Jedro

Argumentacija toženke, da organ lahko preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite samo v okviru tistih razlogov, na podlagi katerih je bila izdana pozitivna odločba o subsidiarni zaščiti, že v jezikovni razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ nima podlage. Na odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ni mogoče gledati kot na upravno odločitev z vsemi posledicami pravnomočnosti, kot jih poznamo v domačem pravnem redu v drugih upravnih zadevah. Specifičnost določb o odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite je namreč v tem, da je narava stvari takšna, da se lahko bodisi varnostne razmere v izvorni državi bodisi okoliščine v zvezi z ugotovitvijo (ne)verodostojnosti tožnika hitro spremenijo. In če pristojni organ lahko upošteva nove okoliščine v zvezi z že ugotovljeno verodostojnostjo, potem mora tudi prosilec imeti možnost, da uveljavlja nove okoliščine in dokaze v zvezi z njegovo (ne)verodostojnostjo. Toženka bi v obravnavanem primeru morala upoštevati nov dokaz, ki ga tožnik uveljavlja tudi v tožbi, da je bil zaposlen pri organizaciji Č. in da se je usposabljal v okviru te organizacije, ter morebitne druge dokaze o možni povečani stopnji individualiziranega nasilja, ki jih je tožnik predložil v zvezi s tem, pa jih toženka ni upoštevala, pri čemer iz izpodbijane odločbe niti ni točno razvidno, kateri so vsi ti nedopuščeni dokazi.

Pri izvajanju prve faze ugotovitvenega in dokaznega postopka je treba spoštovati temeljno pravico do izjave v upravnem postopku. Pravice iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah do izjave in obrambe tako da stranka koristno in učinkovito poda svoje stališče, ni mogoče uresničevati, če organ stranki na vpogled pošlje prevelik obseg informacij, ki niso osredotočene na bistvena dejstva, ki zadevajo okoliščine konkretnega primera. Toženka sicer lahko sodeluje s stranko tako, da ji predloži celoten dokument, vendar pa morajo biti v tem primeru označeni deli, ki so po mnenju toženke bistveni za obravnavani primer.

Iz odločbe ni razvidno, katere elemente je toženka uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja. Iz primerjave sodne prakse v članicah EU izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode. V tem smislu je minimum človekovega dostojanstva zavarovalo tudi ESČP. Te elemente bo toženka lahko uporabila tudi v ponovljenem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-115/2009/29 (1312-14) z dne 28. 2. 2013 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite vlagatelja z osebnim imenom A.A., roj. leta 1992 v kraju B., Islamska republika Afganistan, zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je organ prošnjo tožnika prejel 21. 5. 2012. Vlagatelju je bil z odločbo z dne 28. 10. 2009 priznan status subsidiarne oblike zaščite, pri čemer je odločba z dnevom vročitve 9. 11. 2009 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. Odločba je postala pravnomočna 24. 11. 2009. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da vlagatelj svoje identitete v postopku priznanja mednarodne zaščite ni nesporno izkazal in v dvomu je bilo sprejeto, da je bil takrat mladoleten. Nadalje iz obrazložitve odločbe izhaja, da je po presoji subjektivnih elementov v dvomu v korist stranke najprej bila sprejeta splošna verodostojnost prosilca, vendar pa je bilo po presoji objektivnih elementov ugotovljeno, da splošna verodostojnost prosilca ni podana. Prosilcu je bil priznan status subsidiarne zaščite v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Iz obrazložitve izhaja, da mu je bil tak status priznan zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s splošno varnostno situacijo v državi. Vlagatelj je na zaslišanju v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe na vprašanje uradne osebe o razmerah v Afganistanu dejal, da so problemi še vedno, da ni varnosti in da nima nobenega, ki bi mu pomagal. Nima osebe, ki bi mu ponudila pomoč in zaščito. Ko je uradna oseba prosilcu dejala, da je sedaj mladoleten in ga vprašala, zakaj se ne bi mogel vrniti v domači kraj, je dejal, da je stanje varnosti isto kot tri, štiri leta nazaj. Tam ni varnosti, nobenega nima, da bi ga zaščitil ali mu pomagal. Problemi, ki jih je imel prej, niso nič manjši, še več problemov ima. Sovražni odnosi do njega so še vedno prisotni. V Afganistanu so problemi in dan za dnem je slabše, nič ni boljše kot prej, predvsem v njegovi vasi. Tudi v njegovem kraju se je stanje poslabšalo, to je vse.

Na vprašanje, ali ima kakšne stike z družino v Afganistanu, je vlagatelj odgovoril, da je prej imel informacije o njih, zdaj pa jih nima. Sicer je tudi preko znancev izvedel za probleme, ki jih je imela njegova družina zaradi njega - zaradi problemov, ki jih je imel prej tam. Zaradi tega nima kontaktov in tisti problem, ki ga je imel, je tam še vedno prisoten. Ko ga je uradna oseba pozvala, da naj bo bolj konkreten, in ga vprašala, zakaj družine ne more poklicati po telefonu, kot jo je prej, je dejal, da zdaj tudi lahko pokliče, vendar mu operater po telefonu reče, da je druga stran nedosegljiva. Na vprašanje, kdaj je nazadnje govoril s svojo mamo, je vlagatelj odgovoril, da enkrat letos, približno štiri ali pet mesecev nazaj, točno se ne spomni, kdaj je bilo in na vprašanje, kaj mu je mama takrat povedala, je odgovoril, da je rekla, da stanje tam ni v redu in da so še vedno isti problemi, kot so bili. Na vprašanje, kakšni so ti problemi, je odgovoril, da je lata 2011 izvedel, da se proti njemu zelo govori, da je pokvarjenec. On je namreč pomagal ženskam, oni pa so mislili, da ženske izkorišča, da ni musliman. On je Paštun in v njegovi vasi so večinoma Paštuni in mislili so, da ženske zlorablja - da jim daje napačna navodila glede obnašanja in neislamskega načina življenja. Mislili so, da ima finančne koristi od njih, oni so mislili, da finančno pomoč, ki jo tem ženskam ponuja, dobi z obrestmi nazaj, kar je proti islamskemu zakonu in od takrat so ga stigmatizirali glede te problematike - da je pokvarjen. Uradna oseba je nato prosilca prekinila in mu dejala, da mu je bila, kakor mu je že povedala, subsidiarna oblika zaščite priznana zaradi mladoletnosti v povezavi s splošno varnostno situacijo in v okviru tega se bo odločalo o podaljšanju subsidiarne oblike zaščite. Nato je uradna oseba vlagatelju predlagala, da se osredotoči na povedano in navede, ali obstajajo kakšni varnostni zadržki, da se ne bi mogel vrniti v domačo vas ali Kabul. Vlagatelj je dejal, da so leta 2011 Talibani naščuvali druge, da bi izvedeli kakšne informacije o njemu od njegovega brata. Tudi njegovo motorno kolo so zažgali. To je bil isti motor, s katerim je hodil v službo in nazaj. Povedali so, da je to, kar počne, v nasprotju z islamskimi načeli in Paštun teh stvari ne sme početi. Njegovo delo je bilo v nasprotju z njihovim prepričanjem - on ni pravi Paštun. Delal je v nekem inštitutu, ki so ga upravljali ljudje iz Bangladeša. Seveda so imeli pogodbo z državo, zato je bil za Talibane človek, ki sodeluje z neverniki, in Talibani so sovražno nastrojeni proti temu. Uradna oseba je nato vlagatelja še enkrat prekinila in mu dejala, da so bile njegove izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Afganistan, z odločbo ocenjene kot neverodostojne in ta odločba je postala pravnomočna. Nadalje mu je bilo ponovno pojasnjeno, da mu je status bil priznan zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s splošno varnostno situacijo. Vlagatelj je dejal, da njegova država še vedno ni varna država. Sledi novicam, kaj se dogaja. Še vedno se Talibani borijo proti vladi in ljudem, ki delajo oziroma sodelujejo z vlado. Za njih je vlada tista, ki sodeluje z neverniki, to je Amerika. Dnevno v novicah sliši, koliko je mrtvih v spopadih. Tisti ljudje, ki so mu želeli škodovati oziroma ga ubiti, so še vedno tam in se še vedno zanimajo zanj - kje je. Za druge Paštune on ni pravi Paštun. Misli, da je pošten človek, ampak z njihovega vidika ne.

Nato je bilo vlagatelju predočeno, da je predhodno omenil znance, ki mu poročajo o njegovi družini v Afganistanu, in vprašan je bil, kje živijo ti znanci, na kar je odgovoril, da so to njegovi prijatelji, ki živijo v Afganistanu. Uradna oseba je dejala, da razume, da so v Afganistanu, zanima jo, kje natančno živijo v Afganistanu. Vlagatelj je dejal, da je en prijatelj iz province C., sicer jih je več, ampak ostalim ne more zaupati. Na vprašanje, ali ima še kje v Afganistanu sorodnike, torej kje izven province C., je vlagatelj odgovoril, da so večinoma bili iz C. in ker nima kontakta, ne ve, kje so ostali. Ko je bil vprašan, ali ima kakšne prijatelje ali sorodnike v Kabulu, je odgovoril, da sorodnikov nima v Kabulu, vendar lahko kdo živi v Kabulu, ampak misli, da z njim nočejo kontaktirati, ker mislijo, da so z njim sami problemi.

Na vprašanje pooblaščenke, ali dejstvo, da je živel izven Afganistana, zanj predstavlja nevarnost ob vrnitvi nazaj, je vlagatelj odgovoril pritrdilno in ko je bil vprašan, zakaj, je dejal, da bi seveda imel probleme, npr. - če bi živel v Kabulu, ker je on Paštun in če bi se izvedelo, da je on tisti, ki je delal z neverniki. Seveda bi ponovno imel težave. Po še enkrat pojasnjenem vprašanju je vlagatelj dejal, da če bi šel nazaj po toliko letih, bodo mislili, da se je spremenil, ker je živel v tujini, da je bolj pokvarjen. Ve, da tam živijo druge narodnosti (Hazari, Tadžiki, Uzbeki) in si med seboj ne zaupajo. Paštuni mu ne zaupajo in tudi drugi mu ne zaupajo, tako da je med dvema ognjema in mislijo, da je on vohun za Paštune. Na vprašanje pooblaščenke, če menijo, da je vohun za Paštune, ali bi lahko varno živel v C., kjer je večinsko prebivalstvo paštunsko, je vlagatelj dejal, da so poleg vohunstva drugačni za druge etnične skupine. Oni na primer petkrat na dan molijo, drugi trikrat na dan, oni praznujejo ob svetem prazniku Ashura, on pa ne. Vlagatelj je dejal, da deluje in živi v nasprotju z načeli Paštunov. Oni novačijo za izvajanje napadov na vojake in sam tega ne bi počel. Tako ne more živeti tam z njimi. Itak so vedeli, da je sodeloval in delal za vlado in to je za njih nesprejemljivo. Nadalje je pooblaščenka vprašala vlagatelja, ali je, dokler je imel kontakte z mamo, rekla, da so ga iskali, ali pa je to poizvedovanje že prenehalo do takrat, ko se je z mamo nazadnje slišal. Vlagatelj je odgovoril nikalno in dodal, da je mama rekla, da ga še vedno iščejo in so tudi njihovo hišo preiskali, da bi ga našli. In še vedno imajo ljudi, ki se pozanimajo. Takrat, ko je delal z ženskami, jih je on ozaveščal, naučil glede njihovih pravic in tudi finančno so jim pomagali. Seveda so te ženske bile ozaveščene glede svoje pravice in zaradi tega je bil trn v peti njihovim možem. In njihovi možje so bili sovražno nastrojeni proti njemu. Seveda, karkoli so te ženske počele v smeri uveljavljanja svojih pravic, so mislili, da so to njegovi nauki, da jih je on to naučil. Pooblaščenka je nato vprašala vlagatelja, ali je to, da so ga obtožili, da je pokvarjenec, da izkorišča ženske, obstajalo tudi takrat, ko je že bil v Afganistanu, ali pa so mu to povedali šele sedaj - ali je to nova informacija. Vlagatelj je dejal, da prej ni bilo kot sedaj. Prej so govorili, da dela z neverniki, ampak zdaj je to novo in druge ljudi so naščuvali proti njemu v njegovi odsotnosti, to je novo. Leta 2011 so prišli v njihovo hišo in ga iskali. Pooblaščenka je vlagatelju predočila, da je prej dejal, da po njemu poizvedujejo, če ljudje vedo, kje se nahaja in ga vprašala, pri kom to poizvedujejo - ali so to samo sorodniki, prijatelji ali še kdo drug. Vlagatelj je odgovoril, da družino in prijatelje sprašujejo po njem in na vprašanje, ali pri uporabnikih (tistih, ki jim je pomagal), ne hodijo spraševati, je dejal, da kontakta z njimi nima, mogoče da tudi njih vprašajo. Pooblaščenka vlagatelja je v spis predložila informacije o izvorni državi na 24. straneh. Po branju zapisnika je vlagatelj še dejal, da je, ko je prvič zaprosil za azil, predložil kopijo osebne izkaznice, in sicer od tam, kjer je živel. Takrat se je trudil, da bi dobil originale, vendar ko je dobil odobren status, je mislil, da ni več potreben original. Štiri do pet tednov nazaj je slišal, da je potrebno predložiti originale, zato prosi, da se mu da možnost, da to pridobi in predloži. Potrudil se bo, da jih bo v čim krajšem času pridobil. Dodal je še, da so ga možje od teh žensk tudi preganjali. Uradna oseba je vlagatelju pojasnila, da je za osebni dokument seveda zaželeno, da ga kadarkoli predloži, kar pa se tiče ostale dokumentacije, ki se navezuje na njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, pa v postopku ne bo upoštevana. O njegovi prošnji je že bilo pravnomočno odločeno in glede podaljšanja subsidiarne oblike zaščite se bo odločalo v okviru razlogov, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna oblika zaščite. Seveda mu uradna oseba ne more preprečiti, da to predloži, ne bo pa upoštevano.

Pristojni organ je 7. 2. 2013 prejel dopis vlagatelja s prilogami. V dopisu je pojasnjeno, da gre za dokumente, ki utegnejo biti pomembni za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Priložen je še en dopis, v katerem vlagatelj navaja, da je dokumente prejel pred kratkim iz Afganistana ter da gre za original tazkire, grozilno pismo, ki ga je prejel s strani Talibanov, dokument, izdan s strani policije mesta C. ter potrdilo, ki dokazuje njegovo udeležbo na izobraževanju, izdano s strani organizacije Č. Afganistan, v kateri je bil zaposlen. Nadalje je vlagatelj navedel, da predloženih dokumentov ni mogel dobiti prej ter da prosi, da se predložene dokumente upošteva pri odločanju o njegovi prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

Iz določb Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) izhaja, da so v primeru podaljšanje subsidiarne oblike zaščite relevantni le tisti razlogi, ki jih je oseba uveljavljala v prošnji za mednarodno zaščito, zaradi katerih je bila določeni osebi subsidiarna zaščita priznana. Pri presoji torej ni mogoče upoštevati razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali priznanju enega ali drugega statusa, niti kakšnih novo nastalih razlogov.

V odločbi z dne 28. 10. 2009 je bila vlagatelju priznana subsidiarna oblika zaščite, a je bila ugotovljena prosilčeva splošna neverodostojnost. Pristojni organ je sicer kljub nekaterim pomislekom, navedenim v odločbi, najprej v dvomu sprejel, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost, vendar je po primerjanju vlagateljevih takratnih izjav z informacijami o izvorni državi ugotovil, da splošna verodostojnost vlagatelja ni bila podana. Pristojni organ je kljub temu, da je ocenil, da vlagatelj ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov, ter da ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, in tudi ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil, predvsem zaradi skladnosti in verjetnosti izjav predlagatelja, v dvomu ugotovil njegovo splošno verodostojnost. Vendar pa je pristojni organ tudi jasno navedel svoje zadržke glede verjetnosti enega dogodka, kakor tudi, da je presenetljivo, da vlagatelj, upoštevajoč njegove osebne okoliščine, ni znal časovno opredeliti določenih dogodkov. Po presoji vlagateljevih izjav z informacijami o izvorni državi pa se je potrdil dvom pristojnega organa, ki je svojo oceno nato spremenil in ugotovil, da ni bila podana splošna verodostojnost vlagatelja. Pristojni organ je namreč na podlagi glasila organizacije Č. Afganistan in drugih virov ugotovil, da je vlagatelj lažno predstavil ugrabitev sodelavca in posledično tudi, da je dokument, ki ga je vlagatelj predložil le v skenirani obliki, ponarejen. Tako je potem tudi ob upoštevanju že predhodno izraženih dvomov pristojni organ ugotovil, da ni podana splošna verodostojnost prosilca. Vendar je pristojni organ zaradi splošno znane varnostne situacije ob upoštevanju vlagateljeve takratne v dvomu sprejete mladoletnosti preveril informacije o izvorni državi in ugotovil, da bi bil vlagatelj ob vrnitvi v Afganistan prepuščen samemu sebi v Kabulu, kjer bi bil brez podpore družine oziroma rodbinske skupnosti kot mladoletnik zraven izpostavljen splošni nevarnosti zaradi oboroženega spopada in tudi ostalim tveganjem. Nadalje je pristojni organ ocenil, da ni bilo mogoče zagotoviti, da bi se vlagatelj v takšnih varnostih razmerah lahko varno in brez večjih težav vrnil k domačim v provinco C. Tako je pristojni organ zaradi vlagateljeve mladoletnosti v povezavi s splošno varnostno situacijo ocenil, da bi bil vlagatelj ob vrnitvi v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Glede na vse navedeno sta v konkretnem primeru ob presoji podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembni dve okoliščini, in sicer vlagateljeva starost ter splošna varnostna situacija v Afganistanu.

Vlagatelj v postopku priznanja mednarodne zaščite ni predložil originalnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost. Takrat je vlagatelj sicer predložil kopijo oziroma natisnjen izvod skenirane tazkire, vendar pristojni organ iz razloga, ker dokument ni bil originalen, ni štel, da je vlagatelj svojo istovetnost izkazal. V konkretnem postopku je vlagatelj predložil originalno tazkiro št. ..., izdano ... ... 2012. V dopisu, s katerim je odgovoril na predložene mu informacije, je pojasnil, da predložene originalne tazkire pred odhodom iz Afganistana ni imel in jo je namesto njega pridobil sorodnik, ki mu jo je tudi poslal. Navedel je tudi, da je pred odhodom iz Afganistana sicer že imel tazkiro, fotokopijo katere je že predložil v postopku, original le-te pa je izgubil. Pristojni organ ima sicer zadržke, da se istovetnost osebe izkazuje z dokumentom kot je tazkira, za katere iz informacij o izvorni državi izhaja, da jih je enostavno ponarediti, saj nimajo nobene zaščite, so na formularju, ki je prednatisnjen na običajnem papirju in se ročno izpolni. Že na prvi pogled je jasno, da je tak dokument zelo preprosto ponarediti. Prav tako je znano, da tudi pristne tazkire, izdane s strani organov, pristojnih za izdajo, vsebujejo nekatere napačne podatke. Tako kot kraj rojstva ni naveden kraj, kjer se je oseba dejansko rodila, ampak kraj, ki je kot rojstni kraj naveden v tazkiri očeta te osebe. Tudi datumi rojstva niso natančni in običajno ni zapisano niti leto rojstva, ampak zgolj to, da je oseba določenega leta stara določeno število let, kar se ugotovi po zunanjem videzu (npr. po zunanjem videzu je ugotovljeno, da je oseba leta 1390 stara 21 let). Vendar pa je tazkira dokument, ki je v Afganistanu namenjen izkazovanju istovetnosti.

Glede na to, da je tazkira dokument s fotografijo, ki ga je izdal državni organ, je predpisana v Afganistanu in je namenjena izkazovanju istovetnosti, potem je to dokument, s katerim je na podlagi Zakona o tujcih mogoče izkazati istovetnost. Vlagatelj je v postopku mednarodne zaščite navedel, da je rojen ... ... 1992. V konkretnem postopku je vlagatelj predložil tazkiro št. ..., izdano ... ... 2012, v kateri je navedeno, da je bilo po zunanjem videzu ugotovljeno, da je v bil letu 1387 star 16 let. Leto 1387 po perzijskem koledarju pretvorjeno v gregorijanski koledar pomeni leto 2008, lahko pa tudi januar, februar ali marec 2009. Navedeno bi pomenilo, da je bil vlagatelj rojen leta 1992 ali 1993. Glede na to, da je vlagatelj v postopku mednarodne zaščite zatrjeval, da je rojen ... ... 1992, pristojni organ na podlagi tazkire v povezavi z izjavo vlagatelja šteje, da je rojen leta 1992. Ne na podlagi izjave vlagatelja o datumu rojstva in ne na podlagi tazkire ni dvomov, da je vlagatelj sedaj že polnoleten. Torej je mladoletnost kot okoliščina, ki je bistveno vplivala na to, da mu je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehala obstajati.

Iz vsega navedenega izhaja, da je v vlagateljevem primeru za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembna le splošna varnostna situacija v njegovi izvorni državi zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in oboroženega spopada.

Vlagatelj je na osebnem razgovoru kljub večkratnim opozorilom uradne osebe, da je za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito pomembna le varnostna situacija v izvorni državi, svoje izjave navezoval na razloge, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito.

Odločba, s katero je bilo navedeno ugotovljeno, je postala pravnomočna in če se vlagatelj z odločitvijo ni strinjal, bi jo moral pravočasno izpodbijati. Iz istih razlogov pristojni organ tudi ne more upoštevati listin, ki jih je vlagatelj predložil v konkretnem postopku, saj se le-te nanašajo na razloge, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Z eno izjemo gre za listine, katerih kopije je vlagatelj že predložil v postopku priznanja mednarodne zaščite. V tem smislu je nova le ena listina, in sicer dokument s strani policije, za katerega je pojasnil, da je bil izdan ... ... 1387, kar pomeni ... ... 2008 po gregorijanskem koledarju. Torej se tudi ta listina nanaša na dogodke, ki jih je vlagatelj uveljavljal v postopku priznanja mednarodne zaščite in o katerih je pristojni organ že odločil z odločbo. Ker postopek podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ni obnova postopka priznanja mednarodne zaščite, ampak postopek, kjer se odloča, ali še obstajajo razlogi, zaradi katerih je bila subsidiarna zaščita priznana, pristojni organ izjav prosilca in listin, ki se nanašajo na okoliščine, ki niso bile razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ne more upoštevati.

Pristojni organ tako ne more upoštevati, da je vlagatelj oseba, ki je delala za organizacijo Č. Afganistan, da je zaradi svojega dela stigmatiziran kot oseba, ki sodeluje z neverniki, da so ga po njegovem odhodu še iskali na domu in podobno, saj je bila v postopku priznanja mednarodne zaščite ugotovljena njegova splošna neverodostojnost. Organ se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 550/2012 z 19. 12. 2012, kjer Vrhovno sodišče pravi, da v primerih, ko se prosilec sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščite (ne pa status begunca), so v postopku podaljšanja priznanja subsidiarne zaščite relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana. Tudi iz določbe prvega odstavka 16. člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju Direktiva) izhaja, da posameznik, ki mu je bila priznana subsidiarna zaščita, do te zaščite ni (več) upravičen, če prenehajo, ali se spremenijo okoliščine, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana.« Vlagatelj na osebnem razgovoru glede same varnostne situacije ni navedel veliko oziroma se je pretežno skliceval na okoliščine, ki jih pristojni organ ne more upoštevati. V zvezi s samo varnostno situacijo je tako navedel le, da so še vedno problemi, da ni varnosti. Nadalje je navedel, da njegova država ni varna in da sledi novicam, kaj se dogaja. Dnevno sliši v novicah, koliko je mrtvih. Stanje je slabo, bodisi v mestu bodisi v njegovem kraju. Pristojni organ vlagatelju seveda ne očita, da ni podal natančnejših izjav v zvezi z varnostno situacijo, saj v Afganistanu že več let ni bil in ob koncu osebnega razgovora je pooblaščenka v spis predložila informacije o izvorni državi. Pristojni organ je z namenom preučitve varnostne situacije v Afganistanu pridobil in preučil različne informacije, tako splošne kot tudi tiste, ki se nanašajo na vlagateljevo domačo provinco C. in na Kabul, kamor bo vlagatelj najverjetneje vrnjen.

Na strani 7 odločbe tožena stranka nato povzema ugotovitve iz več poročil o stanju v Afganistanu in na strani 11 nadaljuje, da so bile informacije, uporabljene v odločbi, posredovane vlagatelju z dopisom št. 2142- 115/2009/26 (1312-14) z 11. 2. 2013, z možnostjo, da poda svoje komentarje. Pristojni organ je 21. 2. 2013 prejel odgovor vlagatelja, ki vsebuje tudi različne odlomke iz informacij o vlagateljevi izvorni državi.

Pristojni organ je na podlagi zgoraj povzetih informacij o izvorni državi ocenil, ali bi bil vlagatelj ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, torej ali ta razlog, ki je v povezavi z njegovim statusom mladoletnika brez spremstva utemeljeval priznanje mednarodne zaščite, še obstaja.

Kot je razvidno iz zgornjih informacij, se je nasilje v okviru spopada v Afganistanu iz leta v leto povečevalo, v prvem polletju leta 2012 pa se je v primerjavi z istim obdobjem lani število smrtnih žrtev med civilisti končno znižalo, omenjeno poročilo Generalnega sekretarja združenih narodov pa kaže na trend zmanjševanja varnostnih incidentov v obdobju od 1. avgusta do 31. oktobra v primerjavi z istim obdobjem leta 2011. Kot navaja en zgoraj preučen vir, primerjalno gledano, civilisti v tem spopadu niso tako pogoste tarče. Čeprav je vsaka civilna žrtev odveč in vredna obžalovanja, pa je potrebno reči, da tudi v letu 2011, ki je terjalo največ civilnih žrtev do tedaj, to število (3021) ni tako veliko za državo v vojnem stanju, za katero se ocene o številu prebivalstva gibljejo od 23 pa tja do preko 30 milijonov, v letu 2012 pa je bil zaznan trend zmanjševanja civilnih žrtev. Iz informacij je tudi mogoče zaključiti, da se stopnja nasilja po regijah oziroma provincah močno razlikuje, čeprav natančnih podatkov za vsako provinco posebej pristojni organ ni našel in jih presenetljivo v svojih poročilih ne omenja niti UNAMA, ki je v letu 2009 vzpostavila elektronsko bazo za zbiranje podatkov o civilnih žrtvah za celotno državo in na podlagi teh podatkov izdaja polletna in letna poročila. Vendar je na podlagi informacij, kljub odsotnosti številčnih podatkov za vsako provinco posebej, mogoče ugotoviti, da so nekatere province zaradi nasilja prizadete veliko manj kot druge.

Za provinco C., ki je domača provinca vlagatelja, ni mogoče najti kakšnih natančnejših podatkov o varnostni situaciji. Vsekakor je noben iz med zgoraj preučenih virov ne omenja kot province, ki bi bila najbolj prizadeta zaradi konflikta v Afganistanu, se pa je glede na decembrsko poročilo Generalnega sekretarja združenih narodov v tej provinci znatno povečalo število varnostih incidentov v primerjavi z letom 2011. Vendar pa je po drugi strani iz preučenih virov mogoče ugotoviti, da je prisotnost upornikov, predvsem Talibanov, v provinci C. zelo visoka in ti s svojimi vladami v senci dejansko upravljajo provinco, tudi domači okraj prosilca.

Pristojni organ, kot že navedeno, ni mogel pridobiti podatkov o številu smrtnih žrtev med civilisti, ki bi se nanašali samo na provinco C., še manj podatke za vlagateljev domači okraj. Število smrtnih žrtev seveda ne more biti edino merilo za oceno stopnje nasilja, vsekakor pa je pomembno. In glede na to, da se province C. v nobenem od virov ne omenja kot tiste, ki je med najbolj zaznamovanimi zaradi nasilja ali števila žrtev med civilisti ter ob upoštevanju podatka decembrskega poročila Generalnega sekretarja Združenih narodov, ki navaja, da je bilo od 1. avgusta do 31. oktobra največ varnostnih incidentov, kar 70, na jugu in vzhodu države, kamor ta provinca ne spada, ni mogoče zaključiti, da je število žrtev med civilno populacijo tako visoko, da bi kazalo na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. Upoštevati je potrebno tudi, da se je v prvi polovici leta 2012 pojavil trend padanja števila civilnih žrtev in od te številke je za namen ocene samovoljnega nasilja še potrebno odmisliti ciljne napade, saj ciljni napadi na civiliste glede na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie s 17. 2. 2009, ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Prav ciljno ubijanje civilistov pa se je v prvi polovici leta 2012 glede na poročilo UNAM-e povečalo kar za 53 v primerjavi z istim obdobjem lani, glavne tarče pa so vladni uslužbenci, policisti, ki niso na dolžnosti, policisti v civilu, plemenske starešine in civilisti, ki so obtoženi vohunjenja za protivladne sile.

Kot že rečeno, število civilnih žrtev ne more biti edino merilo za oceno stopnje nasilja. Zato je potrebno upoštevati tudi posledice, ki jih za civilno prebivalstvo prinaša visoka obremenjenost domače province vlagatelja s prisotnostjo Talibanov. Tisto, kar uporniki prinašajo poleg ranjenih in ubitih civilistov, katerih poškodbe ali smrti so neposredne posledice njihovih dejanj, ali pa posredne, ko gre za zračne napade in nočne vdore s strani afganistanskih ali mednarodnih varnostnih sil, ali pa boj z njimi, je predvsem omejevanje šolanja, prepoved zaposlitev na strani vlade ali mednarodnih sil, pobiranje nezakonitih dajatev, omejevanje volilne pravice in podobno. Sistematičnega in vsesplošnega znašanja nad prebivalci s strani upornikov ni zaslediti, pojavlja se le izjemoma, kakor se bolj izjemoma pojavljajo tudi nekatere druge oblike ravnanj upornikov in jih ni mogoče šteti za tako pogoste, da bi jih bilo potrebno presojati v tem okviru. Čeprav posledice, ki jih za prebivalstvo največkrat prinaša prisotnost upornikov v njihovem domačem okolju, niso zanemarljive, pa tudi ni mogoče reči, da so takšne, da bi predstavljale resno in individualno grožnjo za vsakega civilista na tem območju. Prepoved šolanja v nobenem oziru ni pozitiven ukrep, vendar pa ne more predstavljati standarda grožnje, zahtevanega za priznanje subsidiarne zaščite po tretjem odstavku 28. člena ZMZ. Omejevanje zaposlitve je nekoliko bolj problematično, vendar ne predstavlja popolnega onemogočanja ljudi, da preživijo. Na ruralnih področjih, kjer so uporniki prisotni, se ljudje večinoma ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo in zaradi preprečevanja služenja denarja z delom za vlado ali mednarodne sile niso onemogočeni, da se preživljajo težje, kot so se pred letom 2001, ko tako velikih možnosti za zaposlitev pri vladi ali mednarodnih silah ni bilo oziroma jih sploh ni bilo. Informacije tudi ne kažejo na to, da bi nezakoniti davki, ki jih pobirajo uporniki, bili tako visoki, da ljudem ne bi ostalo za preživetje ali bi jih nezmožnost plačevanja silila v kakšne nečloveške ali poniževalne situacije. Nobeno od navedenih ravnanj upornikov, tako samo po sebi, kakor kumulativno, ne more predstavljati resne in individualne grožnje za osebnost vsakega civilista na ozemlju province C., kjer so prisotni uporniki. Kot izhaja iz izjav samih prebivalcev, ima njihova prisotnost celo en pozitiven vidik, in sicer učinkovito in pravično reševanje sporov oziroma pregon kaznivih dejanj.

Tožena stranka pravi, da na podlagi preučenih informacij sicer sprejema, da v afganistanski provinci C. poteka oborožen spopad, vendar pa iz zgoraj navedenih razlogov ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Samovoljno nasilje v provinci C. po oceni pristojnega organa torej nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko tako po obsegu kot po njegovih oblikah označilo za sistematično znašanje nad civilisti in bi dosegalo tako visoko stopnjo kot je potrebna za priznanje (v konkretnem primeru podaljšanje) subsidiarne oblike zaščite.

Pristojni organ pa je tudi preučil, ali na strani vlagatelja obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih kljub stopnji nasilja, ki sicer ne zadostuje za oceno, da bi vrnitev vsake osebe na to območje pomenila izpostavljenost resni škodi v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, on osebno izpolnjuje pogoje za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite na tej podlagi. Potreba po upoštevanju okoliščin na strani vlagatelja izhaja iz že omenjene sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie s 17. 2. 2009, kjer je v 39. odstavku navedeno, da čimbolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite.

