Jedro

Drži, da so dogovorjene pogodbene obresti več kot 50 % višje od zakonsko določenih zamudnih obresti, in da bi, če ne bi šlo za gospodarsko pogodbo, zanje (in ne za cel posel) veljala domneva oderuškosti. Vendar gre v obravnavanem primeru za gospodarsko pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika sta dolžna toženki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 558 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilno tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti ter za povračilo pravdnih stroškov. Tožnikoma je naložilo, da toženki povrneta njene pravdne stroške.

Gre za pogodbo z dne 10. 4. 2012, ki jo je sklenila toženka, tedaj s firmo H., d. o. o., kot posojilodajalka, z V., s. p., kot posojilojemalko, tožnika pa sta se zavezala kot solidarna dolžnika in poroka (tožnik še kot zastavitelj), za 25.000,00 EUR, 4% mesečne obresti in rokom vračila 10. 4. 2013. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je šlo za gospodarsko pogodbo, zaradi česar ne velja domneva oderuških obresti, da pa subjektivnih elementov oderuštva tožnika nista dokazala. Pogodba po presoji sodišča nima nedopustne podlage in ne nasprotuje moralnim načelom. Oprlo se je na načelo pogodbene svobode.

2. Tožnika vlagata pritožbo, s katero izpodbijata sodbo nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlagata njeno razveljavitev ter opredeljujejo svoje pritožbene stroške. Sodišču očitata, da ni upoštevalo njune finančne stiske oz. stiske tožnika, in da je dejansko stanje napačno ugotovilo. Tožnik je ostal brez rednih dohodkov, bil je zadolžen, ni bil kreditno sposoben, preživljati pa je moral tožnico, ki je ravno zaključila študij. Na toženko oz. na T. T. se je najprej obrnil tožnik, ki je dejansko potreboval finančna sredstva, tožnica pa je sp. odprla zato, da bi pomagala svojima staršema, šele naknadno je razvila interes služenja denarja s podjetništvom. Trdita, da sta bila pogodbo primorana skleniti, nista imela možnosti svobodne izbire. Denar je dejansko potreboval tožnik, toženka pa je ravno zaradi visokih obresti, ki bi se sicer domnevale za oderuške, pogodbo želela skleniti le s tožnico kot s.p. Šlo je torej za obid zakona. Po stališču sodišča, da bi se lahko tudi odločila, da take pogodbe ne skleneta, nikoli ne bi bilo nobene oderuške pogodbe. To je bil edini namen, zato je podlaga te pogodbe po mnenju pritožbe nedopustna in posledično je pogodba nična. Tožnik je toženki pojasnil, da pričakuje visoko poplačilo od svojega delodajalca, iz česar izhaja, da je toženko seznanil, da ni prejemal plače in da je bil v stiski. Sodišče bi mu moralo verjeti, čeprav je mestoma zmedeno izpovedoval o svoji stiski, v kateri so se znašli zaradi izgube zaposlitve in predhodno sklenjenih posojilnih pogodb. Toženka se je morala zavedati stiske, saj je videla, da tožnik išče zasebne ponudnike kreditov in ne banke, čeprav je imel nepremičnine. Domnevo oderuških obresti bi moralo sodišče po mnenju pritožbe upoštevati vsaj napram porokoma, ki sta fizični osebi, pri čemer se sklicuje na judikat tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 915/2018. 3. Toženka je na pritožbo odgovorili, predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da sporna pogodba ni brez podlage in da ta ni nedopustna. Pravilna je nadalje ocena, da pogodba ni nemoralna in da pri njenem sklepanju ni šlo za obid zakona.

7. Ni sporno, da je bila posojila pogodba sklenjena med družbo z omejeno odgovornostjo in samostojno podjetnico, kar pomeni, da gre po določbah 13 čl. Obligacijskega zakonika (OZ) za gospodarsko pogodbo. Ker pa je bila posojilojemalka samostojna podjetnica, tedaj tožnica, zatrjevana stiska tožnika kot poroka in zastavitelja sploh ni pomembna, saj ni bil stranka temeljnega posla. Stiska poroka (oz. zastavitelja) na presojo veljavnosti posojilne pogodbe sploh ne more vplivati. Tožnika pa ne zatrjujeta, da je bil resnični posojilojemalec tožnik, zatrjujeta le, da je bil on tisti, ki je potreboval denar. Sama sta navedla, tožnik pa je tudi izpovedal, da mu je bilo jasno predočeno, da posojilodajalec njemu, ki je fizična oseba, posojila ne da. Da je (očitno neugodno) posojilo nato na njegovo prigovarjanje vzela njegova hči, ki je bila tedaj samostojna podjetnica, je stvar njunega razmerja, dajalca kredita pa se ne tiče. Zgolj ex abundate cautela pritožbeno sodišče pritožnikoma odgovarja, da sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožnikova stiska toženki ni mogla biti znana, za docela prepričljivo, in ne drži, da bi stiska že sama po sebi izhajala iz dejstva, da kredit ni bil najet pri banki.

8. Sodišče prve stopnje ima prav, da velja načelo pogodbene svobode, po katerem udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. čl. OZ), in da sporna pogodba ne nasprotuje niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Ne drži pa, da bi bilo zgolj posojanje denarja v nasprotju z današnjo družbeno moralo, niti to ni posojanje denarja z visoko pogodbeno obrestno mero. A fortiori, pogodba je nesporno imela podlago, in sicer je šlo za posojilo, kar ni nedopustna podlaga (causa credendi) (39. čl. OZ).

9. Tudi ni šlo za obid zakona; Drži sicer, da so dogovorjene pogodbene obresti več kot 50 % višje od zakonsko določenih zamudnih obresti, in da bi, če ne bi šlo za gospodarsko pogodbo, zanje (in ne za cel posel) veljala domneva oderuškosti (1. odst. 377. čl. OZ). Vendar gre, kot že rečeno, v obravnavanem primeru za gospodarsko pogodbo. Njena sklenitev pa je bila, po njegovih lastnih trditvah, posledica aktivnega delovanja tožnika samega, ne toženke. Sploh ni sporno, da je tožnico, ki je njegova hči in je bila v času sklepanja pogodbe samostojna podjetnica, k sklenitvi sporne pogodbe nagovoril tožnik.

10. Tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče domnevo oderuških obresti upoštevati tudi v korist poroka, ki pa ni gospodarski subjekt, ni utemeljen. V zadevi I Cpg 915/2018, na katero se sklicujeta pritožnika, se je pritožbeno sodišče oprlo na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 253/2016 z dne 5. 7. 2018, kjer je izreklo, „da porok, če ni drugače dogovorjeno, odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, ter za vsako povečanje obveznosti (2. in 4. odst. 1017. čl. OZ). Glede na navedeno ne more biti dvoma o tem, da odgovarja tudi za pogodbeno dogovorjene obresti, nastale po sklenitvi poroštvene pogodbe. Ob tem ni videti razloga, da bi bila odgovornost fizične osebe, ki prevzame poroštvo za obveznosti iz gospodarske pogodbe, v kateri so dogovorjene pogodbene obresti, ki za več kot 50 % presegajo predpisano obrestno mero zakonskih zamudnih obresti, vedno omejene le na plačilo obresti do te meje oziroma, da bi v tovrstnih primerih veljala domneva, da so tako dogovorjene obresti v razmerju do poroka oderuške“. Pritožbeno sodišče je ob tem sicer dodalo, da bi se morebiti na domnevo oderuških obresti eventuelno lahko skliceval le porok, (ki je sprejel poroštvo za obveznosti iz gospodarske pogodbe), če je po svojih siceršnjih osebnih okoliščinah oseba, ki mu je varstvo domneve iz 1. odst. 377. čl. OZ namenjeno; če gre za fizično osebo, za katero se zahteva nižji standard skrbnosti, za osebo, ki ni v nikakršni „gospodarski“ povezavi z gospodarskim subjektom, za obveznost katerega je dal poroštvo. Vendar je nato navedlo, da porok, ki je zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta, ki je v tej funkciji tudi sprejel obveznost gospodarskega subjekta, za katerega je dal poroštvo kot fizična oseba, se zato na domnevo oderuških obresti iz 377. čl. OZ ne more uspešno sklicevati. Obravnavana zadeva je torej glede tožnice povsem primerljiva, tožnik pa je njen oče. Ob tem velja primarno opozoriti na zgoraj navedeno stališče VS RS, ki izjem, po kateri bi porok jamčil za kaj manj od glavnega dolžnika, ne predvideva.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa morata povrniti stroške odgovora, ki sta jih povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 558 EUR. Priznane stroške morata tožnika toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).