Jedro

Podlaga za odločitev o stroških zastopanja udeležencev v nepravdnem postopku zaradi določitve zemljišča, pripadajočega stavbi, zgrajeni pred 1. januarjem 2003, je 35. člen ZNP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stavbi z naslovom U. z ident. št. 0000, stoječi na parc. št. 50/2 k. o. ..., kot pripadajoče zemljišče določilo parc. št. 50/1 k. o. ... Glede stroškov postopka je odločeno, da vsak udeleženec krije svoje.

2. Pritožuje se nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlog zavrnjen, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje kršitev 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker je sodišče pripadajoče zemljišče – kljub jasni opredelitvi izvedenke, da funkcionalno zemljišče z odločbo ni bilo določeno in da individualni upravni akti (med katerimi se sodišče sklicuje tudi na izsek iz ureditvenega načrta) eksplicitnih elementov za določitev funkcionalnega zemljišča ne vsebujejo – le-to določilo. Obstaja nasprotje med razlogi, ker ni jasno, kateri od kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča je uporabljen. V 13. točki sklepa namreč sodišče kot kriterij za določitev pripadajočega zemljišča navaja redno rabo zemljišča. Sodišče torej ugotavlja pripadajoče zemljišče po kriteriju redne rabe, sklicuje pa se na izsek iz ureditvenega načrta, iz katerega (tudi po ugotovitvah sodnega izvedenca) obseg funkcionalnega zemljišča ni razviden. Absolutna bistvena kršitev je bila storjena z navedbo, da sosednji stolpiči že imajo parcele v podobni površini, proglašene kot pripadajoče zemljišče. Te ugotovitve se ne da preizkusiti, ker ni navedeno za katere zemljiške parcele in stavbe gre. Opredelitev zemljišč in njihovih izmer ni razvidna niti iz izvedenskega mnenja. Možno je, da so bile izdane pravnomočne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča, ki vključujejo obravnavano zemljišče. Sodišče nekritično povzema navedbe sodnega izvedenca. O vprašanju sosednjim stavbam pripadajočega zemljišča bi se moralo izreči sodišče in ne izvedenec. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je v zemljiški knjigi res vpisano pripadajoče zemljišče k sosednjim stavbam. Ker je sodišče ugotavljanje tega dejstva prepustilo izvedencu, so kršena procesna pravila. Iz izvedenskega mnenja, kateremu je sodišče nekritično sledilo, pa v izpodbijanem sklepu ni povzeta ugotovitev, da se na obravnavanem zemljišču, ob njegovi južni meji, nahajajo zabojniki za smeti, ki pripadajo vrstnim hišam na naslovu U. št. 21, 23, 25, 27 in 29. Storjena je absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker je raba sporne parcele nepravilno povzeta iz izvedenskega mnenja. Navedeno dejstvo ni upoštevano, zato je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Vzdrževanja spornega zemljišča pa sodišče sploh ugotavljalo ni. Predlagatelji tega dejstva tudi zatrjevali niso. Nekorektna je navedba, da nasprotna udeleženka izvedencu posredovanim informacijam ni nasprotovala. Nasprotna udeleženka ni soglašala s trditvami o vzdrževanju zemljišča, kar je na ogledu z izvedencem tudi izpostavila. Šele v primeru, da bi predlagatelji podali navedbe o vzdrževanju in predložili ustrezne listine, bi se nasprotna udeleženka o tem lahko izjavila. Na ogledu z izvedencem se trditve ne podajajo. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso (sklep VSL I Cp 1387/2015) in 7. čl. ZPP. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Predlagatelji niso zatrjevali, da sporno zemljišče vzdržujejo. Nujno je izpostaviti tudi enačenje termina „uporabe“ in „vzdrževanja“. Nasprotna udeleženka ni soglašala ali pritrdila navedbi, da je sporno zemljišče namenjeno le za potrebe stavbe U. 43. Prav nasprotno! Že v odgovoru na predlog je navedla, da je sporno zemljišče namenjeno celotni soseski oz. vsakemu pod enakimi pogoji. Sklicuje se na 19. čl. Stvarnopravnega zakonika, ki opredeljuje javno dobro. Iz ugotovitev, da je sporno zemljišče v naravi zelenica, parkirišče in vhod v stavbo, ni mogoče sklepati, da so parkirišča namenjena prav in zgolj stavbi predlagateljev. Tega sodišče tudi ugotavljalo ni, bi pa moralo. Izvedenec ne navaja, da obravnavano zemljišče predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za igro in podobno, sodišče pa je to zapisalo. Nepravilno ugotovitev dejanskega stanja izkazuje izris iz portala URBINFO. Nepravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Prereka ugotovitev, da sporno zemljišče ne predstavlja grajenega javnega dobra. V nasprotju z ugotovitvijo, da je bila pri spornem zemljišču vknjižena pravica uporabe za nasprotno udeleženko, je zaključek, da so etažni lastniki pridobili in obdržali lastninsko pravico. Sodišče je to argumentiralo z navedbo, da zemljiškoknjižna pridobitev na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) še ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja. S tem se je evidentno podstavilo na stališče, da je nasprotna udeleženka nedobroverna. Ker predlagatelji nedobrovernosti nasprotne udeleženke, niti svoje dobrovernosti, niso zatrjevali, je kršeno razpravno načelo. Sklicuje se na 9. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da se dobra vera domneva. Nedobrovernost nasprotne udeleženke bi zato morali zatrjevati predlagatelji. Predlagatelji tudi tega, da so skupaj z etažnimi enotami kupili zemljišče, niso zatrjevali. Če bi to zatrjevali, bi sodišče moralo ugotoviti višino kupnine, površine stanovanj in zemljišča … Da do nakupa funkcionalnega zemljišča ni prišlo, potrjuje tudi dejstvo, da v aktih, obstoječih v času gradnje, njegov obseg ni opredeljen. Sklicuje se na 3. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) in meni, da bi predlagatelji morali predložiti pravne naslove, na osnovi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali so pridobili tudi zemljišče okrog stavbe. Predlagatelji tudi pravice uporabe na spornem zemljišču niso zatrjevali. Niso predložili listin, ki bi pridobitev funkcionalnega zemljišča dokazovale. Pogodba, s katero se prenese pravica uporabe ali lastninska pravica, mora biti pisna, sicer nima pravnega učinka. Ker predlagatelji ne zatrjujejo načina pridobitve pravice uporabe in kasneje lastninske pravice, je izpodbijana odločitev presenečenje. Sodišče nasprotne udeleženke ni seznanilo, da je za odločitev ključno vzdrževanje predmetne nepremičnine in dobrovernost udeležencev in ni pojasnilo materialnopravne podlage, na katero se sklicuje. Predlagatelji niso podali trditev, na osnovi katerih bi bili uporabljeni materialni predpisi, ki jih navaja sodišče. Posledično nasprotna udeleženka ni dokazovala nasprotnih dejstev. Kršeno je pravilo materialno procesnega vodstva. Po sodišču ugotovljenih dejstev predlagatelji niso zatrjevali, kaj šele izkazali. Stroškovni del odločitve graja z navedbo, da je bil postopek zaključen izven naroka, zato so stroški postopka pravočasno priglašeni. Odločitev o stroških postopka je preuranjena, ker v času izdaje izpodbijanega sklepa stroški še niso bili priglašeni. Razen tega je nasprotna udeleženka že v odgovoru na predlog navedla, da so predlagatelji dolžni kriti vse stroške postopka, ker je postopek zgolj v njihovem interesu. Postopek ni v javnem interesu ali interesu nasprotne udeleženke. Nasprotna udeleženka je prepričana, da je zemljiškoknjižno stanje pravilno. Ker je postopek izključno v interesu predlagatelja, je slednji dolžan kriti stroške postopka. Sklicuje se na sodno prakso - odločbe VSC 596/2007, VSL I Cp 1982/99, VSC Cp 895/2011, VSL I Cp 2580/2011. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbi se zatrjuje nasprotje med razlogi iz 13. in 16. točke obrazložitve ter zaključkom, da je zemljišče parc. št. 50/1 k. o. ... funkcionalno zemljišče stavbe U. 43. V obeh točkah je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k obravnavni stavbi ne obstaja oz. ni bila izdana. V obeh točkah je ugotovljeno tudi, da upravna dovoljenja (individualni upravni akti)(1) ne vključujejo vsebin, ki bi opredeljevale zemljišče, namenjeno za redno uporabo stavbe; navedeni akti neposredno ne definirajo eksplicitnih elementov ali meril za določitev funkcionalnega zemljišča, gradbene parcele oz. pripadajočega zemljišča. Ker odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča oz. gradbene parcele ni bila izdana, iz vsebine individualnih upravnih aktov pa na obseg pripadajočega zemljišča ni mogoče sklepati, odločitev temelji na edinem najdenem splošnem, v času gradnje veljavnem upravnem aktu, in rabi (parcelacije v preteklosti, namembnost, ureditev oz. uporaba). Pripadajoče zemljišče je določeno na osnovi v času gradnje veljavnega prostorskega akta (ureditvenega načrta oz. dostopnega izseka iz ureditvenega načrta, ki je priloga lokacijskega dovoljenja (priloga 4 izvedenskega mnenja) in zunanje ureditve ter rabe. Razlogi so razumljivi in jasni ter med njimi nasprotja ni. Zaključek o obstoju in obsegu funkcionalnega zemljišča je rezultat presoje vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin.

5. Ugotovitev, da stolpiči v okolici, katerih lokacija je razvidna iz izseka ureditvenega načrta (U. 57, 87, 211, 213), že imajo podobno velike parcele, proglašene kot pripadajoče zemljišče, je podana v izvedenskem mnenju. Nobeden od udeležencev navedeni ugotovitvi izvedenca ni nasprotoval. Izvedenec je svojo ugotovitev utemeljil z dejstvom, da so v zemljiški knjigi kot lastniki sosednjih zemljišč navedeni vsakokratni lastniki stavb. Tudi sodišče prve stopnje je navedlo ta razlog. Ta argumentacija zadošča, saj indicev, ki bi vzbudili dvom v pravilnost ugotovitve, ni. Ker so zemljiškoknjižni podatki javni, jih je pritožnica lahko preverila, pa trditve, da je obravnavno zemljišče funkcionalno zemljišče katerega od sosednjih objektov, niti v pritožbenem postopku ni postavila. Gre zgolj za enega od razlogov, ki utemeljujejo odločitev in ne za kriterij opredeljevanja pripadajočega zemljišča, kot to ugotovitev interpretira pritožba. Z vprašanjem drugim stavbam pripadajočega zemljišča bi se prvostopenjsko sodišče moralo podrobneje ukvarjati, če bi obstajali indici, da je parc. št. 50/1 k. o. ... pripadajoče zemljišče kake druge zgradbe. Če bi pomislek, da funkcionalna zemljišča sosednjih zgradb segajo v obravnavno zemljišče, nasprotna udeleženka v postopku pred sodiščem prve stopnje podala, bi se sodišče o tem izreklo.

6. Res je izvedenec pri opisu rabe obravnavanega zemljišča navedel, da se na spornem zemljišču, ob njegovi južni meji, nahajajo zabojniki za smeti, ki pripadajo vrstnim hišam na naslovih U. 19, 21, 23, 25, 27 in 29 (šesta stran izvedenskega mnenja) in to tudi grafično prikazal (priloga 10 izvedenskega mnenja). Nobeden od udeležencev tega dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje ni posebej izpostavil oz. zatrjeval, da je sporno zemljišče namenjeno tudi za redno rabo vrstnih hiš. Ker so zabojniki za smeti premične stvari, se ne poraja pomislek, da gre za drugim objektom pripadajoče zemljišče. Lastniki vrstnih hiš v postopek niso bili pritegnjeni, zato odločitev na njihove stvarne in obligacijske pravice ne vpliva. Ker ne gre za pravno odločilno dejstvo, ni utemeljen očitek o nepravilnem (pomanjkljivem) povzemanju izvedenskega mnenja v sodno odločbo oz. očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP.

7. Trditev, da sporno zemljišče vzdržujejo (kosijo, urejajo) stanovalci stavbe U. 43, so izvedencu podale na ogledu prisotne osebe. Predstavnica nasprotne udeleženke je bila na ogledu izvedenca prisotna. Izvedenec je sprejeto informacijo vnesel v izvedeniško mnenje in nobeden od udeležencev ji ni nasprotoval. Nasprotna udeleženka ni dokazovala, da bi sporno zemljišče urejala ona. V takih okoliščinah upoštevanje izvedencu posredovanega dejstva ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti in drugih, v pritožbi navedenih načel. Če dejstvo, ki se je ob obravnavanju razmerja izkazalo, ni točno, bi bila nasprotna udeleženka na to dolžna opozoriti. Sicer pa niti v pritožbi ni zatrjevano, da izvedencu posredovana trditev ne bi bila resnična. Pritožnica ne zatrjuje, da bi sporno zemljišče vzdrževala ona, kdo drug po njenem naročilu ali tretja oseba. Predlagatelji so razmerje, ki je predmet urejanja, dovolj natančno opisali, zato razpravno načelo ni kršeno.

8. Sodišče se je opredelilo do načina rabe spornega zemljišča (parkiranje, vhod oz. dostop, zelenica ...) in tega ne izenačuje z vzdrževanjem spornega zemljišča. Vprašanja konkretnih uporabnikov (npr. oseb, ki parkirajo na parkiriščih) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpostavil nobeden od udeležencev. Predlagatelji so zatrdili, da zemljišče služi obratovanju njihove stavbe, medtem ko tožena stranka ni zatrdila, da bi ga uporabljal kdo drug. S tem, ko je nasprotna udeleženka v odgovoru na predlog navedla, da je zemljišče namenjeno celotni soseski oz. vsakemu pod enakimi pogoji, po predlagateljih zatrjevanemu načinu rabe ni nasprotovala. S trditvijo, komu je zemljišče namenjeno, se glede rabe ni izrekla. Pravilna je zato prvostopenjska ugotovitev, da raba spornega zemljišča med udeleženci ni sporna (tretji odstavek 214. čl. ZPP). Če vprašanje eventualnih drugih uporabnikov spornega zemljišča nasprotna udeleženka ocenjuje za pravno pomembno, bi ga morala izpostaviti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa tudi v pritožbi nasprotna udeleženka ne zatrjuje, da sporno zemljišče poleg lastnikov stavbe U. 43 uporabljajo tudi drugi(2). Trditve predlagateljev, da zemljišče služi za potrebe njihove stavbe in kako ga uporabljajo, so ustrezna podlaga za odločitev. Izpis URBINFO (dokaz B2), na katerega se sklicuje pritožba, ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Ker ne gre za javno dobro, se pritožnik po nepotrebnem sklicuje na dostopnost javnega dobra vsem pod enakimi pogoji. Trditve, da je zemljišče parc. št. 50/1 k. o. ... grajeno javno dobro, pritožnica ne pojasni. Očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

9. Tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Materialne predpise, ki so podlaga za odločitev, je sodišče prve stopnje navedlo in je drugačna pritožbena trditev netočna. Obravnava zadeve zahteva široko pravno znanje o načinu pridobivanja pravice uporabe in lastninske pravice v obdobju prejšnjega ekonomskega sistema, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo od sodišča mogoče zahtevati materialno procesno vodstvo (285. čl. ZPP). V sodni praksi je sprejeto stališče, da so imetniki pravice uporabe lastninsko pravico na osnovi ZLNDL pridobili ne glede na to, ali je bila njihova pravica vknjižena v zemljiški knjigi ali ne. Lastniki posameznih delov stanovanjske stavbe so skupaj s stanovanji pridobili v last tudi solastninsko pravico na zemljišču, ki je potrebno za redno uporabo stavbe, ne glede na to, ali je bilo to zemljišče odmerjeno in in ne glede na v zemljiški vpisanega imetnika pravice uporabe. Pravno podlago za ta stališča je prvostopenjsko sodišče razumljivo in celovito prikazalo v 12. točki sklepa. Materialno procesnega vodstva v zvezi s prenosom pravice uporabe in lastninjenjem družbene lastnine udeležencem ni bilo dolžno podajati, ker je sodna praksa o teh vprašanjih ustaljena. Očitek, da je odločitev za udeleženca presenečenje, je neutemeljen.

