Jedro

Ker je sklep o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja postal pravnomočen, ni dopustno v sporu zaradi plačila razlike med plačo direktorja in plačo na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik razporejen po razrešitvi, ugotavljati (kot predhodnega vprašanja), ali je bila razrešitev s funkcije direktorja nezakonita. Ker je za delodajalca po razrešitvi nastala obveznost, da tožnika razporedi na delovno mesto, ki je primerno njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, je za odločitev v sporu zaradi plačila razlike plače bistveno le, ali je sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto zakonit.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se znesek "88.300,00 SIT (oseminosemdesettisoč- tristo tolarjev 00/100)" nadomesti z zneskom "73.180,00 SIT (triinsedemdesettisočstoosemdeset tolarjev 00/100)"; črtajo pa se besede "in povrniti strošek sodnih taks in sicer sodno takso za sodbo in sklep v višini 1.010,00 SIT".

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke o prerazporeditvi tožnika na delovno mesto odgovornega geomehanika I in o ovrednotenju tega delovnega mesta z relativnim razmerjem 2,90, kakor tudi nezakonitosti sklepa zbora delavcev tožene stranke z dne 15.1.1993. Prvostopno sodišče je tudi zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od 25.11.1991 do 14.2.1993 v višini 100.000,00 SIT in za povrnitev stroškov sodnega postopka. Prvostopno sodišče je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 88.300,00 SIT (stroški za pooblaščenca) in 1.010,00 SIT (sodne takse).

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 353. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 s spremembami - v nadaljevanju ZPP/77) pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno štelo, da za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede prerazporeditve tožnika in določitve plače za delovno mesto odgovornega geomehanika I, ni pravno relevantno vprašanje, ali je bil tožnik zakonito ali nezakonito razrešen s funkcije direktorja. Potem ko je tožnik umaknil samostojni zahtevek za ugotovitev, da je odločba o njegovi razrešitvi z del in nalog direktorja nezakonita, bi po mnenju tožnika prvostopno sodišče to vprašanje moralo reševati kot predhodno vprašanje ob odločanju o tožbenem zahtevku o nezakonitosti prerazporeditve in prikrajšanju pri plači. Že sam zahtevek za plačilo razlike v plači do višine plače za direktorja naj bi narekoval reševanje predhodnega vprašanja v skladu z 12. členom ZPP/77. Pritožba pa je tudi izrecno grajala odločitev o stroških postopka, ker naj bi prvostopno sodišče neutemeljeno priznalo stroške za odsotnost pooblaščenca iz pisarne in kilometrino, saj je sedež tožene stranke v Mariboru, kjer se nahaja skoraj do sto odvetnikov, zato je tožena stranka imela v Mariboru dovolj možnosti za izbiro odvetnika.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi prvostopno sodišče kot predhodno vprašanje moralo obravnavati, ali je bila razrešitev tožnika s funkcije direktorja tožene stranke zakonita ali ne. Potem, ko je tožnik skrčil tožbeni zahtevek in ni več zahteval, da prvostopno sodišče ugotovi nezakonitost odločbe o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja, je ta odločba postala dokončna in pravnomočna. Res je sicer, da je do razporeditve tožnika na drugo delovno mesto in odmere plače za to delovno mesto prišlo zaradi tega, ker je bil tožnik pred tem razrešen s funkcije direktorja. Vendar pa o utemeljenosti preostalega tožbenega zahtevka, ki se nanaša le še na razporeditev tožnika po razrešitvi in višino plače na novem delovnem mestu, ni mogoče presojati zgolj na podlagi ugotavljanja zakonitosti oziroma nezakonitosti sicer pravnomočne odločbe o razrešitvi, kakor to zahteva tožnik v pritožbi. Takšno ravnanje bi pomenilo izigravanje v 83. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) vsebovanega načela, da zoper pravnomočne odločitve delodajalca ni sodnega varstva. Utemeljenost tožbenega zahtevka je potrebno presojati izključno s stališča, ali sta odločba o prerazporeditvi delavca in določitvi obračunske osnove osebnega dohodka z dne 25.11.1992 in sklep zbora delavcev tožene stranke z dne 15.1.1993 zakonita. Pritožba sicer ne navaja ničesar o tem, v čem naj bi se kazala zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja glede teh dveh posamičnih aktov tožene stranke, kakor tudi ničesar glede zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s 13. členom ZTPDR je bila tožena stranka tožnika, potem ko je bil razrešen s funkcije direktorja dolžna razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da delovno mesto, na katerega je bil razporejen, ne ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe. Iz obrazložitve sklepa zbora delavcev je razvidno, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto odgovornega geomehanika I, ki je bilo razvrščeno v VIII. tarifni razred. V ta tarifni razred pa se v skladu z 57. členom kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Ur.l. RS št. 19/91) razvrščajo delovna mesta, za katerega je potreben magisterij ali specializacija po zaključenem visokošolskem programu. Obenem je 56. člen iste panožne kolektivne pogodbe za VIII. tarifni razred določal relativno razmerje 2,50. Iz izpodbijane odločbe o prerazporeditvi delavca in določitvi obračunske osnove osebnega dohodka pa je razvidno, da se je citirana panožna kolektivna pogodba pri toženi stranki takrat uporabljala kot splošni akt podjetja. Navedeno pomeni, da je bila razporeditev tožnika zakonita, saj je bil razporejen v skladu s svojo izobrazbo, tožena stranka pa je količnik za to delovno mesto povečala tako, da je bil celo višji od tistega, ki ga je za VIII. tarifni razred določala panožna kolektivna pogodba. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Razporeditev tožnika je bila zakonita, plača mu je bila določena v skladu s panožno kolektivno pogodbo, zato je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo razlike med prejeto plačo na novem delovnem mestu in plačo za delovno mesto direktorja. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kakor tudi ne kršitve določbe 12. člena ZPP/77, na katero se sklicuje pritožba.

