Jedro

Do poškodbe tožnika je prišlo na terenu, ko mu je pri opravljanju nalog vzdrževalca in monterja telekomunikacijskih naprav pri toženi stranki, pri hoji navzdol zdrsnilo na ledeni in spolzki površini. Hoja po zasneženih in poledenelih betonskih ploščah, ki so poleg tega še pod naklonom, je lahko nevarna in pomeni povečano nevarnost padcev. Betonske plošče so bile v danih okoliščinah zaradi svojih lastnosti, položaja in kraja namestitve nevarne oziroma so pomenile nevarnost za nastanek škode, hoja po njih pa je nevarna dejavnost, zato delodajalec delavcu za nastalo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni v prvem odstavku I. točke in II. točke izreka tako, da se I. in II. točka izreka v celoti glasita: „I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 2.349,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2007 do plačila na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika, A. d.o.o., št. računa: ..., odprt pri B. d.d., v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 275,28 EUR, na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika, A. d.o.o., št. računa: ..., odprt pri B. d.d., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila .“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 56,49 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.036,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2007 do plačila na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke v roku 15-ih dni pod izvršbo. Kar je iz naslova odškodnine zahtevanega več (razlika do vtoževanih 3.956,00 EUR), je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 508,45 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika v roku 15-ih dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške izvedenskega dela v znesku 262,82 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15-ih dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Sodišče prve stopnje ugotavlja obstoj tako objektivne kot subjektivne odgovornosti tožene stranke. Dela, katera za toženo stranko opravlja tožnik, so monterska in vzdrževalna dela. Ta dejavnost sama po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi opravljanje popravil na omarici ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj gre za s ploščami urejen in utrjen dostop. Hoja in spust po tem hribu pa sama po sebi nista nevarna dejavnosti. Izvajanje popravil na TK omarici samo po sebi ne predstavlja povečanje nevarnosti za okolico in posledično ne gre za nevarno dejavnost. Do povečane nevarnosti pri izvajanju te konkretne dejavnosti predmetnega dne je lahko prišlo le zaradi specifičnih razmer v trenutku, ko je po hribu sestopal tožnik, in sicer so te razmere predstavljale sneg in morebiti led. Njena odgovornost se lahko presoja le za očiščenje snega in ledu, ki pa se lahko presoja le po merilih njene krivdne in ne objektivne odgovornosti. Toženi stranki pa tudi krivdne odgovornosti ni mogoče očitati. Tožnik je protipravnost ravnanja tožene stranke zatrjeval z opuščenim nadzorom in neopravljenim posipom, priznal pa je, da je imel ustrezno izobraževanje in da je imel ustrezno obutev in opremo. V postopku je bilo pojasnjeno, da tožena stranka s stanjem sploh ne bila seznanjena. Na delovnem mestu monter TK omrežja in naprav je navedeno, da med dela na tem delovnem mestu spada tudi urejanje delovnega okolja, ter da se pričakuje hoja po terenu in delo v neugodnih klimatskih pogojih ter na terenu v vseh razmerah. Tožena stranka je v postopku izrecno poudarila, da je bila tožnikova naloga, da pred opravo dela sam poskrbi za ustrezno in varno delovno okolje, v kolikor tega ne bi bilo mogoče doseči, pa bi lahko opravo dela zavrnil. Sodišče je popolnoma neupravičeno priznalo vtoževano materialno škodo. Tožnik jo je uveljavljal v obliki kilometrine, za katero pa je splošno znano, da je višja od dejanskega stroška prevoza. Materialna škoda pomeni dejansko zmanjšanje obstoječega premoženja, kar pa zgolj s pavšalnimi navedbami in ocenami tožnik ni izkazal. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je soprispevek tožnika k nastali posledici le 10 %. Po prepričanju tožene stranke je soprispevek tožnika k nastalemu škodnemu dogodku in obsegu posledic vsaj 80 %. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 554/2011 z dne 15. 9. 