Jedro

Premoženje vzajemnega sklada upravlja družba za upravljanje, in sicer v svojem imenu in za račun sklada, spričo česar v razmerju do druge stranke iz posla, ki ga je sklenila družba za upravljanje za račun vzajemnega sklada, odgovarja za izpolnitev iz tega posla prav družba za upravljanje (prvi odstavek 136. člena ZISDU-1, sedaj tudi prvi odstavek 169. člena ZISDU-2). To pa pomeni, da je v takšnih primerih družba za upravljanje odgovorna nasprotni pogodbeni stranki za izpolnitev vseh obveznosti iz določenega posla, torej tudi za tiste obveznosti, ki nastanejo kot (zakonska) posledica neveljavnega (ničnega) pravnega posla.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodna odločba sodišča prve stopnje razveljavi glede odločitve v točki II in V izreka in v izreku o pravdnih stroških (točka IV izreka) in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je kupoprodajna pogodba o kupoprodaji nematerializiranih delnic z dne 6.7.2007, sklenjena med pravdnima strankama, nična. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati znesek 2.839.040 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2007 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 40.146,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar se tiče pobotnega ugovora tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se pobotni ugovori zavržejo.

Zoper to sodno odločbo (razen v delu, kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo oziroma sklep v napadenem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma da izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. V pritožbi opozarja, da nikakor ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila kupnina po sporni pogodbi plačana na račun tožene stranke. Iz dokazil jasno izhaja, da je bila kupnina plačana na račun vzajemnega sklada. V tej zvezi je tožena stranka podala številne navedbe in dokazila, ki kažejo na to, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna. Podana je tudi kršitev procesnih pravil. Kupnina je bila torej v celoti nakazana na račun vzajemnega sklada, ki je v lasti imetnikov investicijskih kuponov. Premoženje sklada in premoženje tožene stranke kot upravljalke tega sklada sta popolnoma ločeni premoženji. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do trditev in dokazov tožene stranke o obstoju nasprotne terjatve, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke. Te navedbe so bile podane v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah tožene stranke. Če je tožena stranka v konkretnem primeru pasivno legitimirana stranka, potem je tožeča stranka na račun tožene stranke obogatena najmanj za znesek 3.491.132 EUR, kolikor znaša vrednost nezakonito pridobljenih delnic na dan pridobitve oziroma na dan izteka enoletnega roka po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). V tej zvezi je treba upoštevati tudi določbe 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in 500. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tako je treba znižati postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke ob upoštevanju teorije salda, podrejeno ob upoštevanju materialnopravnega pobota, drugič podrejeno pa ob upoštevanju procesnega ugovora. Ta procesni ugovor je bil popoln, saj je obsegal tudi povsem določen zahtevek, kar je razvidno iz zadnje strani odgovora na tožbo oziroma zadnje strani prve pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje se v zvezi s temi trditvami in dokazi, ki se nanašajo na procesni pobotni ugovor, po vsebini sploh ni opredeljevalo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

Družba sme pridobivati lastne delnice na sekundarnem trgu le pod določenimi pogoji, ki so predpisani v 1. do 8. alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Pravni posel, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 247. člena ZGD-1, je ničen, sama pridobitev delnic s strani družbe pa ni neveljavna (četrti odstavek 247. člena ZGD-1). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s kupoprodajno pogodbo z dne 6.7.2007 odkupila od tožene stranke lastne delnice, pri čemer je šlo za nezakonito pridobitev lastnih delnic, saj niso bile izpolnjene zakonske predpostavke iz prvega odstavka 247. člena ZGD-1 za dovoljeno pridobitev lastnih delnic, zlasti tista predpostavka (na katero se je sklicevala tožena stranka v obravnavani zadevi), da sme družba pridobiti lastne delnice na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osnovnega kapitala (7. alineja prvega odstavka 247. člena ZGD-1). V tej zvezi zato uporaba določbe drugega odstavka 247. člena ZGD-1 niti ne pride v poštev, saj se to določilo (kot dodatna predpostavka za veljavnost pravnega posla) nanaša le na primere pridobivanja lastnih delnic za namene iz 1. do 3. alineje in 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da skupščina tožeče stranke - niti pred sporno pridobitvijo lastnih delnic, niti po tej pridobitvi - v zvezi s temi delnicami ni sprejela sklepa o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osnovnega kapitala, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča sporna kupoprodajna pogodba nična. V konkretnem primeru je družba (tožeča stranka) do lastnih delnic prišla s pridobitvijo, ne pa na prisilen način (prvi odstavek 381. člena ZGD-1), zato v obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev določba šestega odstavka 381. člena ZGD-1, po kateri zadostuje za umik le sklep poslovodstva družbe, če je prisilni umik (umik proti volji delničarja) določen s statutom.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da družba spornih lastnih delnic ni odsvojila (prvi in drugi odstavek 250. člena ZGD-1), niti jih ni umaknila (tretji odstavek 250. člena ZGD-1), kar pomeni, da nezakonitost spornega zavezovalnega posla tudi naknadno ni bila odpravljena. Tudi poštenost ali nepoštenost strank pogodbe na samo ničnost posla nima nobenega vpliva, saj je ta okoliščina lahko pravno relevantna le glede vrnitvenega zahtevka tistega, ki je karkoli prejel na podlagi ničnega pravnega posla (primerjaj drugi odstavek 87. člena OZ). V tem delu je bila tožena tudi prava stranka, saj je bila tožena stranka tista, ki je sklenila s tožečo stranko nično pogodbo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu (točka I izreka) zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sicer pa je pritožba tožene stranke utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da je bila kupnina za lastne delnice nakazana na račun tožene stranke, ni pravilna. V tej zvezi je namreč tožena stranka navajala in dokazovala, da je bila kupnina v skladu z zakonom (drugi odstavek 63. člena Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje – ZISDU-1) nakazana na račun vzajemnega sklada. Ta okoliščina je tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno razvidna iz spisnih dokazil, ki jih je v ta namen v postopku na prvi stopnji pravočasno predložila tožena stranka (izpiski iz KDD in izpiski iz registra transakcijskih računov pri AJPES, iz katerih izhaja, da je bila po pogodbi plačana kupnina v korist Vzajemnega sklada D. na račun A). Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča kljub temu dolžna tožena stranka (kot družba za upravljanje) zaradi odpadle pravne podlage tožeči stranki vrniti ta denarni znesek. Vzajemni sklad namreč ni pravna oseba, marveč je premoženje, ki je ločeno od premoženja družbe za upravljanje. Družba za upravljanje le upravlja ta sklad. Premoženje sklada je v lasti imetnikov investicijskih kuponov. Vzajemni sklad se oblikuje in upravlja izključno v korist imetnikov teh investicijskih kuponov, pri čemer na premoženje vzajemnega sklada izvršba sploh ni dovoljena (112. člen ZISDU-1, sedaj 228. - 232. člen ZISDU-2). Prav zaradi tega upravlja premoženje takšnega sklada družba za upravljanje, in sicer v svojem imenu in za račun sklada, spričo česar v razmerju do druge stranke iz posla, ki ga je sklenila družba za upravljanje za račun vzajemnega sklada, odgovarja za izpolnitev iz tega posla prav družba za upravljanje (prvi odstavek 136. člena ZISDU-1, sedaj tudi prvi odstavek 169. člena ZISDU-2). To pa pomeni, da je v takšnih primerih družba za upravljanje odgovorna nasprotni pogodbeni stranki za izpolnitev vseh obveznosti iz določenega posla, torej tudi za tiste obveznosti, ki nastanejo kot (zakonska) posledica neveljavnega (ničnega) pravnega posla.