10. S trditvijo o njihovem lastništvu etažnih enot in funkcionalnem zemljišču stavbe so predlagatelji zadostili zahtevi po zatrjevanju njihove pravice do spornega zemljišča. Da se je pravica uporabe funkcionalnega zemljišča prenašala skupaj z lastninsko pravico na etažni enoti, je iz materialnega prava izhajajoče dejstvo. Materialno pravo je sodišču znano in ga udeležencem ni treba navajati, zatrjevati oz. dokazovati. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo, da je vsak pridobitelj posameznega dela stavbe pravico uporabe funkcionalnega zemljišča pridobil na osnovi zakona in ni pomembno, ali je v pogodbah, s katerimi so predlagatelji v last pridobili stanovanja, funkcionalno zemljišče omenjeno ali ne. Ker ni bilo sporno, da so predlagatelji lastniki etažnih enot stavbe U. 43, ni potrebe po dokazovanju tega dejstva ali celo izkazovanju sklenjenih pravnih poslov. Pritožnik, ki se sklicuje se na 3. čl. ZVEtL, ne upošteva, da predmet postopka ni vzpostavitev etažne lastnine, ampak določitev pripadajočega zemljišča k leta 1962 zgrajeni stavbi.

11. Z vprašanjem (ne)dobrovernosti nasprotne udeleženke se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, zato mu pritožba neutemeljeno očita, da se je postavilo na stališče o nedobrovernosti nasprotne udeleženke in s tem prekoračilo trditveno podlago. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opozorilo zgolj to, da na osnovi ZLNDL vpisana lastninska pravica še ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja.

12. Pravilna je pritožbena trditev, da je bil postopek zaključen izven naroka, kar pomeni, da je nasprotna udeleženka stroške, ki jih je priglasila v roku 15. dni po prejemu izpodbijanega sklepa, priglasila pravočasno (sedmi odstavek 163. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku in drugi odstavek 26. čl. ZVEtL). Ker pa nasprotna udeleženka do povrnitve stroškov ni upravičena, prvostopenjsko stališče, da nasprotna udeleženka stroškov ni priglasila, na odločitev ni vplivala. Zakon o nepravdnem postopku – uporabiti ga je treba, ker ZVEtL posebnih določb o stroških postopka za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi nima – kot osnovno pravilo glede kritja stroškov postopka določa, da vsak udeleženec trpi svoje (35. člen). Podlaga za táko ureditev je dejstvo, da je ureditev razmerij v nepravdnem postopku praviloma v interesu obeh pravdnih strank. Tudi v obravnavnem primeru je tako, zato ni uporabljiv tretji odstavek 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da stroške postopka, ki je v interesu nekaterih udeležencev, trpijo ti udeleženci. Res je nasprotna udeleženka že v odgovoru na predlog navedla, da je ta postopek zgolj v interesu predlagateljev, ni pa tega svojega stališča utemeljila. Nasprotna udeleženka je vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine in tudi njen interes je, da se ugotovi dejansko lastništvo ter uredi zemljiškoknjižno stanje. Pravilna je zato odločitev, da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške zastopanja v tem nepravdnem postopku.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške. Pravico do povračila stroškov postopka ima udeleženec le v primeru, kadar zakon to predvideva ali če je postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev (četrti in tretji odstavek 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Ker ne gre za tak primer, je pritožnica dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Odločba o lokaciji z dne 21.8.1959 z grafičnim prikazom (priloga 3 in 4 izvedenskega mnenja) Odločba o izročitvi zemljišč z dne 21.10.1959 (priloga 5 izvedenskega mnenja) Odločba o potrditvi investicijskega programa z dne 11.12.1959 (priloga 6 izvedenskega mnenja) Gradbeno dovoljenje z dne 1.6.1960 (priloga 7 izvedenskega mnenja) in Uporabno dovoljenje z dne 13.12.1962 (priloga 8 izvedenskega mnenja) Op. št. (2): Opozarja le na izvedenčevo ugotovitev o nameščenih zabojnikih, v katere smeti odlagajo lastniki vrstnih hiš, o čemer je govora v šesti točki tega sklepa.