2011 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitve dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je do poškodbe tožnika prišlo na terenu, ko mu je pri opravljanju nalog vzdrževalca in monterja telekomunikacijskih naprav pri toženi stranki, pri hoji navzdol zdrsnilo na ledeni in spolzki površini. Ocenilo je, da je hoja po zasneženih in poledenelih betonskih ploščah, ki so poleg tega še pod naklonom, nedvomno lahko nevarna in pomeni povečano nevarnost padcev. Betonske plošče so bile v danih okoliščinah zaradi svojih lastnosti, položaja in kraja namestitve nevarne oziroma so pomenile nevarnost za nastanek škode, hoja po njih pa nevarna dejavnost. Glede na navedeno je ugotovilo, da tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Tožena stranka tožniku ni zagotovila varnega opravljanja dela v skladu Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l RS št. 43/2011 in naslednji), ker ni izkazala, da je poskrbela za navodila, organizacijo ali nadzor varnega dela ter tožniku zagotovila ustrezno opremo, s katero bi tožnik lahko odstranil nevarnosti pri opravljanju dela. Ugotovilo je, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 10 %, saj bi moral poskrbeti in prilagoditi hojo po spolzki površini, glede na svoje dolgoletne izkušnje in poznavanje lokacije.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede na konkretne okoliščine, v katerih je tožnik opravljal delo, šlo za nevarno dejavnost. Povečana nevarnost izvira bodisi iz objektivnih okoliščin, v katerih se dejavnost izvaja in lastnosti tistega, ki dejavnost opravlja, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo in povzročijo, da sicer nenevarna dejavnost postane nevarna. Dejavnost, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, sama po sebi ni nevarna dejavnost, glede na konkretne okoliščine, v katerih je tožnik opravljal delo, pa je šlo za nevarno dejavnost. Pravilna je tudi ugotovitev, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj tožena stranka ni storila vsega, kar je potrebno za zagotovitev varnosti pri delu. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov soprispevek k nastanku škode zaradi opisanega nepravilnega ravnanja opredelilo v višini 10 %. Upoštevajoč vse okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 30 %, za 70 % pa odgovarja tožena stranka. Ni mogoče trditi, da bi tožnik ravnal mimo tiste samoiniciativnosti, ki jo pri opravljanju dela delodajalec utemeljeno pričakuje od svojih delavcev, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnikov soprispevek vsaj 80 %.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno priznalo vtoževano materialno škodo. Tožnik je že v tožbi navajal, da mu je nastala materialna škoda v višini potnih stroškov in sicer za prevoze k zdravniku (520 km), s pripravljalno vlogo z dne 29. 6. 2012 je le specificiral lokacije pregledov in razdaljo, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik navedbe v zvezi z materialno škodo podal prepozno.

Tožena stranka višine prisojene odškodnine v pritožbi ne prereka, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine materialnopravno pravilna in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih v skladu s sodno prakso. Tožniku je bilo prisojeno 3.356,00 EUR odškodnine za nematerialno in materialno škodo. Ob upoštevanju 30 % tožnikove soodgovornosti, mu je tožena stranka dolžna plačati 2.349,20 EUR odškodnine.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in glede temelja odškodninske odgovornosti sodbo sodišča prve stopnje po peti alinei 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku prisojeno odškodnino znižalo za 30 %.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Po spremenjeni sodbi je tožnikov uspeh nižji in sicer 59 %. Stroški tožnika za zastopanje znašajo 806,39 EUR in ker je v postopku uspel s 59 %, je upravičen do stroškov v višini 475,77 EUR. Skupni stroški tožene stranke znašajo 489,00 EUR in ker je v postopku uspela s 41 %, je upravičena do stroškov v višini 200,49 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka tožniku plačati 275,28 EUR stroškov na prvi stopnji.

Glede na pritožbeni uspeh tožene stranke (23 %) je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 56,49 EUR pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).