Jedro

Kljub dejstvu, da se tožnica v tožbenih navedbah ne sklicuje na prenos terjatev s strani sina in moža nanjo, je celoten zahtevek utemeljen, saj toženka višini terjatve ni ugovarjala, iz izpovedi strank izhaja, da se vtoževana terjatev nanaša na posojilne terjatve cele družine, na podlagi toženkinega potrdila o prejemu gotovine pa je mogoče sklepati, da je bila obveščena o prenosu terjatev na tožnico.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi.

Po spremembi v zavrnilnem delu sodba glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati 34.658,87 EUR z zamudnimi obrestmi in sicer z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.305.651,50 SIT od 15.1.2004 do vključno 31.12.2006, preračunano v EUR po tečaju zamenjave ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.658,87 EUR od 1.1.2007 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.021,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila“.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 414,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 7.757,47 EUR z zamudnimi obrestmi od 15.1.2004 dalje do plačila. Presežek tožbenega zahtevka v višini glavnice 26.901,40 EUR s pripadajočimi obrestmi je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 722,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedenemu zavrnilnemu delu sodbe in proti odločitvi o stroških postopka se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da tožnica v kazenskem postopku ob zaslišanju res ni omenjala zneska 43.550,00 DEM, saj je kazenskemu sodišču izročila obe potrdili. Glede zneskov posojila, ki izhajata iz potrdila, pa toženka posebej v kazenskem postopku ni bila vprašana, zato teh zneskov tudi ni posebej komentirala. Toženka pa ves čas postopka ni zanikala izrecno, da bi navedeni znesek posojila prejela. V preiskavi je bilo ves čas govora o denarju, za katerega tožnica ni imela potrdil. Vsekakor pa je bilo toženki izročeno več denarja od vtoževanega zneska. Ob upoštevanju izpovedi toženke, ki ni zanikala prejema denarja, ter pisnih potrdil, ki ju je podpisala, je po mnenju tožnice dokazano, da je prejela tudi znesek 43.550,00 DEM. Izgovor toženke na stresno situacijo je nesprejemljiv, saj je bilo zdravstveno stranke toženkinega sina ves čas enako. Toženka je z njim manipulirala in vplivala na tožnico, da je dala denar. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je napačna, sklicevanje na njeno pričevanje v kazenskem postopku je nepravilno. Ona oziroma njena družina je dala denar toženki, slednja pa se je obvezala denar vrniti. Če je denar porabil kdorkoli drug, ne more iti v njeno škodo. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je tožnica od toženke zahtevala vračilo posojenega denarja v skupnem znesku 8.305.361,50 SIT, kar je ob vložitvi tožbe ustrezalo znesku 68.550,00 DEM. V potrditev zatrjevanega dejstva, da je toženka prejela takšen znesek kot posojilo, je predložila pisni potrdili z dne 9.10.2001, ki ju je zapisala in podpisala toženka. Iz njiju izhaja, da je toženka potrdila dolg v skupnem znesku 68.550,00 DEM, kot tudi prejem gotovine v višini 43.550,00 DEM. Ta okoliščina je nesporna, saj jo je toženka ob zaslišanju potrdila. Toženka tudi ni zanikala, da denar v vtoževanem znesku M. ne bi izročili za namen, zaradi katerega si je denar izposojala, to je za poravnano njenih obveznosti, da bi lahko pridobila posojilo in nepovratna sredstva iz tujine za gradnjo doma za prizadeto mladino. Trdila je le, da sta denar v njenem imenu prevzemali tudi N. P. in T. Ž.. To je bilo v nekaterih primerih sicer res, vendar sta ga namenili za potrebe toženke, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema presojo prvostopnega sodišča, da je zavezanka za vračilo posojenega denarja toženka sama, kar je tudi potrdila s podpisom zadolžnice.

Kljub takšnim ugotovitvam pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku le deloma, to je v delu, ko je toženka pri banki v D. najela kredit, ki ga je odplačevala in pridobljeno gotovino izročila toženki. Zahtevek v protivrednosti takratnih 43.550,00 DEM, o čemer obstaja toženkino potrdilo o prejemu gotovine, je sodišče zavrnilo iz razloga, ker tožnica ni dokazala, da je ona sama tolikšen znesek izročila toženki, saj v kazenskem postopku, ki je bil voden pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. III K 25/2003 proti toženki kot obdolženki zaradi kaznivega dejanja goljufije, navedenega zneska ni omenjala.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnica toženki posodila in izročila vtoževani znesek, zato zahteva vrnitev denarja z obrestmi. Ob zaslišanju je tožnica povedala, da je sporni znesek 43.550,00 DEM izročila toženki v mesecu oktobru 2001. Ta denar je bil njen in možev, saj sta varčevala sredstva zaradi nameravanega nakupa hiše. Prejem gotovine v takem znesku je toženka priznala z zapisom potrdila, pa tudi ob zaslišanju višini ni ugovarjala. Tudi iz zaslišanja tožničinega moža v tem postopku izhaja, da sta ji denar izročila skupaj. Njegovo pričevanje je razumeti tako, da se je to potrdilo nanašalo na denar, ki je bil ženin in njegov. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženki denar posojal tudi tožničin sin G. V kazenskem postopku so bili vsi trije M. zaslišani kot priče oziroma oškodovanci, zato je moral vsak zase pojasniti, koliko denarja je toženki izročil in v kakšnem znesku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek. Njihova pričevanja in premoženjskopravni zahtevki se ujemajo z listino, ki jo je predložila tožnica, iz katere izhaja, koliko denarja je kdo od njih toženki dal. Iz pričevanja tožnice in navedene listine res izhaja, da je ona sama toženki izročila 9.400,00 DEM in 1.859.000,00 SIT. Vsota posojenih zneskov, ki izhaja iz tožničine evidence in seštevki premoženjskopravnih zahtevkov vseh treh M., ki so jih uveljavljali v kazenskem postopku, pa je bistveno višja od vtoževanega zneska. Ker je bila toženka v kazenskem postopku oproščena obtožbe, so bili vsi oškodovanci s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Tožnica in njen mož sta pojasnila, da od toženke uveljavljajo plačilo dolga le v tistem znesku, za katerega imajo pisno potrdilo, torej znesek 68.550,00 DEM.

Glede na citirano izpoved tožnice, pričevanje njenega moža, predložene listine, trditev tožnice v pritožbi, da se terjatev v zavrnilnem delu sodbe nanaša na posojilo tožnice in njene družine, pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica s tožbo uveljavlja vračilo le tistega denarja, ki naj bi bil izključno njen, zato je tudi njegova presoja izvedenih dokazov o odločilnem dejstvu, ali je toženkino potrdilo o prejemu spornega zneska verodostojno ali ne, nepravilna. Iz tožbenih navedb res ne izhajajo trditve, da sta tožničin mož in sin svoje terjatve do toženke prenesla na svojo ženo oziroma mater. Glede na dejstvo, da toženka ob zaslišanju višini tožbenega zahtevka ni ugovarjala, iz njenega zaslišanja pa je mogoče zaključiti, da se potrdilo, ki ga je podpisala, nanaša na denar, ki so ji ga dali M., pa po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina ni bistvena. Po določbi 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je potrebno uporabiti v konkretnem primeru glede obligacijskih razmerjih, nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pa tudi določbe 417. člena OZ, lahko upnik prenese na drugega svojo terjatev kadarkoli, razen tiste terjatve, katere prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 438. člena ZOR oz. 1. odstavka 419. člena OZ za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, pač pa le obvestilo o odstopu. Iz zgoraj navedenih izpovedi strank in prič v tem in kazenskem postopku ter listin v spisu je po presoji pritožbenega sodišča izkazano, da se vtoževani sporni znesek nanaša na terjatve cele družine M. do toženke. Tožbo je vložila le tožnica v imenu vseh, saj sta ji mož in sin svoji terjatvi cedirala, o čemer je bila toženka obveščena že ob podpisu potrdila, saj je povedala, da je potrdilo napisala in podpisala zato, da je imela tožnica potrdilo, da so bila z njihove strani sredstva v takšni višini dana. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica vtožuje le tisti denar, ki naj bi bil izključno njen in o katerem je govorila ob zaslišanju v kazenskem postopku, posledično pa je zaradi razlike med pričevanjem v kazenskem postopku in izpovedbe v tem postopku ocenilo, da svojih trditev o višini posojila ni dokazala kljub pisnemu potrdilu toženke, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 4. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo še preostalemu delu tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče namreč ob upoštevanju zgoraj opisanih dejanskih okoliščin, ki izhajajo iz predloženih listin ter tudi izpovedi toženke, sodi, da je tožnica dokazala, da ji toženka iz naslova prejetih posojil s strani družine M. dolguje tudi znesek 26.901,40 EUR z obrestmi, kot jih je sodišče prve stopnje priznalo za del tožbenega zahtevka, kateremu je ugodilo, torej od 15.1.2004 dalje. Dolžnost vrnitve posojila temelji na določbi 557. člena ZOR.

Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 155. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Ob upoštevanju spremembe sodbe je tožnica v celoti uspela s tožbenim zahtevkom na prvi stopnji, v celoti pa tudi v pritožbenem postopku, zato ji je toženka na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti vse nastale stroške v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.

Glede odločitve o stroških postopka na prvi stopnji je sodišče upoštevalo neizpodbijani izračun sodišča prve stopnje o stroških postopka, po katerem so tožnici v postopku na prvi stopnji nastali stroški v znesku 3.021,25 EUR. Upoštevaje njen uspeh v postopku je toženka dolžna povrniti vse navedene stroške.

V pritožbenem postopku je tožnica prav tako uspela v celoti, zato ji je toženka dolžna povrniti vse nastale stroške. Stroški se nanašajo na plačilo nagrade odvetnici, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo v skladu z Odvetniško tarifo v višini 900 točk, kar ob v rednosti točke 0,46 EUR predstavlja znesek 414,00 EUR.