Pristojni organ na podlagi informacij sprejema, da je provinca C. in tudi domač okraj prosilca pod dejanskim nadzorom upornikov, vendar ne more nobeno od zgoraj omenjenih oblik ravnanj upornikov oceniti kot takšno, ki bi lahko za vlagatelja imela bistveno bolj resne posledice kot na druge prebivalce tega okrožja ali same province C. Pristojni organ namreč na strani vlagatelja ni zaznal kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi ga bistveno razlikovale od ostalega prebivalstva te province oziroma povečevale verjetnost, da bo zaradi spopada v provinci individualno ogrožen. Seveda pristojni organ ob tej presoji kot osebne okoliščine na strani vlagatelja ne more upoštevati z njegove strani zatrjevanega dela za nevladno organizacijo Č. Afganistan, kar uveljavlja tudi v konkretnem postopku, saj je pristojni organ v postopku priznanja mednarodne zaščite ni ugotovil splošne verodostojnosti vlagatelja. Na podlagi informacij o izvorni državi je pristojni organ ugotovil, da je vlagatelj lažno zatrjeval dogodek ugrabitve njegovega sodelavca in ga celo skušal podkrepiti s kopijo, po oceni pristojnega organa ponarejene listine. Ob tem, da je pristojni organ že pred preverjanjem informacij dvomil v resničnost in prepričljivost nekaterih vlagateljevih navedb, na podlagi katerih je sicer v dvomu najprej ugotovil splošno verodostojnost prosilca, pristojni organ ne more sprejeti, da je vlagatelj v Afganistanu delal za nevladno organizacijo.

Te ocene pristojnega organa ne morejo spremeniti niti komentarji vlagatelja in poročila, ki jih je predložil. Na tem mestu pristojni organ še enkrat poudarja, da so za podaljšanje subsidiarne zaščite pomembni le razlogi, zaradi katerih je bila subsidiarna oblika zaščite priznana. Pristojni organ tako njegovih navedb v komentarju glede posledic dela za organizacijo Č. Afganistan ne more upoštevati in tudi ni zagotovil prevoda za informacije o izvorni državi, ki jih je posredoval vlagatelj in se nanašajo na to okoliščino.

Na strani 13 v zadnjem odstavku se tožena stranka začne opredeljevati do tistih informacij, ki se nanašajo na samo varnostno situacijo, s poudarkom na provinci C. V tem delu med drugim navaja tudi, ker vlagatelj ne pripada ne enemu in ne drugemu profilu ljudi, ki so v teh dveh konkretnih dogodkih bili tarča ciljnega napada upornikov, omenjena dogodka ne moreta izkazovati njegove individualne ogroženosti in da dva dogodka, in sicer umor šefa policije v okrožju D. ter poškodbe dveh ameriških vojakov predstavljata ciljno nasilje, iz katerega je vlagatelj izključen, saj takšnih funkcij ni opravljal. Od strani 16 izpodbijane odločbe pa je tožena stranka podrejeno presojala še (v smislu možnosti notranje razselitve), ali bi vlagatelj lahko bival tudi v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Med drugim tožena stranka navaja, da so povratniki iz Evrope predvsem moški in malo afganistanskih povratnikov se vrne prostovoljno. Vračajo se predvsem tisti, ki v Evropi zaradi pomanjkanja izobrazbe niso našli dela. Načelno se lahko povratniki vrnejo iz Evrope, ker so le redko politično preganjani. Izjema so, tako meni Gerald Gunther (UNFPA), morda Hazari in aktivisti, ki se zavzemajo za pravice žensk, in da poročilo organizacije International Crisis Group z naslovom Uporništvo v osrednjem delu Afganistana, navaja, da čeprav je Kabul formalno pod nadzorom afganistanskih varnostnih sil, so številne vladne in mednarodne ustanove strnjene v glavnem mestu bogato lovišče napadalcev. Tožena stranka se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča, ki opozarja na uvodno izjavo 26 Direktive Sveta 2004/83/ES, v skladu s katero "nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo". Gre za načelo, da tveganje, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ene države ali ena skupina prebivalstva, ne pomeni individualne grožnje.

Organ je odločil na podlagi 3. odstavka 106. člena ZMZ.

V tožbi tožeča stranka pravi, da se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede varnostne situacije v provinci C., iz katere stranka izhaja, ter v Kabulu. Pri presoji je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka in napačno ocenila dejansko stanje. Vendar tožeča stranka najprej izpodbija interpretacijo tožene stranke prvega odstavka 106. člena ZMZ. Tožena stranka namreč navaja, da so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna zaščita. Takšna interpretacija 106. člena nikakor ne izhaja iz samega besedila prvega odstavka 106. člena ZMZ.

Razlika med pravnima pojmoma »razlogi, podani v prošnji« in »razlogi, iz katerih je bila subsidiarna zaščita priznana«, je zelo pomembna in iz besedila 106. člena izhaja, da se podaljšanje subsidiarne zaščite presoja na podlagi razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je prosilcu ta zaščita že bila priznana, in torej ne zgolj na podlagi razlogov, iz katerih je bila subsidiarna zaščita priznana. Napačno je torej mišljenje tožene stranke, da pri presoji ni mogoče upoštevati razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali podelitvi subsidiarne zaščite. To razlikovanje pa je za zakonitost odločanja o tožnikovi prošnji zelo pomembno. Tožnik je namreč predložil nove dokaze, ki podpirajo njegovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite in se nanašajo na razloge že uveljavljene v prošnji za mednarodno zaščito, tožena stranka pa jih ni želela sprejeti v obravnavo. Tu gre poleg kršitve materialnega prava tako tudi za procesno kršitev.

Dokazi, ki jih je tožnik želel uveljavljati, so z vidika subsidiarne zaščite pomembni, saj se nanašajo na tožnikove osebne okoliščine, ki v povezavi z varnostno situacijo v državi lahko pomenijo, da bi bil tožnik ob morebitni vrnitvi podvržen resni škodi iz 28. člena ZMZ.

Tožeča stranka je predložila originalen dokument, ki potrjuje njegovo usposabljanje v organizaciji Č. Afganistan, kjer je bil tožnik tudi zaposlen in v okviru katere je med drugim pomagal tudi ženskam. Potrdilo o izobraževanju je naslovljeno na Ž.A. iz Č. Afganistan (Ž.A. of Č. Afganistan), kar pomeni, da je tožeča stranka dejansko pripadala tej organizaciji, iz česar lahko sklepamo, da je zelo verjetno, da je bila tožeča stranka tam dejansko zaposlena, tako kot sama trdi.

Tožena stranka sicer trdi, da omenjenega dokaza ni sprejela v obravnavo tudi zato, ker je v postopku mednarodne zaščite tožeča stranka bila spoznana za splošno neverodostojno, ker naj bi lažno predstavila (s skeniranim potrdilom), da je bil sodelavec iz organizacije Č. ugrabljen leta 2008, tožeča stranka pa je po internetnih virih preverila in ugotovila, da je oseba z istim imenom izginila leta 2007. To, da tega potrdila tožena stranka ne smatra za pristno, nikakor ne pomeni, da je tožeča stranka neverodostojna v vsem, kar je izjavila, še posebno ne glede tega, za kar je predložila originalni dokaz - potrdilo o usposabljanju, ki dokazuje njegovo povezanost z organizacijo Č. Vsa navedena poročila o varnostni situaciji v Afganistanu bi tožena stranka torej morala presojati v luči te osebne okoliščine, in sicer, da je bila tožeča stranka povezana z organizacijo Č., zaradi česar je s strani upornikov stigmatizirana kot oseba, ki sodeluje z neverniki in bi ji zaradi tega ob morebitni vrnitvi lahko grozila resna škoda. Tožena stranka se sklicuje na 16. člen direktive 2004/83/ES. Vendar pa ta člen govori o prenehanju subsidiarne zaščite in sam po sebi ne govori o tem, kaj se v postopku presoje prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite presoja. Poleg tega so se okoliščine, ki so vodile k priznanju subsidiarne zaščite, dejansko spremenile. Tožeča stranka v prvotnem postopku ni uspela dokazati, da je bila zaposlena pri Č., sedaj pa ponuja o tem nov dokaz, kar pomeni da so se njene osebne okoliščine spremenile. Prav tako je nova osebna okoliščina tudi ta, da je tožnik kar nekaj let preživel zunaj Afganistana in bo ob morebitni vrnitvi stigmatiziran tudi zaradi tega.

Pod točko 2. tožnik utemeljuje napačno oceno varnosti v provinci C. ter napačno uporabo pojma »samovoljno nasilje« in med drugim pravi, da glede na poročila bi bil tožnik ob vrnitvi v C. zelo verjetno prisiljen ali sodelovati s Talibani, kar je v nasprotju z njegovim političnim prepričanjem in v to ga tožena stranka ni upravičena prisiliti, ali pa bi se moral zaradi ekonomskih razlogov povezati z vladnimi silami, kar pa bi dejansko še bolj ogrozilo njegovo varnost. Tožnik opozarja še na to, da tožena stranka ni opremila svojih zelo obsežnih informacij o izvorni državi z nikakršnim pojasnilom o tem, kaj naj bi le-te dokazovale. Tožeča stranka tako ni mogla vedeti, kaj bo tožena stranka izpostavila v odločbi kot pomembno in posledično tega ne more komentirati. Učinkovito komentiranje informacij o izvorni državi je na tak način onemogočeno.

Tožena stranka priznava, da je v provinci C. stanje oboroženega spopada, vendar pa stopnja nasilja ni tako velika, da bi zadostovala kriteriju resne škode iz 28. člena ZMZ. Tožena stranka pri tem ne pove, kakšna stopnja nasilja bi morala obstajati, da bi zadostila kriteriju iz 28. člena ZMZ. Na podlagi pravilne interpretacije te zakonske določbe bi tožena stranka morala ugotoviti dejansko stanje - ali je bila že dosežena tista »tako visoka stopnja samovoljnega nasilja« ali ne. Da bi tožena stranka to lahko naredila, bi seveda morala najprej ugotoviti, kako visoka stopnja samovoljnega nasilja se po tej zakonski določbi zahteva, nato kakšna stopnja je bila v provinci C. dejansko dosežena, in šele nato bi lahko sledila subsumpcija. Tožena stranka pa v konkretnem primeru ni postopala tako. Tožena stranka v odločbi navaja da je »število žrtev eden izmed kriterijev, ki lahko pokaže, ali je splošno nasilje preraslo v individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznika - kateri naj bi bili še drugi kriteriji, pa ne pove. V nadaljevanju bi morala tako slediti predstavitev še teh drugih kriterijev in nato subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo (po teh kriterijih), vendar tega v odločbi ni zaslediti.

Za napačno uporabo materialnega prava pri tem gre, ko tožena stranka ob ocenah varnostne situacije v provinci C. in Kabulu ponavlja, da s tem »samovoljnim nasiljem« ni ogrožen »vsak civilist na tem območju«. Seveda ne vsak, ampak samo tisti, ki se slučajno znajde nepravega dne na nepravem kraju. Direktiva 2004/83/ES v angleškem jeziku govori o »indiscriminate violence«, kar pomeni da to nasilje torej res ne pomeni realne nevarnosti za vse, za vsakogar - pač pa za kogarkoli od njih, ki se slučajno znajde na mestu incidenta. Gre za to da kriterij ni, ali je življenjsko ogrožen vsak prebivalec, temveč ali so razmere tako nestabilne, da »samovoljno nasilje« po tretji alineji 28. člena ZMZ lahko zadene kogarkoli. Po mnenju tožeče stranke stopnja samovoljnega nasilja, potrebna za priznanje subsidiarne zaščite po tretji alineji 28. člena ZMZ, ni dosežena le takrat, ko je na določenem območju pobita vsaj polovica prebivalstva, saj se to ne dogaja niti v najhujših vojnah. Interpretacija, uporabljena v tej odločbi (da mora iti za resno grožnjo vsakemu prebivalcu takega območja), gotovo ni ne razumna ne skladna z ustavnimi in drugimi temeljnimi človekovimi pravicami prizadetih ljudi.

V nadaljevanju tožeča stranka izpodbija pravilnost ugotovitve glede notranje razselitve v Kabulu.

Resna škoda po 28. členu zajema tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje (druga alineja) in nečloveške razmere, v katerih se nahajajo notranje razseljene osebe v Kabulu, definitivno predstavljajo ponižujoče ravnanje. Mar življenje v slabih higienskih razmerah, v šotorih in brez možnosti za zaposlitev za zavrnjene prosilce za azil ni ponižujoče? Tožnik predlaga, da sodišče stranki podaljša status subsidiarne zaščite, podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da gramatikalna razlaga prvega odstavka 106. člena ni primerna, saj je v nasprotju z logiko in tudi namenom zakonodajalca. V primeru, ko se govori o podaljšanju, se po samem smislu te besede in tudi po logiki, lahko podaljšuje nekaj, kar je že obstajalo in ne nekaj, česar prej sploh ni bilo. O prošnji o mednarodni zaščiti se je namreč odločilo že v prejšnjem postopku. Tožeči stranki se je priznal status subsidiarne zaščite iz točno določenih razlogov in zgolj v okviru teh razlogov se lahko presoja, ali je tožeča stranka upravičena do podaljšanja subsidiarne zaščite. V kolikor bi morala tožena stranka še enkrat presojati vse v prošnji navedene razloge, bi bila njena odločitev, s katero je bila tožeči stranki podeljena subsidiarna zaščita, brez pomena. Tožena stranka poudarja, da v kolikor se tožeča stranka ni strinjala z navedeno odločitvijo, je imela možnost, da sproži upravni spor. Tožena stranka še dodatno navaja, da v kolikor se podaljšanje subsidiarne oblike zaščite ne bi nanašalo le na tiste razloge, zaradi katerih je bila priznana, temveč še na kakšne druge razloge, potem zakonodajalec v 56. členu ZMZ-ja ne bi predvidel možnosti, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz petega odstavka 105. člena (prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite), vloži ponovno prošnjo, če ob vložitvi zahtevka iz 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolni pogoje za priznanje mednarodne zaščite. S takšnim stališčem tožene stranke se očitno strinja tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sodbama št. I Up 550/2012 z 19. 12. 2012 in I Up 112/2013 z 28. 3. 2013 že odločalo v podobnih primerih podaljšanja subsidiarne oblike zaščite. Tudi v primeru, o katerem je bilo odločeno s sodbo št. I Up 550/2012, je stranka v postopku, podobno kot v tem postopku, ob podaljšanju subsidiarne oblike zaščite uveljavljala okoliščine, ki jih je uveljavljala že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, vendar te okoliščine niso botrovale priznanju subsidiarne oblike zaščite. Sodišče je v imenovani sodbi navedlo: »V primerih, ko se prosilec sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščite (ne pa status begunca), so v postopku podaljšanja priznanja subsidiarne zaščite relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana. Zaradi zgoraj navedenega tožena stranka ni upoštevala izjav in dokazov tožeče stranke, ki jih je predložila in se nanašajo na razloge, ki jih je že uveljavljala v prošnji za mednarodno zaščito, vendar le-ti niso bili razlog, da ji je bila subsidiarna oblika zaščite priznana. Tožena stranka namreč meni, da potrdila, ki so zelo preprosta, brez kakršnekoli zaščite in jih je posledično lahko ponarediti, ne morejo imeti teže v postopku, če jih ne podpirajo prepričljive in verodostojne izjave. Tožena stranka je tekom reševanja prošenj za mednarodno zaščito prosilcev iz Afganistana preučila že mnogo informacij o tej državi in v zadnjem letu ali dveh je bilo več pozornosti namenjene novačenju Talibanov. In iz teh informacij izhaja, da je sodelovanje s Talibani le redko prisilne narave, prej izjema kot pravilo. Zato je trditev v tožbi, da bi tožeča stranka zelo verjetno bila prisiljena sodelovati s Talibani, vsaj zelo pretirana. Prav tako tudi ni nujno, da bi se morala zaradi ekonomskih razlogov povezati z vladnimi silami. Treba je namreč upoštevati, da tudi če se tožeča stranka zaradi strahu reakcije Talibanov ne odloči iskati zaposlitve pri vladi, to ne pomeni, da bo njeno preživljanje težje, kot bi bilo pred letom 2001, ko tako velikih možnosti za zaposlitev pri vladi ali mednarodnih silah ni bilo oziroma jih sploh ni bilo. Tožena stranka še poudarja, da v Afganistanu ne obstajata zgolj dve možnosti, in sicer sodelovanje s Talibani ali sodelovanje z vladnimi silami, kot to želi zmotno predstaviti tožeča stranka, ampak velika večina ljudi v Afganistanu niti ne sodeluje s Talibani niti z vladnimi silami.

Glede poročila Civilian Casualty numbers in Afghanistan rise again, UN reports, 4. 2. 2012, ki govori o povečanju števila civilnih žrtev ter o naraščanju deleža žrtev tudi na vzhodu, od koder prihaja tožeča stranka, tožena stranka navaja, da tožeča stranka izjavlja, da je navedba tožene stranke, da to poročilo ni relevantno, saj provinca C. spada v centralni del Afganistana, nesprejemljiva, saj je ob pogledu na zemljevid jasno, da se C. nahaja na vzhodu. Tožena stranka najprej poudarja, da je bila njena navedba v izpodbijani odločbi bolj natančna, in sicer, da provinco C. velika večina virov uvršča med centralne in ne vzhodne province, med drugim tudi različne organizacije Združenih narodov. In glede na to, da je to, s strani tožeče stranke citirano poročilo, izdal Center za novice Združenih narodov, tožena stranka upravičeno ni dajala poudarka temu poročilu, saj je pojasnila, da tudi različne organizacije Združenih narodov štejejo C. med centralne province. Tožena stranka tako odgovoru na tožbo prilaga za konkretno presojo sicer nerelevantno poročilo UNHCR-ja, iz katerega je razvidno, da UNHCR provinco C. šteje med centralne province. K temu pa tožena stranka še dodaja, da je v odločbi (str. 15) navedla še en argument, zakaj to poročilo ni moglo vplivati na njeno dokazno oceno.

Kar pa se tiče navedbe, da je informacijam manjkalo pojasnilo, kaj bi naj le-te dokazovale, pa tožena stranka ocenjuje, da ji ZMZ takšnega bremena ne nalaga. Navedeni zakon v drugem odstavku 22. člena pravi le, da se z informacijami iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno ter da prosilec lahko poda pisno ali ustno mnenje glede predloženih informacij. Prav tako se je že tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v nekaj sodbah (I Up 215/2012 z 9. 5. 2012, I Up 493/2012 z 8. 11. 2012) opredelilo, da to, da tožena stranka pred izdajo odločbe ne predstavi svoje dokazne ocene prosilcu, ne predstavlja procesne kršitve. Tako po oceni tožene stranke tudi to, da tožena stranka ob tem, ko prosilcu ob soočenju z informacijami ne predstavi svojih zaključkov na podlagi teh informacij, ne predstavlja kršitve.

Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da je precej težko fiksno določiti kriterije, na podlagi katerih bo temeljila presoja resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-ja, saj je to, kakšni bodo kriteriji, odvisno od same dinamike oboroženega spopada v določeni državi, kakor tudi, ali je informacije za določene kriterije sploh mogoče dobiti. Tako tudi ni mogoče točno in že vnaprej določiti, kakšna stopnja nasilja zadostuje kriteriju iz 28. člena ZMZ-ja. Tako se je s tem potrebno ukvarjati v primeru vsake države posebej in če je dinamika konflikta po državi zelo raznolika, potem tudi kriteriji v enem delu države ne bodo popolnoma enaki kriterijem v drugem delu države. Ni res, kar navaja tožeča stranka, in sicer, da je tožena stranka navedla le, da je število žrtev eden od kriterijev, kateri pa bi bili še drugi, pa ne. Tožena stranka je namreč na 12. strani odločbe navedla, da je potrebno upoštevati tudi posledice, ki jih za civilno prebivalstvo prinaša visoka obremenjenost province z uporniki in se je v nadaljevanju do tega tudi opredelila. Na tem primeru se lepo vidi, da so te posledice lahko kriterij v provinci C., ne morejo pa na primer biti v kateri drugi provinci ali celo okrožju kakšne druge province, kjer uporniki niso prisotni.

Nadalje tožena stranka poudarja, da z navedbo, da stopnja samovoljnega nasilja ni takšna, da bi predstavljala resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci, nikakor ni želela ustvariti mnenja, da mora biti pobitega vsaj polovica prebivalstva, da bi se zadostilo temu kriteriju in tega tudi ni nikjer navedla. To je interpretacija tožeče stranke. Vendar takšno terminologijo uporablja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESCP) in konec koncev izhaja tudi iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie s 17. 2. 2009, čeprav ni navedeno "vsak civilist" ampak zgolj "civilist" in ob tem tožena stranka navaja citat iz omenjene sodbe iz odstavka 35. Navedbe tožeče stranke, da Kabul ni pod učinkovito vladno kontrolo, so zelo pavšalne in tožeča stranka v tožbi ne ponudi nobene podpore v obliki informacij o izvorni državi za to navedbo. Trdi le, da tega ni mogoče trditi po vseh napadih, ki se dogajajo v Kabulu, pri čemer ne pove, kakšna je ta številka in kateri ti napadi so. Tožena stranka je namreč v izpodbijani odločbi na straneh 16-18 celovito predstavila varnostno situacijo v Kabulu. V letu 2011 je bilo v celotni provinci Kabul, ki ne zajema le mesta Kabul, 71 mrtvih civilistov kot posledica oboroženega spopada, v letu 2012 pa se je število napadov še zmanjšalo. Ne glede na to, da se posamezni incidenti v Kabulu nesporno dogajajo, je iz informacij in konkretnih podatkov o številu žrtev jasno, da je to večmilijonsko mesto pod učinkovito vladno kontrolo.

Sklicuje se na sodbo ESČP v zadevi Husseini proti Švedski št. 10611/09 s 13. 10. 2011. V pripravljalni vlogi tožeča stranka med drugim navaja, da vztraja pri tem da je interpretacija 106. člena, kot jo razume tožena stranka, napačna. Gramatikalna razlaga 106. člena nikakor ni v nasprotju z logiko in voljo zakonodajalca, kot to trdi tožena stranka. Tožeča stranka opozarja na sodbo Sodišča Evropske Skupnosti, Salahadin Abdulla in drugi proti Nemčiji, združeni primeri C-17S/08, C176/08, C-178/08 in C-179/0, z dne 2. marec 2010. V tej sodbi je Sodišče presojalo prenehanje statusa begunca in ugotovilo, da "oseba izgubi status begunca, če glede na pomembno in trajno spremembo okoliščin v zadevni tretji državi okoliščine, ki so utemeljevale njen strah pred preganjanjem v smislu člena 2(c) Direktive 2004/83 in zaradi katerih je pridobila status begunca, prenehajo in nima drugega razloga za strah pred "preganjanjem" v smislu člena 2(c) navedene direktive«. Eno izmed vprašanj (tretje vprašanje) zastavljenih Sodišču zadeva položaj, ko bi bilo hipotetično že ugotovljeno prenehanje okoliščin, zaradi katerih je bil priznan status begunca. Nanaša se na pogoje, na podlagi katerih pristojni organi po potrebi pred ugotovitvijo prenehanja tega statusa preverijo, ali obstajajo druge okoliščine, zaradi katerih bi se lahko zadevna oseba utemeljeno bala preganjanja. Iz navedenega primera torej izhaja, da se pri presojanju prenehanja statusa begunca ne presoja zgolj prenehanje razlogov, zaradi katerih je bil status begunca podeljen, temveč tudi (ne)obstoj katerekoli drugih pogojev, na podlagi katerih bi lahko oseba bila še vedno upravičena do statusa begunca. Po mnenju tožeče stranke se ta primer lahko analogno uporabi tudi pri presojanju prenehanja statusa subsidiarne zaščite, saj ni razloga, da bi se za presojanje slednjega uporabljali drugi standardi.

Kljub temu, da se 11. (e) člen Kvalifikacijske direktive glasi: »Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva preneha biti begunec, če zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih so mu priznali status begunca, več ne more zavračati zaščite države, katere državljan je«, je iz zgoraj omenjenega primera jasno, da ob presojanju prenehanja statusa begunca organ ne presoja le obstoja razlogov, zaradi katerih je bil status begunca podeljen. Isto torej velja tudi za 16. člen direktive, ki se nanaša na prenehanje subsidiarne zaščite in na katerega se sklicuje tožena stranka. Določili 11. in 16. člena govorita zgolj o prenehanju statusov, ne pa kaj se v postopku o podaljšanju ali odvzemu statusa mora presojati. Tožeča stranka se strinja z argumentom tožene stranke, da beseda podaljšanje pomeni podaljšanje nečesa, kar je že obstajalo, saj ni sporno, da gre za podaljšanje subsidiarne zaščite, vendar pa tožeča stranka ne more slediti argumentu, da iz tega izhaja, da se lahko pri presojanju upoštevajo le razlogi, na podlagi katerih je bila subsidiarna zaščita podeljena in da bi ob morebitnem obstoju drugih razlogov prosilec moral vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Takšno mišljenje nima nikakršne podlage v zakonu in prav tako to ni mogla biti volja zakonodajalca, saj je to v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, prav tako pa posega v pravice prosilca. Prosilec ima po ZMZ pravico do postopka presoje podaljšanja subsidiarne zaščite in neupravičeno bi bilo od njega zahtevati, da se namesto tega postopka vrne v položaj »ponovnega« prosilca za mednarodno zaščito, saj mu le ta položaj prinaša manj pravic. Trditev tožene stranke, da bi tožeča stranka lahko sprožila upravni spor zoper odločbo o podelitvi subsidiarne zaščite, je neumestna, saj gre za to, da so se v času po podelitvi subsidiarne zaščite pojavile nove okoliščine in dokazi, s katerimi tožnik še ni razpolagal v roku za sprožitev upravnega spora, zato jih je želel tožnik predložiti v postopku presojanja podaljšanja subsidiarne zaščite, tožena stranka pa jih ni želela upoštevati. Prav tako ne gre za to, da bi tožena stranka morala presojati prav vse razloge, saj 106. člen jasno pravi, da se ob podaljšanju presoja razloge, navedene v prošnji za mednarodno zaščito, in torej ne kar katerekoli razloge, ki jih prosilec ni še nikoli prej navedel. Argument tožene stranke, da zakonodajalec ne bi predvidel instituta ponovne prošnje, če se ob podaljšanju subsidiarne zaščite ne bi presojali le razlogi, na podlagi katerih je bila subsidiarna zaščita priznana, torej ni utemeljen.

Tožeča stranka opozarja na to, kar navaja poročilo »Afganistan: človekove pravice in varnostne razmere«, ki se nanaša na področja v Paštunskem pasu, kamor spada tudi provinca C. Iz tega poročila izhaja, da so tamkajšnji prebivalci pod pritiskom od obeh strani in da je težko ostati nevtralen. Poročilo med drugim navaja, da tudi če skušajo prebivalci ostati nevtralni, so lahko osumljeni sodelovanja z vlado in veliko civilistov beži iz tega območja ravno zaradi tega. Tožeča stranka je torej želela poudariti to, da tudi če ne bi iskala službe pri vladi, hkrati pa ne bi želela denarno podpirati Talibanov, bi bila še vedno lahko osumljena sodelovanja z vlado in bila tako ogrožena s strani Talibanov. Tožeča stranka vztraja pri tem, da je poročilo »Civilian casualty numbers in Afghanistan rise again, UN reports, 4. 2. 2012, ki govori o povečanju števila civilnih žrtev ter o naraščanju deleža žrtev tudi na vzhodu, relevantno, saj se provinca C. nahaja na vzhodu. Trditev tožene stranke, da različne organizacije Združenih narodov štejejo provinco C. za centralni in ne vzhodni del Afganistana, ni utemeljena, saj je iz zemljevida UN Dispatch (UN news and commentary) razvidno, da provinca C. spada pod vzhodni Afganistan. Zemljevid se nahaja na: http://www.undispatch.com!how-the-american-military-sees-its-campaign-in­ afghanistan-progressing/afghanistan regional commands with provinces. V zvezi z odgovorom tožene stranke na navedbo v tožbi, da informacije o izvorni državi tožena stranka ni opremila z nikakršnim pojasnilom o tem, kaj naj bi le te dokazovale, tožnik vztraja pri svoji navedbi, da na informacije tako, kot so bile predložene ni mogoče podati učinkovite in osredotočene komentarje, niti odgovoriti z osredotočenimi informacijami iz izvorne države, ki bi dokazovale nasprotno. Pošiljanje informacij v mnenje je za tožnika izrednega pomena. To je namreč priložnost, da se seznani s tem, katere informacije bodo uporabljene pri odločanju o njegovem primeru in priložnost, da še pred izdajo odločbe poda svoje mnenje v zvezi s temi informacijami ter tako pomaga sooblikovati dokazno oceno. Vendar pa te dragocene priložnosti tožnik ne more izkoristiti, v kolikor mu je posredovano na desetine listin z najrazličnejšimi informacijami o izvorni državi (od katerih je del v celoti nerelevanten). Tako obsežni skupini dokumentov pa niso priložena nikakršna pojasnila. Tožnik je tako v nemogoči situaciji ali da skuša (za vsak slučaj) komentirati vse, kar mu je bilo posredovano ali pa da komentira le tisto, kar se mu zdi relevantno in tvega, da bo tožena stranka za relevantno štela nekaj povsem drugega. Tožnik se sicer strinja, da so za presojo varnostne situacije potrebne "obsežnejše informacije, ki omogočajo celovitejšo presojo", kot to navaja tožena stranka in meni, da ni nobenega razloga, da le-ta ne bi informacije vsaj: - razdelila po sklopih glede na to, na kaj se posredovane informacije nanašajo in to označila, - poročila opremila z vsaj kratkim pojasnilom (eno vrstico) o tem, kaj potrjujejo, zavračajo ali prikazujejo, - označila relevantne dele pri daljših poročilih, kjer iz takih ali drugačnih razlogov ni možno predložiti samo najbolj relevantnega dela oz. odstavka.

Šele na tako posredovana poročila je mogoče podati konkretne in osredotočene komentarje ter morebiti poiskati osredotočena poročila, s katerimi bi se lahko dokazovalo nasprotno. Pošiljanje informacij v komentar je priložnost tako za prosilca, kot za uradno osebo, da skupaj prispevata k temu, da bodo pri odločanju upoštevane najbolj relevantne informacije, na katerih naj temelji odločitev. Prav tako ne držijo navedbe tožene stranke, da ji tega ni treba storiti, ker toženi stranki pred izdajo odločbe ni potrebno predstaviti svoje dokazne ocene. Tožnik opozarja, da gre v tej fazi za to, da se šele izdela dokazna ocena. Pri izdelavi dokazne ocene pa želi tožnik sodelovati tudi sam in sicer tako, da se mu še pred izdajo odločbe da možnost, da poda konkretna in osredotočena mnenja oz. poročila (kar lahko stori, le če so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji). Ker je praksa uradnih oseb, ki odločajo o primerih na podlagi ZMZ različna (nekatere uradne osebe pošiljajo zelo osredotočene (kratke) dele poročil, ki bodo uporabljeni, spet druge pošiljajo v mnenje skoraj celotna poročila ali dele poročil, brez kakršnih koli pojasnil), je odločitev o zadevi še toliko bolj pomembna.

Glede kriterija za oceno nediskriminatornega nasilja pa pravi, da iz študije UNHCR »safe at last«' izhaja, da je mogoče govoriti o neke vrste konsenzu glede tega, da so za presojo stopnje nasilja pomembni tako kvalitativni, kot kvantitativni kriteriji, ki med drugim vsebujejo naslednje: Varnostne razmere, vključno z naravo in vzorci nasilja, kršitev mednarodnega prava človekovih pravic in humanitarnega prava; - podatki o smrtnih žrtvah in varnostnih incidentih; - razseljevanje prebivalstva; - predvideni socialno-ekonomski, politični in varnostni dogodki; - zmogljivost subjekta zaščite za zaščito in kazalce, ki se nanašajo na nedelovanje države; - humanitarne razmere Tožeča stranka ne želi povedati, da bi tožena stranka morala uporabiti točno te kriterije, vendar pa zgolj število žrtev in pa prisotnost upornikov po mnenju tožeče stranke ni dovolj. Tudi ni potrebno, da se za vse države in province uporabljajo isti kriteriji. Pomembno je, da so v posamezni odločbi kriteriji, ki so bili uporabljeni v konkretni odločbi, jasno navedeni in da se situacija presoja celovito, ne pa zgolj z dvema kriterijema. Poleg tega pa zgolj navedba, da število žrtev ni dovolj veliko, brez navedbe, kako veliko bi moralo biti, da bi zadostilo kriteriju po 28. členu ZMZ, prav tako ni v skladu s pravnim sklepanjem. Na podlagi pravilne interpretacije te zakonske določbe bi tožena stranka morala najprej ugotoviti, kako visoka stopnja samovoljnega nasilja se po tej zakonski določbi zahteva, nato kakšna stopnja je bila v provinci C. dejansko dosežena, in šele nato bi lahko sledila subsumpcija.

