15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 402/2004 z dne 15. 12. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 353/2003 z dne 16. 3. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 369/00 z dne 11. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je v pravdi uveljavljala vrnitev ½ nepremičnin, ki naj bi jih podedovala po svojem očetu. Ta naj bi umrl že pred uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 – v nadaljevanju ZNZGP) na območju, ki je prešlo pod civilno upravo SFRJ (bivša cona B takratnega Svobodnega Tržaškega ozemlja), zato naj bi bilo premoženje napačno nacionalizirano že pokojnemu očetu oziroma njegovi prav tako pokojni materi. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je bilo premoženje nacionalizirano po 7. a členu ZNZGP. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo, Vrhovno sodišče pa revizijo. Tudi Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničine trditve, da je postala dedinja premoženja, poleg tega pa je pojasnilo, da z zahtevkom ne bi mogla uspeti, tudi če bi premoženje res podedovala, saj bi bilo v tem primeru premoženje nacionalizirano njej, ker ni izpolnjevala pogojev, ki so izključevali nacionalizacijo po 7.a členu ZNZGP.

2.Pritožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Izpodbijane odločitve sodišč naj bi bile očitno napačne in brez razumne pravne obrazložitve. Trdi, da odločba o nacionalizaciji, izdana na ime njenega očeta, nima nikakršnega učinka, saj naj bi pritožnica postala lastnica premoženja ob njegovi smrti 18. 9. 1972. Meni, da se glede na tedanjo pravno ureditev učinki ZNZGP niso nanašali na tujce, ki so dedovali, in da bi drugačno stališče nasprotovalo načelom pravne države (2. člen Ustave) ter da bi bilo diskriminatorno. V zvezi s tem trdi, da tujcem, ki so podedovali premoženje pred letom 1948 v ostalih delih Jugoslavije, to premoženje ni bilo nacionalizirano. Sodišču očita, da ni odgovorilo na te njene navedbe in na trditev, da upravni organi niso bili pristojni izdajati ugotovitvenih odločb o nacionalizaciji. Izpodbijane odločitve naj bi temeljile na nesprejemljivem stališču, da je mogoče postopek nacionalizacije izvesti "mrtvi osebi, ki ni in ne more biti stranka postopka". Tako stališče naj bi nasprotovalo stališčem Vrhovnega sodišča v enakih zadevah. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo št. U 261/87 z dne 27. 8. 1987, ki jo je ustavni pritožbi tudi priložila.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Očitki pritožnice o kršitvi procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. člen Ustave in 6. člen EKČP, so neutemeljeni. Sklicevanje sodišč na ugotovitve, ki izhajajo iz sklepa zapuščinskega sodišča (iz sklepa, ki ga je pritožnica priložila, je razvidno, da gre za sklep z dne 17. 12. 1976), ne pomeni izvajanja postopka nacionalizacije. Po vsebini gre torej za očitke o nezakonitosti odločbe o nacionalizaciji, ki se je glasila na pritožničino staro mater, oziroma za očitke o nepravilnosti omenjenega zapuščinskega sklepa. Zato z njimi ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo.

5.Pritožnica se sicer sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso glede pridobitve lastninske pravice tujcev z dedovanjem. Vendar kot primer navaja sodbo iz leta 1987, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev o nacionalizaciji premoženja, ki so ga tožniki pred nacionalizacijo podedovali. Iz obrazložitve s to ustavno pritožbo izpodbijane sodbe pa je razvidno, da pritožnica z zahtevkom ne bi mogla uspeti, tudi če sodišče prej omenjenih odločb (o nacionalizaciji in o ustavitvi zapuščinskega postopka) ne bi upoštevalo. Vrhovno sodišče je namreč pojasnilo, da pritožnica ne bi mogla uspeti niti v primeru, če bi premoženje podedovala, saj bi bilo to v tem primeru podržavljeno njej. To stališče pa ne nasprotuje stališču, na katerem temelji sodba Vrhovnega sodišča, na katero se pritožnica sama sklicuje. Že Višje sodišče pa je pojasnilo, da se ureditev, na katero se sklicuje pritožnica, nanaša na tiste tujce, ki so pridobivali nepremičnine z dedovanjem po 8. 10. 1972 (tj. po uveljavitvi ZNZGP na območju takratne cone B), kar pa ni pritožničin primer. To pomeni, da ne drži niti trditev pritožnice, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje nacionalizacije podedovanega premoženja.

6.Po navedenem je očitno neutemeljen tudi očitek pritožnice, da je izpodbijana odločitev očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve. Dejstvo, da pritožnica drugače od sodišča razlaga učinek takrat veljavnih predpisov na pravni položaj oseb v bivši coni B, pa samo po sebi še ne zadošča za sklep o očitni napačnosti izpodbijane odločitve.

7.Pritožnica ne izkaže niti očitka o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Trdi sicer, da tujcem, ki so podedovali premoženje v ostalih delih Jugoslavije, to premoženje ni bilo nacionalizirano leta 1948 z uveljavitvijo novele ZNZGP. Te trditve pa s sklicevanjem na ureditev, ki je sicer omogočala pridobivanje lastninske pravice tujcev, ne izkaže. Možnost pridobivanja lastninske pravice namreč sama po sebi še ni preprečevala njenega odvzema, kot to zmotno meni pritožnica.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franci Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger