjem prvotoženca in ni ocenilo zaslišanja drugotoženke v povezavi z zaslišanjem prvotoženca. Že s svojim odgovorom na tožbo je prvi toženec sporočil sodišču, da mu je bilo s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki dne 6.9.1996 popolnoma odvzeta poslovna sposobnost in da ima skrbnico. V spisu se pojavlja podatek, da je toženec v kazenskem postopku zaradi štirih goljufij, prodaj avtomobilov. Ob dejstvu, da je drugotoženka izpovedovala, da prvotoženca pozna že 20 let, je treba oceniti drugotoženkino izpoved in dejstvo dobre vere tudi skozi stanje prvotoženca in njuno poznanstvo. Pritožba ima prav, da drugotožena stranka ni dobila od prvotoženca vsega, kar je potrebno za registracijo avtomobila. V njuni pogodbi tudi ni bila vpisana številka motorja, letnik izdelave, manjkali pa so tudi original računa, carinska deklaracija in izjava o ustreznosti vozila. Vsi ti podatki niso nujno potrebni za stvarno pravno pridobitev lastninske pravice na avtomobilu, vendar so pomembni pri presoji toženkine izpovedbe v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila pri sklepanju pravnega posla dobroverna. Ker je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba sodbo razveljaviti (tožbeni zahtevki so med seboj v povezavi in v odvisnosti) ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP/77). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, kako je s procesno sposobnostjo prvotožene stranke, saj lahko obstaja dvom o njegovi sposobnosti biti stranka (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 77. členom ZPP). Nato bo treba presojati ravnanje drugotožene stranke pri sklepanju pravnega posla tudi v luči prvotoženčeve poslovne sposobnosti oziroma njunega znanstva zadnjih 20 let. Le če bo drugotoženka dokazala svojo dobro vero, bo mogoče njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Ker pritožba navaja, da je vozilo sedaj odsvojeno, je treba opozoriti na določbo 195. člena ZPP, kar pomeni, da to ni ovira, da se pravda med istimi strankami konča. Od nasprotnega tožbenega zahtevka je odvisna tudi utemeljenost osnovnega zahtevka. Če se bo v pravdi izkazalo, da drugotožena stranka ni pridobila lastninske pravice od prvotožene stranke, bo treba ustrezno odločiti še o tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka zahteva od obeh pravdnih strank ugotovitev, da je ona lastnica spornega avtomobila. Treba bo odločiti tudi o zahtevku tožeče stranke proti "drugotožencu" (pravilno verjetno prvotožencu, ker je zahtevek proti tedaj prvotoženi stranki iz tožbe odpadel). Tožeča stranka namreč z zahtevkom zahteva ugotovitev od toženca, da prizna, da nasproti njej listina ni pristna. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko ugotavlja, da vprašanje pristnosti listine potrjuje pristnost izdajatelja listine. Vendar je treba upoštevati tudi, da tožeča stranka zahteva od izdajatelja listine ugotovitev, ki velja med njima, da mora drugotoženec priznati, da vsebina te listine proti tožeči stranki ni prava. Odločitev o drugem tožbenem zahtevku tožeče stranke, to je na ugotovitev lastništva, pa je odvisna od odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.