Direktiva 2004/83/ES v angleškem jeziku govori o »indiscriminate violence«, kar pomeni da to nasilje torej res ne pomeni realne nevarnosti za vse, za vsakogar, pač pa za kogarkoli od njih, ki se slučajno znajde na mestu incidenta. Takšna interpretacija izhaja tudi iz primera Elgafaji, na katerega opozarja tudi tožena stranka in pri tem sama ugotavlja, da je tam uporabljena zgolj beseda civilist in ne »vsak civilist«. Potrebno je torej presojati, ali je stopnja samovoljnega nasilja tako visoka, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist, vrnjen v zadevno državo, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče mora najprej odgovoriti na sporno vprašanje med strankama, in sicer kako je treba pravilno razlagati določbo 1. odstavka 106. člena ZMZ, po kateri na podlagi opravljenega osebnega razgovora s stranko, organ „preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila priznana subsidiarna zaščita.“ Že iz samega besedila nedvomno izhaja, da se beseda „katere“, ki je v edninski in ne v množinski obliki, nanaša na „prošnjo“ in ne na razloge, na podlagi katerih je bila priznana subsidiarna zaščita. V tem smislu argumentacija tožene stranke, da organ lahko preveri razloge za obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite samo v okviru tistih razlogov, na podlagi katerih je bila izdana pozitivna odločba o subsidiarni zaščiti, nima opore že v jezikovni razlagi. Vendar pa s tem še ni v zadostni meri izkazano, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru upoštevati naknadno priložene dokaze o tem, da je tožnik deloval v organizaciji Č. v Afganistanu, v kateri je pomagal ženskam, in bi ga uporniki zato lahko povezali z neverniki, zaradi česar bi bil tožnik bolj izpostavljen nasilju kot če teh specifičnih okoliščin ne bi imel. Kar zadeva sodno prakso v zvezi z določilom 1. odstavka 106. člena ZMZ se je Upravno sodišče v sodbi zadevi I U 1487/2012-7 z dne 17. 10. 2012 opredelilo le do tega, da je „odločba, s katero je bila tožniku priznana le subsidiarna zaščita, postala pravnomočna in je bilo torej s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunce. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, je mogoče spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom.“ To pomeni, da se je sodišče v tej zadevi izreklo le o tem, da se v postopku odločanja o podaljšanju subsidiarne zaščite ne more odločati o pogojih za podelitev statusa begunca. Glede postopka podaljšanja subsidiarne zaščite pa je Upravno sodišče dodalo, da se „lahko preverja zgolj obstoj razlogov, v okviru tistega, kar je bilo podano v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je določeni osebi že priznana subsidiarna zaščita.“ Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je tudi Upravno sodišče okvir presoje vezalo na to, kar je tožnik „podal v prošnji“, ne pa na to, na kar je tožena stranka vezala pozitivno odločitev. V pritožbenem postopku je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 550/2012 z dne 19. 12. 20012 zavzelo stališče, da „soglaša z razlago 106. člena ZMZ, kot jo je podalo sodišče prve stopnje“ in sicer, da se preverja obstoj razlogov za podaljšanje statusa v okviru razlogov, „podanih v prošnji“, vendar pa je Vrhovno sodišče temu dodalo, da „v primerih, ko se prosilec sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), so v postopku podaljšanja priznanja subsidiarne zaščite relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana“ (ibid. odst. 8). Slednja poved se ujema z argumentom tožene stranke in bi bilo na podlagi tega stališča Vrhovnega sodišča mogoče sklepati, da ima tožena stranka v obravnavanem primeru prav z vidika sodne prakse Vrhovnega sodišča. Vendar je v naslednji zadevi I U 1821/2012-8 z dne 6. 2. 2013 Upravno sodišče zavzelo stališče, da je „pojmovno zvezo v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila priznana subsidiarna zaščita iz določila 1. odstavka 106. člena ZMZ, treba razlagati široko, ne pa ozko, kajti navedeni razlogi glede osebnih okoliščin begunca ali varnostne situacije se lahko s pretekom 3 let v določeni relevantni meri spremenijo, pa to ne pomeni, da mora zato, da bi organ in sodišče napravil(a) strogo presojo dejstev, vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito.“ Vendar pa se zadeva I U 1821/2012-8 bistveno razlikuje od predmetnega upravnega spora, ker v zadevi I U 1821/2012-8 med strankama ni bilo sporno oziroma svetovalec za begunce ni uveljavljal, da organ zaradi določbe 1. odstavka 106. člena ZMZ ni upošteval kakšnih novih spremenjenih dejstev glede osebnih okoliščin tožnika ali kakšne spremenjene varnostne situacije. Tožnik se je namreč v zadevi I U 1821/2012-8 skliceval na problem varnostne situacije brez sklicevanja na kakšno okoliščino, ki bi kazala na večjo nevarnost zaradi individualne grožnje tožniku v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ; v konkretnem upravnem sporu pa v tožbi uveljavlja, da bi tožena stranka morala upoštevati nov dokaz, ki izpričuje, da je aktivno deloval v organizaciji za pravice žensk. V zadevi I U 1821/2012-8 je sodišče v skladu z omenjeno razlago določila 1. odstavka 106. člena ZMZ zakonitost izpodbijanega akta presojalo z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ, ki se ujema z standardi sojenja v zvezi z varstvom pred kršitvijo 3. člena MKVČP (sodba SEU v zadevi Elgafaji, C-465/07 z dne 17. 2. 2009, odst. 28), in tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ, ki načeloma predstavlja določeno razliko od situacije, ki spada pod 2. alinejo 28. člena ZMZ in 3. člen MKVČP. V sodbi v zadevi I U 1821/2012-8 je sodišče s sklicevanjem na sodbi SEU v zadevi Elgafaji in Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu zavzelo tudi stališče, da „če bi torej tožnik predložil kakšen tak dokaz, potem namreč ne bi bil potreben t.i. najbolj skrajen primer splošnega nasilja za to, da dobi subsidiarno zaščito. Vendar pa takšnega dokaza tožnik ni predložil, zato tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite.“ V pritožbenem postopku se Vrhovno sodišče do stališča Upravnega sodišča glede razlaga 1. odstavka 106. člena ZMZ ni konkretno opredelilo, da je pravilno ali napačno, ampak se je opredelilo samo v tem smislu, da je imela tožena stranka prav, da „se je omejila na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite le na drugo okoliščino, to je na varnostne razmere v izvorni državi, saj prva okoliščina ne obstaja več, tožnik je postal polnoleten“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 112/2013 z dne 28. 3. 2013, odst. 7). Za obravnavano zadevo pa ni nepomembno, da je Vrhovno sodišče na koncu sodbe potrdilo stališče Upravnega sodišča s tem, ko je navedlo, da je sodišče prve stopnje „pravilno pojasnilo, da bi bil tožnik lahko upravičen do podaljšanja subsidiarne zaščite, če bi predložil dokaze, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Ker pa tega dokaza ni predložil, tudi z vidika tretje alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite“ (ibid. odst. 12). To sicer ne pomeni, da se je Vrhovno sodišče s tem izreklo tudi o tem, da bi v situaciji, ko je bil na primer v prvotnem postopku tožnik v upravni odločbi ocenjen za neverodostojnega, imel možnost predložiti nov dokaz, ki govori za njegovo verodostojnost v postopku prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite. O tem specifičnem pravnem vprašanju se Vrhovno sodišče ni opredelilo in zato je sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 112/2013 z dne 28. 3. 2013 neutemeljeno oziroma zaradi dopustitve novega dokaza prej podpira argument tožene stranke.

Naslednja zadeva z vidika domače upravno-sodne prakse razčiščuje sporno vprašanje, kajti Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 309/2013 z dne 5. 9. 2013 povsem jasno pritrjuje odločitvi in presoji Upravnega sodišča, ki je odločbo tožene stranke odpravilo, in sicer Vrhovno sodišče pravi, da „so relevantni torej razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila že priznana subsidiarna oblika zaščite, torej vsi razlogi iz prošnje, ne pa le tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da posilstvo tožnika ni bil razlog za priznanje subsidiarne zaščite in zato ne more biti predmet presoje v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nima opore v določbi 106. člena ZMZ“ (ibid. odst. 7-8).

Iz tega izhaja, da bi tožena stranka v obravnavanem primeru morala pred izdajo izpodbijanega akta upoštevati nov dokaz, ki ga tožnik uveljavlja tudi v tožbi, da je bil zaposlen pri organizaciji Č. in da se je usposabljal v okviru te organizacije in morebitne druge dokaze o možni povečani stopnji individualiziranega nasilja, ki jih je stranka v zvezi s tem predložila, pa jih tožena stranka ni upoštevala, pri čemer iz izpodbijane odločbe niti ni točno razvidno, kateri so vsi ti nedopuščeni dokazi(1).

Vendar pa gre v obravnavani zadevi za uporabo prava EU, zato je treba pravilno razlago določila 106. člena izpeljati na podlagi metod razlage prava EU in sekundarnega prava EU v povezavi z sodno prakso SEU. S tega vidika pa Upravno sodišče izhaja iz metode razlage prava EU, ki jo je uporabil generalni pravobranilec Maduro v zadevi Elgafaji, ko je navedel, da „dejansko razlaga člena 15(c) [Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES – opomba Upravnega sodišča] predvideva, kot je bilo poudarjeno, povezavo z glavnim ciljem Direktive in s temeljno pravico do azila. Cilj, ki ga zasleduje ta direktiva, je zagotavljanje mednarodne zaščite osebi, ki se znajde v položaju, v katerem je v nevarnosti, da bi bila podvržena kršitvi ene od svojih pravic, ki sodijo med najbolj temeljne (pravica do življenja, pravica ne biti mučen).“(2) Ta metoda je namreč zelo konkretna in se ujema s splošnejšim napotilom SEU, da je treba določbe direktive razlagati ob upoštevanju njene sistematike in namena ter ob spoštovanju Ženevske konvencije ter temeljnih pravic in načel, zapisanih v Listini EU o temeljnih pravicah(3). Z drugimi besedami to pomeni, da je treba nacionalni predpis, ker gre za uporabo prava EU, interpretirati v smislu „zaščite“ prosilca zoper morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, in v konkretnem primeru je upoštevanje dokaza o povezanosti tožnika z omenjeno organizacijo Č. (in morebitne druge dokaze o večji individualiziranosti tveganja, ki jih tožena stranka ni upoštevala) v tej funkciji, njegovo neupoštevanje pa ne. Nadalje iz Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES izhaja, da so lahko organi držav članic v primeru prošenj za subsidiarno zaščito, ki so bile vložene po začetku veljavnosti Kvalifikacijske direktive(4) po uradni dolžnosti zavrnile podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, če je ta oseba prenehala biti upravičena do te zaščite, ker so okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehale, ali so se spremenile, da zaščita ni več potrebna (19(1) člen Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES), tudi iz razloga, če je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za priznanje statusa subsidiarne zaščite (19(3)(b) člen Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES). Tudi določilo 16(1) člena Kvalifikacijske direktive, ki sicer ureja druge primere prenehanja statusa subsidiarne zaščite, predvideva novo odločanje, če relevantne okoliščine prenehajo ali se spremenijo. Nova Kvalifikacijska direktiva 2011/95/ES glede prenehanja statusa subsidiarne zaščite nima drugačnih določb od že citiranih(5). To pomeni, da na odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ni mogoče gledati kot na upravno odločitev z vsemi posledicami pravnomočnosti, kot jih poznamo v domačem pravnem redu v drugih upravnih zadevah, ki nimajo povezave z mednarodno zaščito. Specifičnost določb o odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite je namreč v tem, da je narava stvari takšna, da se lahko bodisi varnostne razmere v izvorni državi, bodisi okoliščine v zvezi z ugotovitvijo (ne)verodostojnosti tožnika hitro spremenijo, in če pristojni organ lahko upošteva nove okoliščine v zvezi z že ugotovljeno verodostojnostjo, potem mora tudi prosilec imeti možnost, da uveljavlja nove okoliščine in dokaze v zvezi z njegovo (ne)verodostojnostjo. Tudi iz Procesne direktive 2005/85/ES izhaja takšna narava odločanja v zadevah subsidiarne zaščite, da lahko „novi elementi ali ugotovitve“ pripeljejo do potrebe po „ponovni preučitvi“ statusa begunca(6) oziroma mednarodne zaščite(7). Da so spremenjene okoliščine in njihova relativnost vgrajene v sistem odločanja o mednarodni zaščiti, potrjuje SEU v sodbi v zadevi Abdulla(8), na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Tožnik se sklicuje na stališče SEU, da oseba izgubi status begunca, če glede na pomembno in trajno spremembo okoliščin, okoliščine, zaradi katerih je pridobila status begunca, prenehajo „in nima drugega razloga za strah“ pred preganjanjem v smislu člena 2(c) Kvalifikacijske direktive. Sodišče se strinja z argumentom tožnika samo v tem smislu, da je to stališče mogoče uporabiti v dodatno podporo interpretaciji predmetne določbe, ne da pa se ga avtomatično prenesti tudi na situacijo, ko gre za odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite in ga šteti kot edini ali glavni argument v predmetni zadevi.