Pač pa se tožnik utemeljeno pritožuje zoper odmero stroškov postopka. Izbira pooblaščenca je svobodna in stranka odvetnika lahko izbere tudi izven kraja svojega sedeža in sedeža sodišča, vendar pa v takšnem primeru nasprotna stranka ni dolžna povrniti tistega dela stroškov postopka, ki so nastali izključno zaradi tega, ker je stranko zastopal odvetnik iz drugega kraja. Take stroške ni mogoče opredeliti kot potrebne v smislu 155. člena ZPP/77, zato je pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka vsebovan v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je tožniku naložilo povrnitev vseh utemeljeno priglašenih stroškov, razen stroškov za odsotnost iz pisarne in kilometrino. Utemeljeno priglašeni stroški tako znašajo 950 odvetniških točk, kar po takrat veljavni odvetniški tarifi znese 72.675,00 SIT, temu pa je potrebno prišteti še pred sodiščem prve stopnje priznano takso za odgovor na tožbo v višini 505,00 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 73.180,00 SIT. Prvostopno sodišče je v znesku 88.300,00 SIT, ki naj bi ga tožnik povrnil toženi stranki, že upoštevalo takso za odgovor na tožbo, povsem neutemeljeno pa je dodatno odločilo še, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti tudi sodno takso za sodbo in sklep v višini 1.010,00 SIT. Zavezanec za plačilo te takse je namreč tožnik in ne tožena stranka, zato tožnik tega znesku tudi ne more povrniti toženi stranki. Gre za očitni lapsus prvostopnega sodišča, saj prvostopna sodba v razlogih ne navaja ničesar glede povrnitve takse za tožbo in sodbo, zato je pritožbeno sodišče ta del sklepa o stroških postopka, vsebovan v sodbi, spremenilo tako, da ga je črtalo. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je s pritožbo uspel le glede majhnega in sorazmerno nepomembnega dela izpodbijane sodbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.