V obravnavani zadevi tudi ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 87. člena OZ. Ne le zaradi tega, ker je tožena stranka ob sklepanju spornega posla vedela oziroma bi kot strokovnjak morala vedeti, da skupščina tožeče stranke predhodno še ni sprejela sklepa o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osnovnega kapitala (niti ni bil v tej zvezi izkazan noben utemeljen razlog, da bo takšen sklep sploh sprejet), marveč predvsem zato, ker je namen zakonske določbe o vračanju prepovedanih plačil v ohranitvi kapitala družbe (zaradi varstva upnikov in delničarjev), kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre v tem primeru za varstvo, ki presega interese neposrednih udeležencev posla, spričo česar subjektivni element ne more imeti odločilnega pomena. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi nepoštena stranka dosegla to, kar je zakonodajalec izrecno prepovedal. V tej smeri je torej sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo širši pomen ogroženih interesov v skladu z določbo drugega odstavka 87. člena OZ.

Pravdni stranki sta sporno kupoprodajno pogodbo sklenili 6.7.2007, torej pred uveljavitvijo novele ZGD-1B (Uradni list RS, št. 68/2008, ki je začela veljati 8.7.2008). Šele z uveljavitvijo te novele je bilo določeno, da se za zahtevke družbe na vrnitev prepovedanih plačil ne uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja. To pa pomeni, da gre v konkretnem primeru pri zahtevku tožeče stranke za obogatitveni zahtevek obligacijskopravne narave, pri čemer tudi ni nobenega razloga, da bi tožena stranka zoper takšen zahtevek ne mogla uveljavljati v pobot morebitnega odškodninskega zahtevka ali zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Prav takšen zahtevek pa je tožena stranka uveljavljala v pobot, in sicer zaradi škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanj tožeče stranke po sklenitvi nične pogodbe, pri čemer naj bi bila škoda najmanj enaka višini tožbenega zahtevka. V tej zvezi je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bil pobotni ugovor tožene stranke nedoločen (brez uveljavljanja določenega zahtevka v pobot), na kar utemeljeno in izrecno opozarja obravnavana pritožba (38. stran odgovora na tožbo, zadnja stran prve pripravljalne vloge). V tem delu je torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi povsem spregledalo obširne navedbe in dokazne predloge tožene stranke v smeri, da ji je nastala škoda (oziroma da je bila tožeča stranka na njen račun neopravičeno obogatena), ker uprava tožeče stranke nezakonito pridobljenih delnic ni odsvojila v enem letu po pridobitvi, oziroma jih ni umaknila (prvi in tretji odstavek 250. člena ZGD-1). Ker torej tožeča stranka nezakonito pridobljenih delnic ni odsvojila, je toženo stranko lahko prikrajšala za kupnino, ki bi jo pridobila s prodajo delnic, upoštevaje ob tem tudi, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnila drugemu nastati škoda (10. člen OZ), oziroma se mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri uveljavljanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugemu udeležencu (drugi odstavek 7. člena OZ). Drži torej pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do trditev in dokazov tožene stranke glede obstoja nasprotne terjatve do tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodno odločbo glede odločitve v točki II in V izreka in v izreku o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje pri odločitvi o pobotnem ugovoru tožene stranke (kolikor ne bo sledilo znižanju zahtevka po teoriji salda oz. materialnopravnemu pobotu) izhajati iz tega, da ugovor vsebuje točno določeni zahtevek po pravnem varstvu, nakar naj ob upoštevanju podanega procesnega gradiva strank postopka v tej zvezi po izvedenem dokaznem postopku sprejme meritorno odločitev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.