Napaka tožene stranke pri uporabi materialnega prava iz 1. odstavka 106. člena ZMZ je lahko vplivala na odločitev, kajti iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji izhaja, da „čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite“(9). Predloženi dokaz – dokument, ki naj bi potrjeval tožnikovo usposabljanje v organizaciji Č., kjer naj bi bil tožnik tudi zaposlen - in ki ga tožena stranka ni upoštevala, namreč kaže na možnost obstoja takšnih elementov na strani tožnika.

To pomeni, da tožena stranka napačno razlaga sodbo SEU v zadevi Elgafaji, „da ciljni napadi na civiliste ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine“ (prvi odstavek na strani 12 izpodbijane odločbe) in v nasprotju s tem stališčem sama v zadnjem odstavku na strani 12 in prvem odstavku na strani 13 pravilno uporablja stališče SEU iz citiranega odstavka 39 omenjene sodbe, ko pravi, da je preučila, ali „na strani vlagatelja obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih kljub stopnji nasilja, ki sicer ne zadostuje za oceno, da bi vrnitev vsake osebe na to območje pomenila izpostavljenost resni škodi /.../ on osebno izpolnjuje pogoje za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite.“ Zaradi tega je sodišče v povzemanju informacij o stanju v izvorni državi, pridobljenih s strani tožene stranke, in izpostavljenih s strani tožeče stranke, v sodbo vključilo le tiste informacije, ki izpričujejo možnost večje individuacije tveganja tožnika zaradi elementov povezanih z njegovim delovanjem v Č.

Ker bo morala tožena stranka v ponovnem postopku na novo ocenjevati varnostno situacijo in tveganje za resno škodo v provinci C., v zvezi s katero bo morala razčistiti, ali spada v nevarnejši vzhodni del ali ne, in v mestu Kabul, se sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka v nadaljevanju opredeljuje še do pomembnega tožbenega ugovora v zvezi z vprašanjem, na kakšen način mora tožena stranka soočiti tožnika z informacijami o stanju v izvorni državi, kar tožnik obširno utemeljuje v drugopisu odgovora tožeče stranke. V zvezi s tem vprašanjem, ki ga sodišče ne bo ponavljalo, ker ga je tožeča stranka natančno opisala v omenjeni vlogi, je treba izhajati iz razlage določila 4(1) člena Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES s strani SEU v sodbi v zadevi M (C-277/11 z dne 22. 11. 2012). Iz sodbe v zadevi M. nedvomno izhaja, da pristojni organ ni dolžan pred izdajo negativne odločbe stranko obvestiti o elementih, s katerimi namerava utemeljiti odločbo (ibid. odst. 60-61 ter odst. 74). Na ugotovitveni oziroma dokazni postopek je treba gledati skozi dve fazi. Določilo 4(1) člena Kvalifikaicjske direktive se nanaša na prvo fazo, v kateri mora organ „aktivno sodelovati s prosilcem, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo.“ To pomeni, če dokazi, predloženi s strani prosilca, iz kateregakoli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevani, mora organ s prosilcem aktivno sodelovati, da se zberejo vsi relevantni dokazi; do nekaterih dokazov pristojni organ tudi lažje dostopa kot prosilec (ibid. odst. 66-68). Na drugo fazo dokaznega postopka, ko organ presoja posledice, na katere je treba sklepati iz predloženih dokazov in ugotoviti, ali dokazi dejansko izpolnjujejo potrebne pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pa se sodelovanje iz 4(1) člena Kvalifikacijske direktive ne nanaša (ibid. odst. 69-71). Iz sodbe SEU nadalje izhaja, da pri izvajanju prve faze ugotovitvenega in dokaznega postopka ne gre zgolj za spoštovanje določila 4(1) člena Kvalifikacijske direktive, ampak tudi za spoštovanje temeljne človekove pravice do izjave v upravnem postopku, ki jo SEU kljub besedilu določila 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah ne povezuje samo z situacijami, ko organi in institucije EU izvajajo pravo EU (člen 41(1) Listine EU o temeljnih pravicah), ampak tudi, ko organi držav članic izvajajo pravo EU (ibid. odst. 82).(10) Pravica do izjave pa pomeni, da „ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese“ (ibid. odst. 87). To pravico je po mnenju SEU treba spoštovati, „tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno“ (ibid. odst. 86). „Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba podala, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti /.../, pri čemer je obveznost dovolj specifične in natančne obrazložitve odločbe, ki zadevni osebi omogoča razumeti razloge za zavrnitev njene prošnje, posledica načela spoštovanja pravice do obrambe“ (ibid. odst. 88).

Iz navedenega sledi, da ni mogoče uresničevati temeljne pravice iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah do izjave in obrambe, tako da stranka koristno in učinkovito poda svoje stališče, če organ stranki na vpogled pošlje prevelik obseg informacij, ki niso osredotočene na bistvena dejstva, ki zadevajo okoliščine konkretnega primera. Tožena stranka sicer lahko sodeluje s stranko tako, da ji predloži celoten dokument, vendar pa morajo biti v tem primeru označeni deli, ki so za obravnavani primer po mnenju tožene stranke bistveni.

Nima pa tožeča stranka prav, ko zatrjuje, da je tožena stranka nediskriminatorno nasilje ocenjevala samo prek števila oziroma porasta ali upada števila smrtnih žrtev; tožena stranka namreč te ocene ni omejevala na število smrtnih žrtev, kar je ustrezno pojasnila v odgovoru na tožbo s sklicevanjem na stran 12 izpodbijane odločbe.

Drži pa, da mora biti iz upravne odločbe jasno razvidno, kako je tožena stranka kot kriterij zaščite uporabila „grožnje življenju ali telesni celovitosti“ civilista(11) in v tem smislu je treba razlagati pojem „osebnosti“ iz 28. člena ZMZ; iz izpodbijane odločbe mora biti tudi razvidno, kako je tožena stranka prišla do ocene, ali gre v izvorni državi za oborožen spopad in s katerimi kriteriji je določila mejno stopnjo intenzivnosti nasilja oziroma tveganja. V zvezi s tem sodišče podaja naslednje napotke toženi stranki za odločanje v ponovnem postopku: Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka štela, da je v Afganistanu stanje mednarodnega oboroženega spopada v smislu 28. člena ZMZ. Da je v Afganistanu stanje mednarodnega oboroženega spopada, so ugotovila tudi nekatera druga najvišja sodišča v državah članicah EU.(12) Upravno sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da gre v Afganistanu glede na poročila, ki jih je tožena stranka uporabila v odločbi, za stanje mednarodnega oboroženega spopada, pri čemer mora biti tudi ta ocena (spet) vezana na namen subsidiarne zaščite, ki je v varstvu temeljnih človekovih pravic prosilca in ne morebiti na elemente mednarodnega humanitarnega (vojnega) prava, ki nima značaja mednarodnega prava o varstvu individualnih človekovih pravic.(13) To pomeni, da bi tožena stranka sicer lahko enako kot to velja v 2. odstavku 1. člena Dopolnilnega protokola k Ženevski konvenciji z dne 12. 8. 1949 o zaščiti žrtev oboroženih spopadov, ki nimajo mednarodnega značaja(14), štela, da notranji nemiri, upori, bolj osamljeni ali sporadični primeri nasilja ne pomenijo oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, vendar ne zaradi Protokola II k omenjeni Ženevski konvenciji, ampak zaradi avtonomne razlage 3. alineje 28. člena v zvezi z določilom 15c. člena Direktive št. 2004/83/ES, ki je vezana na spoštovanje temeljnih človekovih pravic. V tem smislu se Upravno sodišče pridružuje razlagi Vrhovnega (zveznega) upravnega sodišča ZRN(15), Nacionalnega sodišča za pravo azila iz Francije (CNDA),(16) in Vrhovnega sodišča Francije v upravnih zadevah (Conseil d'Etat)(17), da za obstoj oboroženega spopada v smislu 15c Direktive št. 2004/83/ES tudi ni potrebna zahteva iz mednarodnega humanitarnega prava, da morajo imeti sprte strani v spopadu tudi določeno stopnjo notranje organizacije, nadzora ali hierarhije poveljevanja.(18) Za Vrhovno sodišče ZRN je bilo na primer bistveno, da je vojaška moč Talibanov in njena učinkovitost tolikšna, da ne vzbuja nobenega dvoma zadostne intenzivnosti in trajnosti oboroženega spopada.(19) Kar zadeva vprašanje, katere elemente nasilja in kakšna stopnja intenzivnosti tega nasilja mora biti podana za podelitev subsidiarne zaščite, Upravno sodišče ugotavlja, da SEU v zadevi Elgafaji ni dalo nobene razlage, saj se je omejilo zgolj na razmerje med individualnostjo in diskriminatornostjo nasilja z vidika dokaznega bremena.

Tožena stranka, kot že rečeno, intenzivnosti nasilja oziroma tveganja ni ugotavljala samo prek števila smrtnih žrtev, kajti na strani 12 omenja tudi ranjene, zračne napade in nočne vdore, možnost šolanja, pobiranje nezakonitih dajatev in možnost zaposlitev. Vendar pa iz tega opisnega dela odločbe ni razvidno, katere elemente je uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja, saj bo v zvezi s tem potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah v zvezi z subsidiarno zaščito. Iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU: število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.(20) V tem smislu je minimum človekovega dostojanstva zavarovalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Sufi and Elmi v. The United Kingdom, kjer se je pri opredelitvi elementov za presojo intenzivnosti nasilja ESČP ravno tako oprlo na kriterije števila žrtev in ranjenih, notranje razseljenih in osnovne humanitarne pogoje za bivanje v zbirnih centrih glede varnega zatočišča, hrane in higiene. Te elemente bo tožena stranka lahko uporabila tudi v ponovnem postopku. To pomeni, da tožena stranka ne bo mogla za mejno stopnjo intenzivnosti nasilja uporabiti le „popolnega onemogočanja ljudi, da preživijo“, ampak tudi, kar sama enkrat omenja v odločbi na strani 12, „nečloveške ali poniževalne situacije“. Glede na varovano dobrino iz 28. člena ZMZ ne sme biti nobenega dvoma, da merilo ni zgolj preživetje, ampak tudi prepoved nehumanega ravnanja.

Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (1. odstavek 106. člena ZMZ), in je posledično tožeči stranki bilo onemogočeno, da se izjavi in predlaga dokaze v svojo korist v smislu temeljne pravice do izjave iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma splošnih pravnih načel prava EU oziroma 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP, in je zato tožena stranka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).